Izgubljeni zaklad

To je začetek zgodbe, ki jo najdemo v literarnem biseru spiritualne Indije iz 16. stoletja z naslovom Čaitanja Čaritamrita. Knjiga lepo povzema modrost indijskih Ved, najpopolnejše zbirke človeškega znanja.

Sanskrtska beseda ’veda’ pomeni ’znanje’ ali ’vednost’. Vede so zbirke vsega človeškega znanja, materialnega in duhovnega. Kakor proizvajalec priloži navodila svojemu polizdelku, tako je Bog ob stvarjenju univerzuma dal ljudem Vede. Iz Ved lahko izvemo, kaj je to materialni svet in kako ga uporabljati, da bi v tem življenju hkrati uživali materialno blaginjo in duhovno napredovali, po smrti pa dosegli najvišjo popolnost- osvoboditev od zakona karme in vrnitev v duhovni svet.

Vede so se od pradavnih časov predajale po ustnem izročilu, zapisane pa so bile pred pet tisoč leti. Rečeno je, da prej ni bilo potrebe po zapisovanju Ved v obliki knjig, ker so imeli ljudje tako dober spomin, da so si zapomnili, kar so samo enkrat slišali od duhovnega učitelja.

Kakor je siromak od astrologa izvedel, da je lastnik skritega zaklada, lahko tudi vsak iskren človek izve iz Ved, zakaj se je znašel v mučnem materialnem položaju in kje se skriva njegov pravi, duhovni zaklad.

Ta zaklad je tako dragocen, da so se zaradi njega mnogi modreci, svetniki in drugi ljudje v preteklosti in sedanjosti odpovedali minljivim užitkom in se posvetili duhovnemu spoznanju. Minljivim stvarem se moramo odpovedati prej ali slej, zdaj ali ob smrti, duhovni zaklad pa je večen. Ta zaklad je duhovni Jaz.

Vede pravijo, da ima duhovni Jaz tri značilnosti: sat, čit in ananda- večnost, vednost in blaženost. Če malo pomislimo, bomo uvideli, da so te tri stvari res naša prava narava: (1) Nihče noče umreti, kar je dokaz, da smo večni. (») Nihče noče veljati za nevedneža, kar dokazuje, da smo v resnici polni vednosti. (3) Vsakdo želi v življenju čim bolj uživati in čim manj trpeti, kar kaže, da smo po naravi blaženi.

Kljub temu, da si na vse načine prizadevamo za srečo, pa tako rekoč nihče ji zares srečen. Vede nas učijo,, da prave sreče ne bomo našli zunaj sebe, temveč jo moramo poiskati v sebi. Naše pravo, duhovno bitje ja kakor zaklad v našem srcu, ki ga lahko odkrijemo, če proučujemo duhovno znanje, zapisano v Vedah in se ravnamo po njem.

Siromak je torej izvedel, da je lastnik skritega zaklada, astrolog pa mu je povedal, kje leži, vendar sam ni mogel priti do njega. Pri tem ga je moral voditi Sarvagja. To pomeni, da mora vsakdo, ki se želi duhovno izpopolniti, sprejeti vodstvo verodostojnega duhovnega učitelja. Duhovni učitelj pozna zaključek vseh svetih spisov in tudi sam živi po njem, zato nas lahko v praktičnem življenju pravilno usmeri glede na stopnjo našega duhovnega napredka.

Danes nekateri nepooblaščeni ljudje govorijo, da ne potrebujemo duhovnega učitelja, da je vsak sam svoj duhovni učitelj itd., po drugi strani pa se sami postavljajo v vlogo duhovnih učiteljev in zelo radi dajejo napotke nepoučenim ljudem. To je zavajajoče, saj če potrebujemo učitelja za matematiko in inštruktorja za vožnjo, potem še toliko bolj potrebujemo učitelja za duhovno vedo, ki je največja in najtežja od vseh ved.

Astrolog Svaragja je dejal: Tukaj je zaklad, toda če boš kopal z južne strani, te bodo napadle ose in obadi in ne boš dobil svojega zaklada. Če boš kopal z zahodne strani, boš razdražil duha, ki bo povzročil takšno vznemirjenje, da zakladu ne boš mogel blizu. Na severni strani je velika črna kača, ki te bo pogoltnila, če boš poskušal tam izkopati zaklad. Če pa boš samo malo kopal na vzhodni strani, boš takoj zadel s skrinjo z zlatom.

