Da bi stopili na pot duhovnega življenja, potrebujemo dve stvari. Šri Čaitanja Mahaprabhu je dejal, da potrebujemo milost Vsevišnjega Gospoda in milost duhovnega učitelja. Živa bitja tavajo po univerzumu in menjavajo telesa, preseljujejo se iz telesa v telo, iz kraja v kraj in s planeta na planet. Brahmanda bhramite: vrtijo se v materialnem univerzumu. Sodobni izobraženci ne poznajo te znanosti- ne vedo, kako se duhovna duša seli iz enega telesa v drugo in kako prehaja z enega planeta na drugega.
Guru vam lahko pomaga, da se s tega planeta preselite naravnost v duhovno nebo, kjer je nešteto duhovnih planetov Vaikunthalok. Najvišji planet duhovnega neba se imenuje Goloka Vrindavana.
V čem je razlika med materialnim svetom in duhovnim svetom? Razlika je v tem, da morate v materialnem svetu menjati telo, čeprav ste večni. Po smrti vašega materialnega telesa vi ne umrete, temveč se preselite v drugo telo, v eno izmed 8.400.000 obstoječih oblik. Obstaja 900.000 oblik v vodi, 2.000.000 oblik dreves in rastlin, 1.100.000 oblik žuželk, 1.000.000 oblik ptic in 3.000.000 oblik štirinožnih živali. Potem dobite človeško življenjsko obliko. Zdaj lahko izberete, ali se boste v krogu preseljevanja v nižjih življenjskih oblikah znova selili iz telesa v telo ali pa boste odšli v duhovno nebo, na najvišji planet Goloko Vrindavano. Sami lahko izberete. V človeški obliki telesa vam je dana možnost izbire. V nižjih živalskih vrstah ste popolnima pod upravo materialne narave, ko pa vam materialna narava omogoči, da dobite človeško obliko telesa, lahko naredite, kar koli želite.
Kdor se poskuša dvigniti na višje planete- na devaloko ali planete polbogov, kjer je življenjski standard zelo visok, življenjska doba pa zelo dolga- lahko časti polbogove. Če hočete, lahko odidete tudi na Pitriloko, na planete duhov ali pa na planet, na katerem prebiva Vsevišnji Gospod. Vse je odvisno od vaših dejanj. Vrtenje, tavanje po materialnem univerzumu iz telesa v telo in s planeta na planet pa ni priporočeno. To je samsara oziroma materialno bivanje. Bhutva bhutva pralijate: rodite se v nekem telesu, nekaj časa živite, nakar morate telo zapustiti. Potem morate sprejeti novo telo, spet živeti nekaj časa, zapustiti še to telo in spet sprejeti novo telo. To je samsara.
Materialni svet je kakor davanala, gozdni požar. Vemo, da nihče ne gre v gozd, da bi zanetil požar, vendar požar kljub temu izbruhne. Prav tako nihče v materialnem svetu ne želi biti nesrečen. Vsi poskušamo biti srečni, vendar smo prisiljeni, da sprejmemo nesrečo. V materialnem svetu od pradavnih časov pa do danes potekajo vojne, svetovne vojne, čeprav so si ljudje izmislili različne načine, da bi jih ustavili. Ko sem bil mlad, je obstajalo Društvo narodov. Leta 1920, po prvi svetovni vojni, se je več narodov združilo v Društvo narodov, da bi med seboj zagotovili mirno življenje. Nihče ni hotel vojne, vendar je gozdni požar zopet izbruhnil- druga svetovna vojna. Zdaj so ustanovili Združene narode, ampak vojne se nadaljujejo- vietnamska, pakistanska in mnoge druge vojne. Lahko se na vse moč trudite, da bi živeli mirno, vendar vam narava tega ne bo dopustila. Vojne morajo biti. Ta bojeviti duh vedno obstaja, ne le med narodi, ampak tudi med posamezniki: med sosedi, celo med možem in ženo ter očetom in sinom. Bojeviti duh je vedno v nas. Temu pravimo davanala, gozdni požar. Nihče ne gre v gozd zanetit požara, vendar se zaradi drgnjenja suhega bambusa naenkrat pojavijo iskre in gozd zajame požar. Mi pa ne želimo nesreče, vendar s svojimi postopki kljub temu ustvarimo sovražnike in se zato bojujemo in vojskujemo. To je samsara-davanala.
Ta gozdni požar materialnega bivanja gori večno, pooblaščena oseba, ki vas lahko reši tega ognja, pa je guru, duhovni učitelj.
