V zadnjih dvesto letih je skoraj vsa znanstvena Evropa sprejela kritično-zgodovinski ali empirični pogled na vedsko književnost. Na veliko univerzah ata hinduizem in indijska filozofija postali priljubljeni temi, ustanovljena pa je bila tudi skupnost sanskrtologov in indologov. Toda če primerjamo empirično verzijo vedskega znanja s samimi Vedami, naletimo na dve popolnoma različni interpretaciji. Znanstveniki si redkokdaj vzamejo čas, da bi razlike med obema pojasnili, saj preprosto domnevajo, običajno ne brez razloga, da bodo bralci sprejeli to empirično razlago. Če pa razlike postanejo zelo očitne, znanstveniki svoje poglede na vedsko civilizacijo predstavijo kot edine verodostojne. Kljub temu pa ta nasprotja porajajo številna vprašanja.
Zakaj torej znanstveniki zanemarjajo izvor, cilj in transcendentalno naravo vedske književnosti? Zakaj so zapisi, ki jih najdemo v vedski književnosti, nesprejemljivi? Vede potrjujejo svoj božanski izvor, znanstveniki pa jih razglašajo za mitološke spise. Vede ljudem dajejo možnost za duhovno rast, znanstveniki pa jih v tem pogledu razglašajo za neznanstvene. Čeprav Vede pripovedujejo in opozarjajo, da je vedski nauk transcendentalen, znanstveniki še vedno trdijo, da gre zgolj za ezoterične pripovedi in nadaljujejo z raziskovanjem Ved v empiričnem duhu.
Vede potrjujejo da moramo znanje, ki ga vsebujejo, slišati od duhovnega učitelja ali guruja, ki pripada nasledstvu učencev (guru-parampara). Znanstveniki, ki pišejo knjige o Vedah, niso guruji, njihova znanstvena zavest pa jim niti ne dopušča, da bi do Ved imeli tak pristop. Poleg tega znanstveniki sprašujejo guruja tisto, kar se njim samim zdi pomembno in z akademskega stališča bolj zanimivo. Vede držijo osebo v strogem spoštovanju moralnih načel in opravljanju strogosti, znanstvenikom pa se to seveda zdi nepotrebno in nekoristno.
Izkušeni indologi vedsko književnost raziskujejo v okvirju različnih znanosti, kot so zgodovina, arheologija, antropologija, psihologija ipd. Ko so v 18. stoletju začeli s študijem indiogije, so raziskovanja na vsakem od teh področij postala natančnejša. Toda kljub temu se celo znanstveniki sami strinjajo, da je njihova kritična rekonstrukcija izvora in narave vedske kulture zelo negotova.
Za empiriste je bistvenega pomena razumevanje zgodovinskega razvoja, toda v vedskih časih ni bilo drugih zapisov kot tistih, ki jih navajajo šastre (sveti spisi). Na tisoče let Indijci niso zapisovali nobene zgodovine. Znanstvenik O.I. Chavarrija-Aguilar v svoji knjigi ’Indijska tradicija’ piše: ’Zelo težko bi bilo najti ljudi s tako slabo zapisano zgodovino.’ V Indiji ni bilo zgodovinarjev, kot na primer v Rimu (Livij) in pri starih Grkih (Herodot), saj indijski zgodovinarji niso pisali zgodovine na tak način. To seveda ne pomeni, da so bili Indijci primitivni ali nesposobni, ampak le, da so sprejemali zgodovino tako, kot je bila zapisana v šastrah. Sodobni znanstveniki pa šaster ne priznavajo kot zgodovinska dejstva. Uradni priznavajo le zgodovino Indije, ki se začne s smrtjo Bode leta 483 pr.n.št., indijski učenjaki pa govorijo o vedskem obdobju tisoče let prej.
Pionir indologije Max Mueller je razvrstil vedsko civilizacijo v obdobja, imenovana čandas, mantra, brahmana in sutra. Učenjak Radha-Krishnan je indijsko zgodovino razdelil na vedik, epik, sutra in sholstik. Eden najbolj poznanih in priznanih zgodovinarjev, Moritz Winternitz trdi, da je dosedanje poučevanje vedskega obdobja neznanstveno. ’Kronologijo zgodovine indijske književnosti so raziskovali v strahotnem mraku.’
