Platon je govoril, da je Bog enotnost popolne lepote, resničnost in dobrota. Heraklit je menil, da je odnos najbolj pametnega in lepega človeka do Boga tak, kot je odnos neumne opice do človeka. Pričakovati je torej, da bo Bog kot popolno bitje človeku predstavljal najvišji ideal. Vera naj boi nas učila tisto, kar si tudi sami želimo: da bi bili boljši, ponižnejši, bolj moralni in modri. Toda kaj, če sàmo središče vere, Bog, naš Oče, temu prepušča? Kaj ni naša židovsko-krščanska civilizacija s tem, ko je kot orel v pohlepnih pohodih osvajala in uničevala šibkejše, dovolj jasno pokazala, da pripada šoli Jehove? Mar ni sam Jehova vodil Židovskega naroda v okupacijo Kanana in mu ukazal, naj v Jerihu in še nekaterih mestih pobije žene in otroke, starce in živali? Sla po iztrebljanju poganov in nevernikov se je ohranila vse do danes v raznih oblikah krščanskega fundamentalizma. Podirati templje, sežigati knjige in ljudi, iztrebiti tiste, ki Jehovi niso po godu… Kaj nas naj sam Bog in vera učita, kako sovražiti in ubijati druge samo zato, ker imajo drugačne običaje in vero? Brez dvoma so ta mučna vprašanja pahnila mnoge ljudi v ateizem. Kot Vedantist se ne strinjam popolnoma s to racionalistično/humanistično kritiko. Dogodki so zapleteni in na tem mestu ne bi želel zagovarjati Svetega pisma, saj to lahko naredijo teologi, ki so za to pristojnejši od mene. Omenil pa bi samo nekaj: če bi bilo v Svetem pismu jasno predstavljeno vedsko znanje, zlasti nauk o karmi, reinkarnaciji in krožnem času, bi vsa ta težka vprašanja in obsodbe Božje iracionalnosti in okrutnosti takoj izginila. Saj pravzaprav res zveni absurdno: popolni, vsemogočni, vsevedni Bog preživi neskončni čas v vsesplošni temi in ko se končno odloči, da bo nekaj ukrenil, naredi blatno zemljo, polno nemogočih živali, ki so ena drugi za hrano. Kakšen je ta oče, ki svoje otroke daje drugim za hrano? Ali je na tem svetu še kaj bolj norega in okrutnega? Kot vrhunec pa ustvari golega in ubogega Adama in Evo, ki sta tako nepopolna, da že nekaj dni po ’rojstvu’ naredita usodno napako. Ali ni skrajno absurdno, da se po tako dolgem čakanju in pripravah v temi Vsemogočni odloči ustvariti (logično pričakujemo neko popolnost, dostojno Avtorja) nekakšen pol-pekel, nepopoln svet?
Vede pravijo: ’Bog nudi zatočišče vsem dušam.’ Z Božjo milostjo od nekdaj obstajajo svetovi tako za osvobojene kot za padle duše in za vse tiste, ki se nahajajo vmes. Tako, kot so v neki državi vedno zaporniki in svobodni državljani, tako tudi v Božjem kraljestvu obstajajo različni svetovi in samo od nas je odvisno, kje se bomo naselili. Zemlja pripada srednjemu predelu materialnega (minljivega) sveta. Tu se ne zbirajo ravno bleščeče duše; zato je še najbolj podobna zaporu. Če mislimo, da je Zemlja in sploh materija vse, kar je Vsemogočni uspel ustvariti, je to znak našega neznanja. Če bi upoštevali pravo zanje, bi številni problemi in vprašanja, ki se porajajo ob branju Svetega pisma, izginili.
