Siddhi, grenki plodovi moči

Svet brez Boga pušča mati naravo samo, njeni neusmiljeni otroci pa jo izkoriščajo po lastni presoji. V zahodnem svetu z nadaljevanjem empirizma in racionalizma, kakor tudi industrijsko revolucijo, obstoječa tehnološka literatura postaja neprimerna za poznavanje različnih naravnih pojavov. Zaradi novih spoznanj in tehnoloških dosežkov določeni ljudje mislijo, da je Bog (če seveda sploh obstaja) nezainteresiran in odvečen pri obstoječi postavitvi, v kateri mati narava deluje kot velik, neodvisen mehanizem, katerega bo slave željan človek slej ko prej imel pod svojim nadzorom. V zgodovini filozofije od Aristotela do Spinoze je narava postala božanska oziroma je Bog profaniziran (Deus sive Natura), človek pa je vse močnejši dejavnik in postane važnejši od Boga. Ateizem, ki ga podpira tehnologija, počiva na moči (Nietzsche) in odkriva Človeka-Boga-Čudodelca. Izredni razvoj znanosti v 20. stoletju poudarja človekovo ’zmago’ nad naravo, pogoste poraze pa blaži s hipotetičnimi predvidevanji bodočega maščevanja.

Številni tako imenovani uspehi moderne znanosti so slaba tolažba za tiste, ki iščejo resnično rešitev glavnih problemov: bolezni, starosti, smrti in ponovnega rojstva. Kratkotrajno rokovanje z naravnimi potenciali je podobno igri otroka, ki gradi gradove iz peska, ki jih na koncu porušijo močni valovi časa. Moč čutil, katerim pomagajo različni instrumenti, ni dovolj velika, da bi nas ubranila pred smrtjo. Goljufivo upanje, da si lahko življenje podaljšamo v nedogled pa je prisotno v umih vseh zakrknjenih znanstvenikov. To je želja, ki je v človeku prisotna že od pradavnih časov in o kateri pripovedujejo tudi Vede.

Mistični jogiji, ki so obvladali svoja čutila kot tudi vstopajoči in izstopajoči dih, so lahko vzdrževali dušo znotraj telesa neverjetno dolgo časa in tedaj so lahko po lastni želji izbrali planet, na katerem bodo lahko živeli. Podrobno in obsežno znanje o naravi telesa, vesolja in duše je našim davnim prednikom dajalo možnost, da so se naučili obvladovati predvsem lastna čutila in um in s tem dosegli transcendentalno raven obstoja, na kateri so bili osvobojeni vseh materialnih nadlog. Tako je bila volja po moči usmerjena k duhovnemu, obvladovanje nižjega, materialnega obstaja, pa je bilo le prehodno. Seveda so bili tudi jogiji, ki so stremeli po mističnih močeh, siddhijih. Ti so obstali na enakem nivoju ali pa so siddhije sebično izrabili in pri tem pozabili na cilj svojih prizadevanj. Po Vedah je namen vseh teh strogosti, meditacij in preučevanj svetih spisov spoznanje Boga in vrnitev v Njegovo kraljestvo. Največje vedenje je poznati Boga, največja moč pa je biti v družbi Najmočnejšega.

Toda vdano služenje Bogu je pravi vrhunec znanja, ki vodi v izpolnjevanje vseh želja. Materialna obilja in moči lahko postanejo resna ovira v doseganju tega neprecenljivega daru ljubezni do boga. V istem delu Šrimad Bhagavatama (11.13.33) je zapisano, da so učeni strokovnjaki za predanost luženje zaključili, da so siddhiji smo prepreka in izguba časa za tiste, ki izvajajo jogo vdanosti, ki se imenuje bhakti-joga. Tisti, ki oznanjajo pridobitev siddhijev za vrhunec, so prevaranti, tisti pa, ki jih imajo in trdijo, da so Bog, pa so največji goljufi. Na žalost je vse več tako imenovanih gurujev, ki prodajajo različne tehnike siddhijev tistim, ki so dovolj naivni, da lahko mislijo, da bodo na tak način rešili vse svoje probleme. Še bolj naivno pa je podarjati vero in denar tistim, ki jih presenečajo s svojimi siddhi močmi in jih prepričujejo, da je to zadosten dokaz za njihovo ’božansko’ naravo. To je podobno dogodku, ko so zbegani domorodci prvič zagledali ’ognjenega konja’ ali ’kovinsko ptico’ in ji pripisali nadnaravni izvor.

Mistične moči so samo višja stopnja občutenja moči. Sreča transcendentalne blaženosti se lahko primerja z ogromnim oceanom, v primerjavi s katerim je obvladovanje nekega aspekta materialne narave kakor trepetajoča kapljica na travni bilki.