Arheologija se ukvarja z raziskovanjem starodavnih kultur, toda na žalost ne podaja prave podobe vedske civilizacije. Čeprav so mnogi templji v Indiji stari na tisoče let, niso arheološko klasificiranj.
Arheologi in antropologi ne želijo sprejeti šaster, ki omenjajo, da je vedska civilizacija v Indiji cvetela že pred 50.000 leti. To je čas, v katerem naj bi se po mnenju znanstvenikov na Zemlji pojavil homo sapiens. Šastre pravijo, da je bila vedska književnost zapisana na začetku kali-juge pred 5000 leti in da so filozofi, jo0giji in modreci oz. rišiji živeli že milijone let pred tem.
Arheologi z zahoda so v Indijo prišli čele v zgodnjem 19. stoletju. Raziskovali so templje, star denar, spise in drugo. Leta 1830 so našli ostanke cesarja Asdre, ki so jih uvrstili v leto 300 pr.n.št.. Leta 1920 je sir John Marshall odkril mesti Harappo in Mohendždaro, ki sta danes del Pakistana. Ti mesti ob Indu sta popolnoma urbano in socialno urejeni, izvirata pa iz leta 2300 pr.n.št. in pripadata vedski civilizaciji.
Na žalost pa se želja po odkrivanju zgodnjega vedskega obdobja ni uresničila in našli so samo en kipec polboga Šive. Lingvistično raziskovanje in razlaga Rig Vede sta pripeljala do hipoteze, ki povezuje indijsko civilizacijo z Vedami. Po eni izmed razlag naj bi Arijci napadli Dravide (prebivalce Harappe) in s seboj odnesli Indrove zgodbe (Rig Veda). Neki indolog je dejal: ’Te skrivnosti spravljajo znanstvenike ob pamet.’
Taki dokazi vplivajo na arheologe in indologe tako močno, da se nikakor ne morejo odločiti, kdaj so Vede nastale. Antropolog Julian M.Stenaro piše: ’O dejstvih lahko govorimo samo, če so povezana s teorijami, teorij pa ne moremo uničiti z dejstvom, lahko jih samo zamenjamo z novimi teorijami, ki dejstva malo bolj pojasnjujejo.’ Zaključimo lahko torej, da je vera mentalni in spiritualni pojav, v katerem sveta in nadnaravna beseda igra zelo veliko vlogo. Očitno osnovnega vidika vere ne moremo raziskati na arheološki način.
Eden od najpomembnejših načinov raziskovanja Ved se odvija na področju lingvistike. V poznem 18. stoletju so lingvisti v Indiji naredili primerjalno študijo sanskrta, grščine in latinščine in ugotovili, da so si jeziki podobni tako po besedah kot po slovnici in da imajo gotovo isti izvor. Leta 1786 je sir William Jones postavil hipotezo, da sanskrt in drugi jeziki izvirajo iz nekega jezika, ki ne obstaja več. Zato ga je poimenoval proto-indo-evropski jezik, čeprav ni imel nobenega dokaza, da je tak jezik bil kdaj v rabi oz. če je sploh obstajal. Področje, kjer naj bi govorili ta jezik, je še vedno predmet lingvističnih in antropoloških raziskav. S časom pa je ta teorija propadla. Leta 1971 je znani lingvist Winifred Lehman izjavil: ’To se je zgodilo zato, ker so lingvisti in arheologi pripisovali preveliko vlogo izključevanju.’ Dr. Lehman je vztrajal, da jezik ne more biti primaren vir rekonstrukcije neke stare kulture. Znanstvenik Moris Swadesh je uvedel lingvistično metodo- glatokronologijo (glota- slovnica, kronologija- časovni potek), toda tudi s to metodo jim do danes ni uspelo odkriti izvora in pravega pomena vedske književnosti, čeprav je v današnjem času ta metoda v lingvističnih krogih zelo cenjena.
Tak pristop k preučevanju vedskega obdobja je podoben sodnemu procesu, v katerem glavnemu obtožencu in istočasno glavni priči- Vedam- ni dovoljeno govoriti. Zato bomo v tej rubriki skušali popraviti krivico in k razlaganju in razumevanju Ved pristopili na bolj pošten način- tako, da jih bomo brali.
