Celotno kolo časa ali kala-čakra je pritrjeno na kolesu Surje, polboga Sonca. To kolo je znano tudi kot Samvatsara. Sedem konjev, ki vlečejo Sončevo kočijo so Gajatri, Brihati, Ušnik, Džagati, Trištup, Anuštup in Pankti.
Čas nadzira celoten prostor v vesolju, pa tudi vse planete. Z vsemi velikimi planeti, vključno s Soncem, upravlja sila zraka tako, kot sila vetra nosi oblake. Podobno tudi neizbežna kala ali čas nadzira vse dejavnosti zraka in drugih elementov. Pravzaprav je vse pod nadzorom vrhunske kala-čakre, močnega Božjega predstavnika v materialnem svetu.
Vsakdo mora trpeti delovanje in posledice delovanja časa tako dolgo, dokler se nahaja v materialnem svetu. Celo veliki upravitelj vesolja, Brahma, je odvisen od časa, zato nam res ni treba dvigovati glasu zoper večni nadzor kala-čakre. Smrt in minljivost sta prisotna celo na najvišjem planetu tega univerzuma, Brahmaloki, na katerem prebiva brahma. Le kaj naj potem rečemo za planete, ki se po hierarhiji univerzuma nahajajo precej nižje?
Ni moči, ki bi zaustavila okrutne roke smrti. Nihče ne želi umreti, pa naj še tako zelo trpi. Celo v času tako imenovanega napredka znanost ni razvila zdravila niti za starost, niti za smrt. Kjerkoli obstaja vpliv večnega časa, obstajajo štiri vrste težav: rojstvo, smrt, starost in bolezen- vse nepremagljive. Kruta resnica, s katero se je vredno sprijazniti.
Številni pesniki, pisatelji in skladatelji so pisali dela, s katerimi so tožili ravno o tem. Veliko nesreč se v vesolju zgodi ravno zaradi močnega vpliva časa in nihče jih ne more ustaviti. V našem vsakdanu se zgodi toliko stvari, na katere nimamo nobenega vpliva.
Celotno vesolje je kreacija različnih živih bitij, začenši od atoma, pa vse do gigantskega vesolja, ki je popolnoma pod Božjim nadzorom oz. nadzorom kala-čakre. Upravljajoči čas ima v odnosu do posameznih fizičnih utelešenj različne dimenzije. Poznamo čas za atomsko uničenje in čas za kozmično uničenje. Poznamo čas za uničenje človeškega bitja in čas za uničenje kozmičnega telesa. Brezosebni stvarnik časa je torej ozadje materialne kreacije kot orodje Vsevišnjega. Ta sestavina je ponujena kot pomoč materialni naravi. Nihče ne ve, kje je začetek časa, niti kje je njegov konec. Samo čas lahko zabeleži podatke o nastajanju, vzdrževanju in uničenju materialne kreacije. Dejavnik časa je materialni vzrok ustvarjanja, zato je tudi brezosebna Božja ekspanzija. Čas je neosebno Obeleženje Boga.
V moderni dobi se dejavnik časa pojasnjuje na različne načine, včasih tudi zelo podobno vedskemu načinu. Hebrejska književnost čas obravnava kot predstavnika Boga, torej v istem duhu, kakor Vede: ’Bog, ki je preko prerokov v različnih časih in na različne načine objavil praočetom v preteklosti…’
V metafizičnem smislu je obeležje časa absolutnost in resničnost. Absolutni čas je neprekinjen in nanj hitrost snovi ne vpliva. Čas se astronomsko in matematično izračuna glede na hitrost, spremembo in trajanja posameznih predmetov. Pravzaprav čas nima nobene povezave z relativnostjo stvari; nasprotno pa je vse oblikovano in izračunano v okvirju, ki ga določa čas. Čas je osnovno merilo naših čutil, s pomočjo katerega izračunamo preteklost, sedanjost in prihodnost,čeprav v realnem času čas nima ne začetka ne konca. Čas ne more biti predmet nobene psihologije, trenutki sami pa tudi niso sami po sebi objektivna stvarnost, ampak so odvisno od izkušenj. Torej je tvorba časa pomešana z dejavnostmi- delovanjem ter posledico- zunanje Božje energije. Zunanja energija ali materialna narava deluje pod vrhovnim nadzorom Stvarnika kot tvorca časa. Prav zato je videti, kakor da je materialna narava ’sama’ izdelala tako veliko prekrasnih stvari v kozmični kreaciji. Kozmična kreacija, ki je sam Bog, je videti, kot da bi bila izven ali nad Njim zato, ker kala ločuje kozmično kreacijo od Njega. Podobna je posnetemu glasu nekoga, ki je sedaj ločen od glasu. Materialna kreacija je zato objektivna kreacija Boga in izraža Njegovo brezosebno obeležje, ki ga obožujejo vsi impersonalisti.
