Nekateri učenjaki pravijo, da so samo izvorne štiri Vede – Rig, Atharva, Jadžur in Sama – pristni vedski spisi. Same Vede pa tega ne potrjujeo, prav tako tudi ne najpomembnejši vedski učitelji, kot so Šankara, Ramanudža in Madhva. Čandogja Upanišada (7.1.4) omenja Purane in Itihase, ki jih večinoma poznajo kot zgodovinske spise, kot peto Vedo. Bhagavata Purana (Šrimad Bhagavatam) (1.4.20) potrjuje: »Zgodovinska dejstva in avtentične zgodbe, opisane v Puranah, se imenujejo peta Veda.«
Vsekakor mora književnost, da bi jo sprejeli kot vedsko, vsebovati enak smisel kot izvorna vedska besedila. Vedski spisi (šastre) tvorijo harmonično celoto z ustreznim zaključkom (siddhanta). Zato lahko kot pravo vedsko delo sprejmemo vsako delo, ki izhaja iz vedske siddhante, ne da bi spremenilo njen pomen, čeprav besedilo ni eno od izvornih spisov. Vedska tradicija pravzaprav potrebuje veljavna dela, ki predajajo vedsko sporočilo v skladu s časom in krajem.
Vedski spisi so zelo obširni. Sama Rig Veda vsebuje 1.017 hvalnic, Mahabharata je sestavljena iz 110.000 kitic, osemnajst glavnih Puran pa obsega na tisoče verzov. Lahko se vprašamo: »Zakaj ta dela obstajajo? Odkod so prišla? Kdo jih je napisal?«
Izvor ved
Brihad-aranjaka Upanišada (2.4.10) pravi: »Rig Vedo, Jadžur Vedo, Sama Vedo, Atharva Vedo in Itihase [zgodovina, kot so Mahabharata in Purane], je ’izdihnila’ Absolutna resnica. Tako kot dih pride brez napora, se ta besedila pojavijo iz Vrhovnega Brahmana brez njegovega truda.«
Po vedski tradiciji so Vede absolutne in same po sebi veljavne. Razlage ne iščejo nikjer drugje. Komentator Šridhara Svami poudarja, da imajo Vede vrhovno veljavnost, saj izhajajo iz samega Narajane. Dživa Gosvami primerja vse Vede (Sama, Atharva, Rig, Jadžur), in tudi Purane in Itihase, z dihanjem Vrhovnega Bitja. Nenazadnje Atharva Veda opisuje, da je v preteklosti vedsko znanje razširil Krišna, ki je na začetku poučil Gospoda Brahmo.
Tako Vede same opišejo svoj izvor. Sveti spisi se opisujejo kor apaurušeja, kar pomeni, da ne prihajajo od materialno pogojene osebe, temveč od Vrhovnega (vira, ki je transcendentalen, onkraj materialne dvojnosti).
Vedsko znanje je ob zori stvarjenja Gospod Krišna prenesel Brahmi. Brahma ga je potem predal Naradi, čigar spoznanja se pojavljajo v celotni vedski književnosti.
Pomen ved
Glavni namen vedske književnosti je, da podaja znanje o samospoznavanju in osvoboditvi (mokša) od trpljenja. Večinoma se učenjaki strinjajo, da je cilj indijske misli dosega resnice, »spoznanja, ki privede do osvoboditve«. Vede brezkompromisno poudarjajo, da materialno življenje kljub določenim navideznim užitkom predstavlja trpljenje, in podajajo znanje, kako se lahko iskreni iskalec osvobodi tega trpljenja.
Če si Vede ogledamo pobliže, lahko opazimo, da govorijo, da smisel človeškega življenja ni v tem, da se sprijaznimo z začasnim in bednim svetom, temveč da se borimo za večno srečo. Za ljudi, ki se ravnajo po Vedah, življenje predstavlja priložnost, da premagajo smrt. Če se nekdo poistoveča z iluzornim telesom in misli, da je ta začasni svet vse, kar obstaja, glede na vedska učenja zapravlja čas. Taka oseba zamuja priložnost, ki jo je dobila s človeškim telesom – priložnost, da poizveduje o Vrhovnem.
Vede opisujejo možnost osvoboditve kot posebno prednost ljudi, ki je nižje vrste nimajo. Človeško telo tako primerjajo s čolnom, s katerim lahko prečkamo ocean nenehnega preseljevanja iz telesa v telo. Izveden vedski učitelj je kot usposobljen kapitan, vedske hvalnice pa so kot ugodni vetrovi. Vede označujejo osebe, ki ne prečkajo oceana in ne dosežejo osvoboditve, za manj inteligentne, saj vedska filozofija zanika pomembnost znanja, ki ne vodi do prenehanja trpljenja.
