V soboto, 14.2.2026, so se bhakte odpravili na izlet v Prabhupādadesh in Benetke.
Okrog 5:00 je avtobus odpeljal iz postaje v Tivoliju, po kakšni uri ali dveh pa se je zopet ustavil, saj je napočil čas za zajtrk, ki so ga sestavljali riž z zelenjavo, kruhki, sadje in jogurt. Slednjega so iz mleka izdelali bhakte in je bil torej domač – res je bil izvrsten.
Po zajtrku je kar na avtobusu potekal jutranji program, avtobus pa je kmalu prispel do Prabhupādadesha. Tam so se bhakte v spremljavi mṛdaṅg, karatal in harmonike podali čez dvorišče proti templju in pri tem skupaj izgovarjali sveta imena. Ob prihodu v notranje prostore jih je pričakal eden tamkajšnjih bhakt in jih zelo lepo in toplo sprejel.
Bhakte so se nato odpravili v tempeljsko dvorano, kjer so pred Božanstvi, ki jih je ustoličil sam Śrīla Prabhupāda, še kakšno uro plesali in peli, okrog 12.30 pa je bilo na vrsti božansko kosilo: testenine v paradižnikovi omaki s sirom, sladek pšenični zdrob, mešana solata, nekaj pa je bilo tudi maha-prasādama iz oltarja.
Udeleženci duhovnega izleta so nato polni prijetnih vtisov ponovno sedli na avtobus, ki jih je odpeljal do Benetk. Tam so skupaj z bhaktami iz Italije priredili prelepo skupno petje svetega imena in tako poduhovili tamkajšnje pustno rajanje. Bhakte so s praporom, na kateremu je kraljevala maha-mantra, tako radostno hodili po beneških ulicah, ljudje pa so jim praviloma namenili sila prijetne odzive, ki so vključevali nasmehe, ploskanje in včasih celo ples.
Nato pa se je zgodilo nekaj zares dih jemajočega, na področju Evrope morda celo edinstvenega: harināmu se je priključila gorila. Kdo ve, od kod se je vzela in kako to, da je bila tako naravno privržena izgovarjanju svetega imena. Morda pa je kateri od njenih opičjih prednikov srečal Caitanyo Mahāprabhuja, ko je Ta taval po indijskih pragozdovih in ji je zato Gospod izkazal posebno milost. Po drugi strani pa to ni bilo prav verjetno, saj gorile živijo v Afriki in ne v Indiji … Skrivnost pa se je kmalu razrešila sama od sebe: sploh ni šlo za opico, ampak za pustno maškaro!
To pa ni bil edini nenavadni udeleženec beneškega kirtana: na neki točki je namreč gospa iz drugega ali tretjega nadstropja k oknu dvignila veliko, belo mačko in jo pomolila skozi okno, da je lahko spremljala duhovno radostenje. Mačka sicer še zdaleč ni bila tako vznesena kot gorila – njen obraz je bil brezizrazen, kotički ust so se ji ukrivljali navzdol in namesto, da bi sprednji šapi zanosno dvignila v zrak, sta ji kot dva stalaktita moleli proti tlom. Skratka, prav nič blažena ni bila videti. Ampak saj veste, kako pravijo – videz vara in bhakte nikoli ne smemo soditi po zunanjemu izgledu. Prav možno, da je globoko v svojem srcu doživljala globoke draži ljubezni do Kṛṣṇe. S svojo prisotnostjo je vzbudila tudi spomine na bhakto Ručija, mucka iz Prabhupādadesha.
Po čudovitem harināmu je sledila kratka vožnja z avtobusom, tej pa prvovrstna večerja, ki so jo sestavljale pica, pecivo, sadje, pa tudi vse dobrote iz zajtrka. Prvovrstni prasādam ni le polnil lačnih želodcev, ampak tudi srca in sicer s hvaležnostjo do vseh bhakt, ki so se tako potrudili, da so ga pripravili in za ta namen bedeli vso noč. Zatem je avtobus brez nadaljnjih postankov odpeljal do Ljubljane, kjer se je izlet zaključil.
Na nekem predavanju sem slišal, da je vse v zvezi s Kṛṣṇo sladko. Njegov obraz je sladek, Njegov nasmeh je sladek, Njegovo srce je sladko, Njegove besede so sladke, Njegov značaj je sladek, Njegovo petje je sladko, Njegova rumena obleka je sladka, Njegova dejanja so sladka, Njegov cvetni venec je sladek, Njegovi prijatelji in prijateljice so sladki, Njegove zabave so sladke, Njegove krave so sladke – vse je zvezi z Njim je sladko. In prešinilo me je, da je bilo tako tudi z izletom – duhovni program na avtobusu je bil sladek, družba bhakt je bila sladka, prasādam je bil sladek (in slan, ampak tudi ta je bil odličen), skupno petje svetih imen je bilo sladko, pogled na Božanstva v Prabhupādadeshu je bil sladek, glasbila so bila sladka, pogovori o Kṛṣṇi so bili sladki, še celo dež je bil sladek – ko je nehal padati. Skratka, šlo je za nepozabno, bogato, neprecenljivo duhovno izkušnjo in res iz srca hvala vsem bhaktam, ki so nam jo omogočili.
Povezava do arhiva slik: Google Drive
Besedilo: bh. Marcel Malovrh
Foto: bhn. Anja Kokalj in Navadvip Candra das