Tudi Vede opisujejo Boga kot avtokrata, toda ta ni nerazumen, jezen in ljubosumen. Humanisti in demokrati nimajo radi samodrštva, toda če je neomejena oblast dana lepoti, resnici, dobroti in vrlini, potem ni nič boljšega, kot to. Seveda pa ne smemo iz tega zaključiti, da Sveto pismo ni dobro: samo nepopolno je in kot tako predstavlja smo del resnice, ki jo je treba nadgraditi. Iz osebnih izkušenj vem, da je mnogo ljudi po prebiranju Bhagavad-gite veliko bolje razumelo Sveto pismo. Brez umestitve Svetega pisma v širši okvir nam to predstavlja smo zbir starih pobožnih in junaških legend, ko so jih skozi zgodovino iz predvsem političnih razlogov tudi marsikdaj popravili. Sveto pismo opisuje določeno vrsto pobožnosti in vere, ki bi jo v Indiji poimenovali aišvarja bhakti- vera iz strahospoštovanja.
Tisto, kar si zasluži največ kritike, je napačno razumevanje Svetega pisma ter velike zlorabe, ki so se in se še dogajajo na ta račun. Če bi množice poslušale tistih nekaj svetnikov-modrecev, ki so ga pravilno razumeli, bi bilo vse drugače. Vede in splošni indijski ideal atma-tatve ali samospoznavanja in iskanja Boga sta ustvarila popolnoma drugačno zgodovino. Ta kaže na življenje posameznika ali naroda, vsako življenje pa jasno govori o značaju njegovega nosilca. O značilnostih vedsko-indijske civilizacije v odnosu do zahodne civilizacije govori tudi Vesna Krmpotič, znana hrvaška pisateljica, ki dosti potuje po Indiji in o njej tudi piše. Naslednji odlomek je iz njene knjige iz leta 1989 Pogovor o Indiji:
»Od kod Indiji vse to? Te povorke, ta naval duhovnih velikanov? Od kod Sahari največ peska? Od kod Atlantiku najgloblja brezna? Od kod Himalaji najvišji vrhovi? Iz istega razloga je Indija mati najbolj poduhovljene človeške tradicije«ž
»Vse lepote, ki ste našteli- jih lahko vidimo in razumemo na kakšen drug način, ali samo tako,,kot jih vidijo pesniki in poznavalci? Ali lahko tudi običajen človek pride do takšnih zaključkov, čeprav nima posebnih nagnjen do te dežele in te kulture?«
»Lahko, naj samo spozna zgodovino te dežele. Naj se sprehodi po njeni zgodovini, pa se bo prepričal, da gre za deželo z najmanj nasilno preteklostjo v zgodovini. Žalostni dogodki v 20. stoletju, ustanovitev Pakistana in težave s sikhi so izjeme te dolge in izrazito nenasilne zgodovine ahimse.«
»Poglejte, ali je Indija kdaj koli okupirala tuja ozemlja? Ali je kdaj napadala, osvajala…? Ali je ustanavljala kolonije na obalah daljnih svetov, kot so to počele lakomne evropske monarhije? Ali je poznala gusarje, pobirala davke, vsiljevala svojo oblast drugim? Poglejva samo to nesrečno Afriko, kontinent, po katerem so rovarili vsi večji in manjši grabežljivci. Ali si je Indija kdaj koli prisvojila en sam seženj Afrike? Ali je tja morda poslala misijonarje, da bi podrli templje tujih verstev? Kje so njeni kalifi Omarja, kje nadškofi Lande in španska inkvizicija, da bi hranili grmade s ljudmi in knjigami? Ali je vzgajala legije in flote, da bi poslala Corteze in misijonarje, da pobijejo in oropajo Indijance obeh Amerik? Kje sta njena ovenčana Cezar in Napoleon? Kje sta Hitler in božanski Aleksander? Ali je kdaj koli kaznovala prišleke, se maščevala drugim za njihovo različnost ter zanje zgradila Auschwitze, plinske komore, taborišča, mučilnice, rezervate? Kje so njeni cesarji, kje papeži bodal in strupa, kje so njeni Neroni, Kaligule, Borgije, Stalini in kralji kokaina, kje je njena mafija in razrasel kriminal?
Iščite, kopljite po njeni zgodovini- česa takega ne boste našli.«