Štiri strani neba predstavljajo štiri metode spoznavanjha Absolutne Resnice: (1) južna stran je karma ali materialistična religija, (2) zahodna stran je gjana ali spekulativno umovanje, (3) severna stran je razvijanje siddhijev ali mističnih moči, (4) vzhodna stran pa je bhakti ali vdanost. Vede pravijo, da zaklad ali pravi cilj lahko dosežemo samo na vzhodni strani, z vdanim služenjem Gospodu. Zdaj pa si posebej oglejmo vsako od štirih poti.

Karma je pobožno delovanje z željo po uživanju materialne blaginje. Takšna materialistična pobožnost je sicer boljša od ateizma, toda ne osvobaja materialnih želja, ki človeka neposredno mučijo, kakor pikanje os in obadov. Vede pravijo, da so materialistični ljudje kakor čebele, ki pridno nabirajo med, da bi potem uživale v svojem panju, a ne morejo nemoteno uživati medu, ker jih medtem napadajo in pikajo druge čebele.

Ljudje, ki hočejo uživati pod okriljem religije, so prav takšni: pobožni so samo zato, da bi jim Bog izročil materialne blagoslove, ko jih dobijo, pa na Boga pozabijo in se prepustijo materialnemu uživanju. Toda po zakonu narave ne morejo mirno uživati, saj lahko vidimo, da stalno prihaja do nesoglasij med posamezniki, skupnostmi, narodi in celo religijami.

Do nesoglasij med religijami prihaja, ker ljudje, ki jih izpovedujejo, nimajo temeljitega duhovnega znanja. Vsaka religija je dobra, saj uči moralno življenje, toda če verniki ostanejo na ravni praznih ritualov in ne dobijo pravega znanja o Bogu, jih brezvestni ljudje zlahka zavedejo v imenu religije. Takšna religija je samo sentiment, ki se rada sprevrže v fanatizem. Zgodovina je to velikokrat potrdila.

Gjana ali spekulativno umovanje je proces samo-spoznavanja s pomočjo nepopolnega uma. Spekulativni umovalci so ponavadi ljudje, ki so doumeli, da ni mogoče najti sreče v materialnem svetu in iščejo rešitev v nečem spiritualnem, vendar nimajo pozitivnega duhovnega znanja.

Za spekulativne umovalce je duhovno le negacija materialnega. Kr so jih materialni odnosi razočarali, mislijo, da v duhovnem življenju ne sme biti nobenih odnosov. Ker niso našli zadovoljstva v raznolikosti materialnih užitkov, mislijo, da na duhovnem nivoju ni nobenih raznolikosti. Ker jih lažni ego vznemirja, hočejo popolnoma uničiti svojo identiteto.

S tem pravzaprav delajo duhovni samomor. Ne vedo, da lahko na duhovni ravni popolnoma izrazimo svojo pravo osebnost v blaženem duhovnem odnosu, ki ga ima vsaka duhovna duša z Naddušo, Vsevišnjo Božansko Osebnostjo.

Individualna duša j sestavni del Vrhovne Duše, zato je lahko srečna samo, kadar služi Vrhovni Celoti. Če na primer roka odpove službo telesu in noče več dajati hrane želodcu, potem oslabi in trpi. Zdrava in zadovoljna je lahko samo, kadar sodeluje s celim telesom. Podobno je duša lahko srečna samo takrat, kadar vdano služi duhovni celoti, Vsevišnjemu Gospodu.

Zato je astrolog Sarvagja dejal, da je suhoparna filozofska spekulacija, ki zanika odnos duhovne ljubezni med dušo in Naddušo, kakor zli duh. Ta duh samo vznemirja človekov um z dvoumnimi izjavami, kot so: »Vse je eno. Vse je nič. Vse je praznina.« Takšni spekulativni umovalci bi radi seme sebe prepričali, da so na duhovni ravni, vendar ne najdejo trajnega duševnega miru, temveč se prej ali slej vrnejo na raven materialističnih dejavnosti.

Razvijanje mističnih moči ali siddhijev je kakor črna kača, ki v živo bitje vcepi smrtonosen strup. Ta strup so mistične moči, ki človeka zlahka zapeljejo z duhovne poti. Nekatere od mističnih moči so: mistik se lahko tako pomanjša, da vstopi v atom; lahko postane tako lahek, da hodi po vodi ali leti po zraku; lahko iztegne roko in vzame poljubno stvar z oddaljenega mesta; lahko upravlja misli drugih itd.

