Vendar večina ljudi tak način življenja še vedno zanemarja. Vedno znova se zapletamo v samouničevalski krog hedonizma. Toda živeti kot človek pomeni nekaj več, kot le neukrotljivo zadovoljevati telesne nagone. Zdaj imamo priložnost, da izpopolnimo značaj in prečistimo bivanje. Izkoristimo jo torej in se naučimo nekaj o zdravem prehranjevanju. Tokrat bomo govorili o suhem sadju. Sveže sadje, ki ga lahko dobimo sredi zime, so ponavadi le uskladiščena jabolka in hruške, če ne štejemo pomaranč, mandarin in tropskega sadja s španskih in italijanskih farm. Narava pa nam nudi pisan izbor suhega sadja. Sušenje je pravzaprav najstarejši način konzerviranja. Ko izparimo vodo, v sadju še vedno stane večina hranljivih snovi: sadni sladkor, kisline, mineralne snovi, vitamini… Od tega je največ ogljikovih hidratov (60-70%), beljakovin (1,4 – 5%), mineralnih snovi (1,5 – 3%) in vlaknin (do 7%). Količina vitaminov je odvisna od vrste sadja, načina sušenja in shranjevanja. Nekaj vitaminov se vsekakor izgubi; vitamina A in C se zmanjšata kar na polovico. Vendar pa je, če upoštevamo vodo, ki izpari pri sušenju, končna količina vitaminov na količino sadja večja, kot pri svežem sadju.
Suho sadje ima torej enako vrednost kakor sveže, edina razlika je le, da ne vsebuje vode. S tem, ko jo izparimo zmanjšamo možnost gnitja in zaščitimo sadeže pred raznimi napadalci.
Včasih so sadje sušili v krušnih ali za to posebej pripravljenih pečeh. Tako se je navzelo dima, kar ga je ščitilo pred mušicami, črvi in drugimi zajedavci. Danes ga sušijo v brezdimnih pečeh, še prej pa ga namočijo v raztopino žveplovega dioksida, kar odganja razne napadalce in zavira temnenje. Plodove poleg tega tudi sladkajo, da ne bi bili prekisli. Suho sadje moramo pred uporabo dobro oprati. Pred obiranjem ga tudi škropijo: jabolka kar 8 do 10 krat, podobno je z grozdjem. Vendar lahko najdemo tudi sadje, ki je biološko pridelano in posušeno.
Tokrat vam bom izdal recept za lugu. Lugu je poslastica, ki jo pripravimo iz suhega sadja, sladkorja in čičerkine moke, iz katere pripravimo tekoče testo, ki ga ocvremo v maščobi. Lugu vsebuje veliko beljakovin, vitaminov, mineralov, ogljikovih hidratov in ostalih hranljivih snovi, od katerih dobimo dovolj energije za herkulske ’podvige’.
Najprej pripravimo sirup: zavremo vodo, v katero smo dali sladkor, dodamo zmlete klinčke in muškatni orešček, nato ohladimo in na koncu vmešamo še pomarančni sok.
Testo pripravimo tako, da zamešamo vodo in moko, po želji dodamo še žlico ali dve olja, da bo bolj hrustljavo. Pri nakupu čičerkine moke moramo paziti, da izberemo fino mleto, saj mora biti zmes gladka. Nato v loncu z debelim dnom segrejemo maščobo, v kateri bomo cvrli. Uporabimo lahko rastlinsko olje (sončnično ali arašidovo) ali ghi (prečiščeno maslo). Če uporabljamo olje, moramo paziti, da se ne prične kaditi. Testo nato skozi cedilo ali pasirko za paradižnik precedimo v maščobo. Oblikovale se bodo kroglice, ki jih lahko zmešamo z ostalimi sestavinami. Pri cvrtju moramo biti pozorni, da se nam ne scvrejo preveč. Biti morajo zlato-rumene barve, nikakor pa ne rjave. Ko so gotove, jih za nekaj minut namočimo v sirup.
Lešnike nato spečemo v pečici, jim olupimo skorjico in zmeljemo. Rozine pa za največ eno uro namočimo v vodo, nato pa tudi zmeljemo. Pasti iz rozin dodamo mlete lešnike, nato pa še kroglice ocvrtega testa. Vse skupaj pomešamo in oblikujemo kroglice tako, da maso dobro stiskamo med dlanmi. Lahko jih povaljamo v kokosovi moki.
Preden lugije postrežemo, jih nekaj časa pustimo, da se ohladijo in strdijo.
