Zaradi novega tečaja je bil vznemirjen in zanimalo ga je, če vedska tradicija podaja kakšen uvid v naravo pregovorov. Najprej sem ga zaprosil, naj razloži, kaj razume pod besedo pregovor. Odgovoril je, da je pregovor star, moder in enostaven izrek, ki vsebuje globoko resnico. Sprva sem pomislil na Vedanta-sutro, verze, ki izražajo globoko filozofsko modrost. Toda, ko je prijatelj govoril naprej ter citiral znane izreke in njihove avtorje, kot sta Konfucij in Lao Tse, sem pomislil, da bi se delom Čanakje Pandite, ki ga je sam Šrila Prabhupada citiral v skoraj vsaki knjigi, ki jo je napisal, bolj ustrezno reklo pregovori, modri izreki. Šrila Prabhupada je pogosto uporabljal Čanakjeve izreke, ki so cenjeni po vsem indijskem polotoku, da bi ponazoril ideje vaišnavske filozofije. V Šrimad Bhagavatamu (1.13.15, komentar) navaja Čanakjev nasvet, ki pravi, da bi morali sprejeti dobre moralne nasvete tudi, če jih je izrekel neprimeren človek ali človek nizkega rodu. Tudi če je zlato prekrito z iztrebki, je še vedno zlato, pravi Čanakja.
Šrila Prabhupada je omenjal, da je bil Čanakja, veliki modrec, ki je živel tri stoletja pred Kristusom, brahmana, moder človek; imel ga je celo za svetnika. Čeprav je nekoč opozoril, da Čanakja pravzaprav ni bil čisti vajšnava (privrženec Krišne ali kake druge oblike Vsevišnje Božanske Osebnosti), je iz njegovih del razvidno, da je izredno ceni modrostnega pandita.
Bolj ko sem prijatelju govoril o Čanakji, bolj sva oba spoznavala, da bi lahko njegova dela ogromno prispevala k tečaju pregovorov. Svoje znanje, predvsem o Čankji Panditu, kot zgodovinski osebi, pa sem moral še izpopolniti, saj je bil zame v glavnem le oddaljeni legendarni prerok, ki ga je moj duhovni učitelj pogosto citiral. Da bi res pomagal svojemu prijatelju, sem se moral vreči na delo.
Napotila sva se v knjižnico na 42. ulici z željo, da bi kaj več izvedela o Čanakjevem življenju in njegovi dobi. Odkrila sva, da ga zgodovinarji poznajo kot Kautiljo (čeprav je znan tudi kot Višnugupta in Vatsjajana). Poleg tega, da je sestavil ogromno pregovorov, je znan po svoji Artha-šastri (razpravi o politični ekonomiji) in kot svetovalec kralja Čandargupte Maurje, enega od glavnih nasprotnikov Aleksandra Velikega.
Grški zgodovinarji ga poznajo kot Sandrocottusa. Osnoval je Maurjansko dinastijo. Na začetku svoje kariere je (Čandragupta) obšel Pundžab in se s svojimi rojaki uprl osvajalnim silam Aleksandra velikega. Zgodovinski Podatki navajajo, da je bil glavni Čandraguptov svetovalec Čanakja Padit tisti, ki je bil v resnici zaslužen za kraljevo končno zmago. V ministrovem pečatnem prstanu, delu iz šestega stoletja našega štetja, ki opisuje končne faze Čandraguptove zmage nad Aleksandrom in princi Nanda, je sam kralj upodobljen kot neodločen in nepomemben mladenič, medtem ko je resnični vladar imperija Čanakja.
Leta 321 pr.n.št. je Čandragupta osvojil Magado (južni Bihar), nato pa je priključil razne dele Indije in se vojskoval prti Grku Selecucusu Nikatoriuju, nekdanjemu Aleksandrovemu generalu. Pod Čanakjevimi modrimi nasveti je Čandragupta vladal 24 let. Maurjonski imperij se je obdržal še 120 let, sprva pod vodstvom ustanoviteljevega sina Bindusare, zatem pa pod vladavino b+vnuka, slavnega vladarja Ašoke, ki se je kasneje spreobrnil v budizem.
V času Čandarguptove vladavine (321-297 pr.n.št.) je postal Čanakja Pandit daleč naokrog znan po svoji modrosti in duhovnem znanju. Bil je preprost in strog človek, prav tako pa tudi globoko religiozen. Kot sodobnika Aristotela so ga poklicali v Makedonijo, da bi učil Aleksandra Velikega. Čanakjo včasih primerjajo s tem velikim grškim filozofom, včasih pa tudi z Machiavelijem, ker je njegova Artha-šastra v mnogočem podobna Princeu. Aristotel in Čanakja pa sta tudi delila enaka stališča glede republikanske oblike vladavine.