Če mistik, ki razvije takšne moči, pomisli, da je postal Bog, se je ujel v zadnjo zanko iluzije. Bog namreč nikoli ne postne Bog, temveč vedno je Bog. Ta iluzija je kakor črna kača, ki pogoltne vse njegove mistične dosežke.

Mistične moči so mnogim ljudem zelo privlačne, toda pridobiti jih, ni tako lahko. Postopek, ki omogoča razvijanje mističnih moči, je opisan v Vedah kot aštanga-joga ali joga iz osmih delov, ki so: jama in nijama (zmernost v uživanju hrane in pijače, vzdržnost v spolnosti, nenasilnost itd.); asana (vadba telesnih položajev), pranajama (dihalne vaje), pratjahara (odtegnitev čutov od zunanjega sveta), dharana (osredotočanje uma), dhjana (meditacija o duši in Nadduši v srcu) in samadhi (trans). Mistične moči so samo stranski produkt tega procesa, ki je v resnici namenjen samospoznavanju.

Ta proces je zelo dolgotrajen in težak in po Vedah tudi neprimeren za današnji čas. Obstajajo pa mnogi šarlatani, ki nepoučenim ljudem obljubljajo, da bodo s pomočjo njihovega procesa ’joge’ razvili mistične moči: »Lahko delate kar hočete: pijete, kadite in nebrzdano uživate v spolnosti. Samo kupite mojo mantro, meditirajte petnajst minut na dan in v treh mescih boste postali Bog.« Nespametni ljudje, ki prevarantom verjamejo, pa mislijo: »Oh, zdaj sem veliki jogi! Postal sem Bog.« Takšna miselnost je kakor kača, ki zastrupi človeka z lažno nadutostjo in mu onemogoči dostop do pravega zaklada: čiste ljubezni do Boga in vseh živih bitij.

Bhakti je proces vdanega služenja za obuditev uspavane ljubezni do Boga, ki je v srcu vsakogar. Ta ljubezen do Boga je pozabljeni zaklad, ki nas edino lahko osreči in ki ga zaman poskušamo doseči z drugimi procesi. Bhakti ni sentimentalna religija, saj temelji na popolnem znanju o Bogu. Bhakta (kdor vdano služi Bogu) ima teoretično znanje in praktično spoznanje, da ni materialno telo, temveč večna duhovna duša, sestavni delec Vrhovne Duše. Ve, da ni niti moški, niti ženska, niti Slovenec, niti Hrvat, niti kristjan, niti hindujec, pač pa večni služabnik Vsevišnje Božanske Osebnosti.

Vdano služenje je neprekinjeno, kar pomeni, da Bogu ne služimo samo enkrat na teden ali enkrat na leto, temveč vedno, štiriindvajset ur na dan. Vdano služenje tudi ni materialno motivirano. Ni poslovni odnos z Bogom v stilu: »Jaz tebi, Ti meni. – Jaz Te bom častil, Ti pa mi daj materialno blaginjo.« Ne, prava ljubezen nikoli ne računa na povračilo.

Ljubezen do Boga vključuje služenje. Če koga resnično ljubimo, smo pripravljeni zanj narediti vse. Mnogi ljudje trdijo, da ljubijo Boga, vendar Zanj nič ne naredijo. To ni ljubezen, če Mu služimo po svoje, ne tako, kot On želi. Bog na primer v Svetem pismu pravi: »Ne ubijaj!« Kdor Boga res ljubi, ne bo tolmačil po svoje: »Lahko ubijam živali in jih jem.« Gospod Krišna v Bhagavad-giti pravi: »Če Mi kdo z ljubeznijo ponudi sadje, zelenjavo, žito in mlečne izdelke, bom to sprejel.« Bhakta vso hrano pred jedjo daruje Bogu, zato ne uživa mesa, saj Bog ne je mesa in drugih nečistih stvari. Vse religije vsebujejo sledove bhakti, saj govorijo, naj razvijemo ljubezen do Boga in se vrnemo k Njemu. Težava je v tem, da ne dajejo temeljitega znanja o tem, kdo je Bog in kako razviti ljubezen do Njega. To znanje pa vsebujejo vedski spisi, kot so Bhagavad-gita, Šrimad-Bhagavatam in Čaitanja Čaritamrita.

Smisel zgodbe o siromaku in astrologu je torej, da živo bitje, ki v materialnem svetu trpi nadloge rojstva, starosti in bolezni, lahko izkoplje izgubljeni duhovni zaklad, če po nasvetu Ved opusti procese materialistične pobožnosti, filozofske špekulacije in mistične joge in se posveti vdanemu služenju Gospodu.