Kako vas duhovni učitelj reši? Razmislimo o tem ob istem primeru gozdnega požara. Ko v gozdu izbruhne požar, ga ne boste pogasili, če v gozd pošljete gasilce ali pa samo odidete tja z vedri vode. To ni mogoče. Kako pa ga je mogoče pogasiti? Da bi pogasili požar, potrebujete vodo. Od kod pa bo prišla voda? Iz vašega vedra, od vaših gasilcev? Ne, priti mora z neba. Samo naliv lahko pogasi gozdni požar. Padavine niso odvisne od vaše znanstvene propagande in manipulacij. Odvisne so od milosti Vsevišnjega Gospoda. Duhovnega učitelja lahko primerjamo z oblakom. Kakor naliv dežja pride iz oblaka, tako duhovni učitelj prinese milost Vsevišnje Božanske Osebnosti. Oblak vzame vodo iz morja. Nima svoje vode, temveč jo vzame iz morja. Podobno duhovni učitelj prinese milost od Vsevišnje Božanske Osebnosti. Ali razumete primerjavo? To ni njegova milost; on samo prenaša milost Vsevišnje Božanske Osebnosti. To je sposobnost duhovnega učitelja.
Duhovni učitelj ne bo nikoli rekel: »Jaz sem Bog, lahko vam dam milost.« Ne. To ni duhovni učitelj, temveč lažnivi šarlatan. Duhovni mučitelj zmeraj govori: »Jaz sem samo Božji služabnik; prinesel sem Njegovo milost. Prosim, vzemite jo in bodite srečni.« To je naloga duhovnega učitelja. Duhovni učitelj je kakor poštar. Kadar vam poštar izroči veliko vsoto denarja, vam ne da svojega lastnega denarja. Denar je poslal nekdo drug, on pa je pošten in vam ga je prinesel: »Gospod, tukaj je vaš denar. Vzemite ga.« Tako postanete zelo zadovoljni z njim, čeprav vam ni dal svojega denarja. Če ste v stiski in vam poštar prinese denar, ki vam ga je poslal oče ali kdo drug, ste zelo zadovoljni.
Vsi trpimo v plamtečem ognju materialnega bivanja. Duhovni učitelj pa prinese sporočilo Vsevišnjega Gospoda in vam ga izroči; če ga sprejmete, boste zadovoljni. To je naloga duhovnega učitelja.
Tako izkazujemo čast duhovnemu učitelju: »Gospod, prinesel si milost Vsevišnjega Gospoda, zato smo ti zelo hvaležni. Prišel si nas odrešit, zato se ti priklanjamo z velikim spoštovanjem.« To je pomen tega verza: prva kvalifikacija duhovnega učitelja ali guruja je, da prinese sporočilo, ki bo pogasilo plamteč ogenj v vašem srcu. To je merilo.
V vsakem srcu plamti ogenj- plamteči ogenj tesnobe. Taka je narava materialnega sveta. Vsakdo vedno občuti tesnobo; nihče ni brez nje. Celo majhna ptica občuti tesnobo. Če ji daste nekaj žita, ga bo pojedla, vendar ne bo jedla v miru. Pogledovala bo sem in tja: ’Ali me hoče kdo ubiti?’ To je materialni svet. Vsakdo je poln tesnobe. Tudi Gandhi je bil poln tesnobe. Vsi politiki so polni tesnobe. Morda imajo zelo vzvišene položaje, ampak materialno bolezen- tesnobo- občutijo tudi oni.
Če se hočete rešiti tesnobe, morate poiskati zavetje guruja, duhovnega učitelja. Guruja preizkusite tako, da se ravnate po njegovih navodilih in opazujete, če se res osvobajate tesnobe. To je preizkus. Ne iščite cenenega guruja ali guruja po modi. Včasih imajo ljudje psa, ker je to v modi. Če hočete imeti guruja, ker je to v modi- »Jaz imam guruja«- ne boste imeli od tega nobene koristi. Sprejeti morate guruja, ki lahko pogasi plamteči ogenj tesnobe v vašem srcu. To je pravo merilo za določanje guruja.
Drugo merilo je mahaprabhoh kirtana-nritja-gita vaditra-madjan-manaso rasena. Druga značilnost guruja je, da s petjem vedno slavi Gospoda Čaitanjo Mahaprabhuja; to je njegovo edino opravilo. Mahaprabhoh-kirtana-nritja-gita. Duhovni učitelj poje Gospodovo sveto ime in pleše, kajti to je zdravilo za vse nadloge materialnega sveta.