Najbolj osupljivo dejstvo, ki sva ga s prijateljem kmalu odkrila o Čandragupti in Čanakji Panditu, da sta oba napovedana v Šrimad Bhagavatamu (12.1.11-12), ki je bil sestavljen skoraj 2500 let pred njunim časom, nava nandan dvidžah kaščit prapanam udharišjati tešam abhave džagatim maurja bhokšjati vai kalau: ’Neki brahmana (Čanakja) bo izneveril kralja Nando in njegovih osem sinov ter uničil njihovo dinastijo. V njihovi odsotnosti bodo z napredovanjem dobe kali svetu vladali Maurjoni.’ Sa evam čadraguptam vai dvidžo radžje bhišekšjati tat-sato varisaras tu tatas časoka-vardhanah: ’Ta brahma bo ustoličil Čandragupto, katerega sin se bo imenoval Varisa (Bindusara), Varisarin sin pa bo Ašokavandhana (vladar Ašoka).
Ti davni sanskrtski verzi docela napovedujejo osrednjo zgodovino Maurjonske dinastije, omenjajoč Čandragupto in njegove naslednike z imeni.
Čeprav Čanakje posebno ne imenujejo, obstaja jasna naznaka in tudi vaišnavski komentatorji, kot so Šridhar Svami, Višvanatha Čakravati Thakura in Hridajananda Dasa Gosvami trdijo, da je njegova istovetnost z omenjenim brahmanom, na katerega ta tekst namiguje, neizogibna.
Veliki učitelj zavesti Krišne sodobnega časa, Šrila Bhaktivinoda Thakura (1838-1914) prav tako sodi, da je to obdobje v zgodovini zelo pomembno, verjetno zahvaljujoč predvidevanjem iz spisov. Leta 1857-58 je sestavil spev v dveh delih z naslovom Poried, ki ga je nameraval izpopolniti v 12 zvezkih. Ti knjigi, napisani v lucidnih, melodičnih angleških verzih, opisujejo blodenje Porusa, ki je izzval Aleksandra in ki je bil na koncu poražen. Po mnenju vplivnega indologa nove dobe, A.L. Bashama izvira Porusovo ime od Parava in ga povezuje z dinastijo Kurijev, družino, na katero je osredotočena Mahabharata. Delo Bhaktivinode Thakure podrobno opisuje zgodbo o Porusu ter njegovem odnosu s Čandragupto in Čanakjo Panditom. Prvega od dveh izdanih zvezkov lahko najdemo v Britanskem muzeju v Londonu.
V orientalističnem oddelku velike knjižnice na 42. ulici sva prav tako našla Čanakja-niti-darpanam, zbirko Čanakjevih najbolj znanih pregovorov. Tukaj je nekaj meni najljubših:
Pameten človek se premika na eni nogi, medtem, ko na drugi stoji. Prejšnjega položaja ne bi smeli pustiti brez predhodnega razmisleka o naslednjem.
Prav zares mi je ta citat všeč, ker me je spomnil na moja prva leta v zavesti Krišne. Preden sem postal bhakta, sem hotel biti prepričan, da je življenje v zavesti Krišne res takšno, kot so ga bhakte opisovali. Če sem konec koncev že moral opustiti uživanje mesa, opijanje, izven-zakonsko spolnost in kockanje, sem se hotel prepričati, da bom v zameno dobil še nekaj boljšega. In tako sem mantral, bral Šrila Prabhupadove knjige in se družil z bhaktami. Na ta način sem ’po predpisih preučil’ višji položaj zavesti Krišne.
Človek se osvobodi z znanjem, ne z britjem glave.
Zavest Krišne ni plitva. Čanakja hoče opozoriti svoje bralce, da naj ne bodo navezani zaradi imena. Če hoče kdo obriti glavo (kar je običajno znak nenavezanosti), mora za to imeti pravilen razlog. Čanakja ni obsojal britja glave; tudi sam je imel obrito glavo in je nosil sikho, pramen las vrh glave. Obrita glava, čeprav zunanji znak, pa je lahko odraz zavesti Krišne.
Kaj bo imel bedak, če proučuje spise? Kaj bo zrcalo slepemu?
Plitvost se tukaj znova obsoja. To je, vsaj z mojega gledišča, Čanakjeva najbolj prikupna odlika. Ni zadovoljen, da si nekdo obrije glavo in proučuje spise. Poudariti hoče, da je potreben duhovni uvid, ki prihaja iz zavesti Krišne in od učenja v nasledstvu učencev. To razlikuje sveto osebo od prevaranta.