V Bhagavad-giti, največjem biseru indijske duhovne književnosti in srži vseh ved, Gospod Krišna pravi:

»Opusti vse religije in se samo predaj meni. Obljubim ti, da te bom osvobodil vse karme. Ne boj se.« (BG 18.66)

»Kdor po mnogih življenjih filozofske spekulacije razvije popolno znanje, se preda Meni, saj spozna, da sem vzrok vseh vzrokov in vse, kar je.« (BG 7.19)

»Človek z veliko vero, ki vedno prebiva v Meni, v srcu vedno misli na Mene in Mi služi s transcendentalno ljubeznijo, je najbolj intimno povezan z Menoj v jogi in je največji jogi.« (BG 6.47)

»Človek me lahko spozna takšnega, kakršen sem, kot Vsevišnjo Božansko Osebnost, samo z bhakti-jogo. Kdor z vdanim služenjem razvije popolno duhovno zavest, pa lahko vstopi v Božje kraljestvi.« (BG 55.18)

Bhakti ali vdanost Bogu je torej popolnost religije, popolnost filozofske spekulacije in popolnost vseh vrst joge. Je univerzalen, najbolj vzvišen, najnaravnejši in najlažji proces, ki ga Vede priporočajo za današnji čas. V današnjem času drugi procesi niso praktični, ker ljudje nimamo niti časa niti sposobnosti za zapleteno filozofsko spekulacijo in težavno mistično jogo.

Bhakti joga obsega pet osnovnih metod, ki jih lahko izvaja vsakdo v kateremkoli delu sveta in v katerihkoli okoliščinah:

1. Preučevanje svetih knjig, kot so Bhagavad-gita, Šrimad-Bhagavatam in drugi sveti spisi sveta.

2. Petje in recitiranje Gospodovih svetih imen. Pri petju svetih imen ni strogih pravil. Lahko pojemo in recitiramo katerakoli imena Boga, saj so vsa absolutna in čistijo človekovo srce materialne onesnaženosti. Vede priporočajo petje svetih imen v obliki maha-mantre:

3. Darovanje vegetarijanske hrane Bogu. Če ubijemo katerokoli živo bitje, vključno z rastlinami, moramo trpeti karmične posledice. Krišna pa v Bhagavad-giti pravi, da bo te posledice nevtraliziral, če Mu z ljubeznijo ponudimo vegetarijansko hrano.

4. Opravljanje dela v duhu služenja Gospodu. Če delamo zgolj za lastno zadovoljstvo, moramo sprejeti tudi karmične posledice svojih dejanj, če pa si prizadevamo s svojim delom zadovoljiti Gospoda, bomo osvobojeni karme. Gospodu lahko služimo neposredno ali posredno- če sadove dela ponudimo Gospodu. Če tako delujemo, se nam ni treba lažno odpovedovati materialnemu svetu; lahko ostanemo na svojem položaju in mirno opravljamo svojo službo.

5. Druženje z ljudmi, ki so podobno duhovno nagnjeni. Če se s kom družimo, je naravno, da privzamemo njegove lastnosti. Tudi pregovor pravi: »Povej mi, s kom hodiš in povem ti, kdo si.« Zato je druženje z bhaktami zelo pomembno, saj nam bo dalo potrebno duhovno moč, s katero se lahko zoperstavimo negativnim vibracijam, ki nas obdajajo v vsakdanjem življenju.

Knjigo Čaitanja Čaritamrita je v angleščino prevedel eden največjih predstavnikov indijske filozofije in religije sodobnega časa, A.C. Bhaktivedanta Svami Šrila Prabhupada. Njen povzetek je izšel v slovenščini pod naslovom Nauk Gospoda Čaitanja v založbi Skupnosti za zavest Krišne.

Zaključek je, da so živa bitja v materialnem svetu siromašna, ker so pozabila na svojega bogatega Očeta. Živa bitja v resnici niso siromašna, saj so sinovi in hčere Vsevišnjega Gospoda, ki je lastnik vseh materialnih in duhovnih svetov. Zato imajo neodtujljivo pravico, da uživajo Božjo lastnino.

Kakor je astrolog namignil siromaku, naj poišče očetov zaklad, tudi Vede govorijo, da lahko postanemo najbogatejši, če oživimo svoj izgubljeni odnos z Vrhovnim Očetom.