Dandanes ne more nihče več meditirati. Tako imenovana meditacija, ki je zdaj priljubljena na zahodu, je goljufija. V tej vznemirjenja polni dobi kali je zelo težko meditirati. Zato šastra pravi krite jad dhjajato višnum. V satja-jugi, ko so ljudje živeli po sto tisoč let, je Valmiki Muni dosegel popolnost, potem, ko je meditiral šestdeset tisoč let. Zdaj pa nimamo nobenega jamstva, da bomo živeli še šestdeset let ali pa vsaj šestdeset ur. V današnji dobi torej meditacija ni primerna. V naslednji dobi, treta-jugi, so ljudje opravljali obrede, opisane v vedski šastri. Tretajam jajato makhaih. Makhaih pomeni prirejati velika žrtvovanja. Dvapare paričarjajam- v dvapara-jugi je bilo mogoče razkošno častiti Božanstvo v templju. Danes, v kali-jugi pa tudi to ni izvedljivo. Zato se danes na splošno priporoča kalau tad dhari-kirtanat- v dobi kali je mogoče doseči popolnost preprosto s petjem Gospodovega svetega imena. Pred petsto leti je s petjem in plesom začel Šri Čaitanja Mahaprabhu. V Indiji je zelo priljubljeno, v zahodnih deželah pa smo ga predstavili šele pred kratkim. Ljudje se mu sedaj posvečajo in so zelo srečni. To je edini proces za to dobo.
Zato guru zmeraj poje sveta imena. Mahaprabhoh kirtana-nritja-gita- poje in pleše. Kako bi lahko naučil peti in plesati svoje učence, če tega ne dela sam? Prva značilnost guruja je torej, da vam, da navodilo, s pomočjo katerega se boste lahko osvobodili vse tesnobe, druga značilnost guruja pa je, da sam vedno poje Gospodovo sveto ime in pleše, Ko duhovni učitelj pleše in poje, v umu uživa transcendentalno blaženost. Če ne postanete blaženi, zelo srečni, ne morete plesati. Blaženosti ne morete hliniti. Kadar bhakte plešejo, ne hlinijo blaženost. Dejansko čutijo transcendentalno blaženost, zato plešejo. Niso plešoči psi. Ne. Njihov ples je na duhovni ravni. Zato se včasih na telesu pojavijo spremembe, duhovni simptomi- včasih je to jok, včasih se naježi koža. Obstaja veliko simptomov. Ti simptomi so naravni. Ne bi jih smeli posnemati; vidimo jih lahko pri duhovno naprednih osebah. Dolžnost duhovnega učitelja je zaposliti učence s čaščenjem Božanstva, šri-vigrahe… Šri-vigraharadhana-nitja-nana šringara-tan-mandira-mardžanadau: Božanstvo častimo tako, da Ga zelo lepo oblačimo, skrbno čistimo Njegov tempelj, Mu darujemo okusne jedi in sprejmemo ostanke Njegove hrane kot svojo hrano. To je metoda čaščenja Božanstva. Sam guru časti Božanstvo, v čaščenje pa vključuje svoje učence.
Duhovni učitelj spodbuja učence k razdeljevanju prasade- ostankov hrane, ponujene Gospodu- javnosti. Naša filozofija niso suhoparna predavanja, kjer se nekaj pove, potem pa vsi odidejo domov. Ne. Mi delimo prasado, obilo prasade. V vsakem templju obiskovalcu ponudimo prasado.
Kdor je bhagavat-prasado, se postopoma poduhovi; to je moč prasade. Zato je rečeno, da se spoznavanje Boga začne z jezikom. Sevonmukhe hi dživadau: kdor vključi jezik v službo Gospoda, spozna Boga. In kakšno je opravilo jezika? Z njim lahko pojete Gospodovo sveto ime in jeste prasado, ostanek hrane, darovane Gospodu. S tema dvema metodama boste spoznali sebe in Boga. Da bi spoznali Boga ni nujno, da ste visoko izobražen filozof ali znanstvenik, niti bogataš. Če le iskreno vključite jezik v službo Gospoda, Ga boste spoznali. Zelo preprosto je. Sploh ni težko. Zato guru, duhovni učitelj, vpelje program deljenja prasade. Hari-bhakta-sangam pomeni ’v družbi bhakt’. Tega ne morete delati izven družbe bhakt. Ko je guru popolnoma zadovoljen z deljenjem prasade, začne radostno peti in plesati ter tako vdano služiti Gospodu.
V tem svetu doživljamo razočaranja. Tukaj ljubimo: moški ljubi žensko in ženska ljubi moškega, vendar sta razočarana. Čez čas se ločita, saj je njuna ljubezen le popačen odsev. V tem svetu ni prave ljubezni. Obstaja samo poželenje. Prava ljubezen je v duhovnem svetu. V duhovnem svetu je vse ljubezen. V materialnem svetu pa smo zadovoljni zgolj s senco ozirom odsevom tistega, kar obstaja v duhovnem svetu. Zdaj, ko imamo to priložnost, človeško življenje, razumimo znanost o Bogu.