Bolje je, da se odrečemo življenju, kot pa da živimo brez časti. Če se odrečemo življenju, bomo doživljali samo trenutno bridkost, če pa živimo v sramoti, bomo trpeli- vsak dan.
Tukaj Čanakja pojasnjuje šrejas nasproti prejas, oziroma dolgoročno uživanje nasproti kratkoročnemu. Celo v materialnem svetu ljudje želijo stvari, ki so trajne. Večina jih ima rajši v lasti hišo kot najeto stanovanje. Rajši se bodo odločili za dolgoročno razmerje kot pa za slučajno, neredno poznanstvo. Ta resnica ima še večjo vrednost na duhovni ravni: ’Obstoječe ne preneha obstajati, medtem ko neobstoječe ni trajno,’ pravi Krišna. Z drugimi besedami: če je nekaj resnično, bo vedno ostajalo. Sanje, npr., veljajo za neresnične. Zakaj? Ker imajo svoj konec, zato je iluzorno. Duhovno življenje pa je večno. Iz tega razloga velja v končnem smislu za resnično.
Tisti, ki se odpoveduje stvarem, ki so gotove (zanesljive) in teži k tistim, ki so negotove, izgubi oboje. Tisti, ki razumejo višje duhovne vrednote, ne kockajo.
Čanakja nam svetuje, naj si ne dopustimo špekulativnih prizadevanj. Bolje je, da stopimo v stik z duhovnim učiteljem in se tako prepričamo o cilju življenja. Guru prejema znanje po nasledstvu učencev, ki sega od samega Gospoda Krišne in tako lahko izroči svojim učencem popolno znanje. Tisti, ki sprejme znanje na takšen način, je lahko prepričan, da bo dosegel duhovno srečo.
Celo en trenutek zapravljenega časa se ne more nadomestiti z milijoni zlatnikov. Kaj je torej večja izguba, kot nekoristno zapravljen čas?
Zapravljen čas je čas, ki ga porabimo za materialistična prizadevanja. Časa ne moremo ubiti; prav nasprotno, čas je ta, ki nas ubija. Krišna v obliki kale vključuje vse ljudi. On bi jih raje vključil v Svojo neposredno službo in če imamo srečo, da se lahko neposredno vključimo v vdano služenje, zavest Krišne, potem je takšen čas gotovo koristno izrabljen. Milijoni dolarjev se ne morejo primerjati niti z eno sekundo, ki je preživeta v Krišnovi službi, ki ima večno vrednost in neomejeno obljubo.
Ne bi smeli zaupati zlobnemu človeku, čeprav lahko govori sladke besede. Čeprav ima lahko med na konici jezika, ima v srcu strup.
Čanakja tukaj izjavlja, kako pomembno je, da smo dojemljivi. Zunanjost nas ne bi smela zavesti. Kot je rečeno: ’Celo vrag lahko citira spise.’ Sveti spisi jasno navajajo, kako se sveta oseba vede. Čanakja nas hkrati opozarja, naj ne sodimo nekoga samo po besedah, ki prihajajo iz njegovih ust. Resnični svetnik mora ne samo govoriti o Bogu ampak živeti življenje vdanega služenja.
Krepostni ljudje in drevje z obilnim sadjem se upogibajo, bedaki in suhe palice pa se lomijo, ko se upognejo.
Priklanjanje pred nadrejenimi, zlasti pred Božanstvom Vsevišnjega Gospoda, nam pomaga, da se spomnimo svojega podrejenega položaja. Če kdo to zavrne, je to odraz njegove arogantnosti, kar lahko ovira duhovni napredek.
Človek ne postane velik, če sedi na visokem položaju, ampak s svojimi visoko razvitimi odlikami. Ali lahko vrana to postane, se sam,o sedi na vrhu kraljeve palače?
To je še eden od znanih Čanakjevih citatov v katerem graja plitkost in slepo sprejemanje stvari. Zavest Krišne je znanost in pripadnika vzpodbuja, da uporabi logiko in razum tako kot vero in vdanost. Samo to, da si nekdo prisvoji položaj velikega guruja na visokem položaju ne pomeni, da je kvalificiran duhovni učitelj. Prave kvalifikacije na drobno razlagajo sveti spisi ter predhodni svetniki in modreci.
Tako razmišljujoč o Čanakjevih pregovorih v luči Šrila Prabhupadovih naukov, sem bil pripravljen na predavanje na tečaju pregovorov mojega prijatelja. Oborožen z zakladnico Čanakjevih pregovorov in s še večjo zakladnico Šrila Prabhupadovih uvidov v pravi pomen, ki se skriva za temi izreki, sem občutil, da je najtežji del naloge že za mano.
