Preden se začne čaščenje Božanstva s fizično parafernalijo, bhakta usmeri meditacijo na obliko svojega predmeta čaščenja, sledeč opisu v dhjana-mantri, primerni za to določeno obliko Božanstva. To so ponavadi slikoviti opisi Višnuja in Njegovih božanskih oblij- oblačil, okraskov in štirih simbolov: ognjenega diska, školjke, žezla in lotosovega cveta. Bhakti književnost podaja še nadaljnje podrobnosti, ki omogočajo častilcu, da se popolnoma osredotoči na čaščeno bitje. V Šrimad-Bhagavatamu, po opisu Višnujevih telesnih značilnosti od stopal do glave, Kapila predlaga meditiranje o Višnujevih lepih očeh, nasmehu in celo smehu:
’Z vdanostjo, potopljeno v ljubezen in privrženost, mora jogi v dnu srca meditirati o Vsevišnjem smehu. Višnujev smeh je tako privlačen, da se o njem zlahka meditira. Ko se Vsevišnji Gospod smeji, se pokažejo Njegovi majhni zobje, ki so kakor popki jasmina, rožnati zaradi sijaja Njegovih ustnic. Ko enkrat temu posveti svoj um, jogi ne bi smel več videti nič drugega.’
Tukaj lahko opazimo poudarek na lahkoti, s katero se da doseči uspeh po zaslugi privlačnih oblik predmeta meditacije.
Po bolj pasivni dhjani se proces nadaljuje, ko častilec v umu izvede vse dejavnosti čaščenja, ki jih bo kasneje izvedel tudi fizično. V naprednejšem stanju takšna vadba postane uvod v popolno zatopljenost v zavedanje sebe kot udeleženca v zabavah Gospoda v transcendentalnem svetu.
Preden nadaljujemo z razpravo o končni stopnji v klasični jogi in njeni vzporednici, v arčani, je na mestu opomba o specifični naravi bhakti. Tako v jogi praktikant nenehno stremi za korenito transformacijo obstoja, kar doseže vrh v osvoboditvi, bhakta podobno stremi za transformacijo. Toda medtem ko je jogi odvisen od lastnega napora in se zanaša na moč, pridobljeno s strogostjo, se bhakta trudi doseči božansko milost Gospoda, predmeta čaščenja, na osnovi recipročnega razmerja med njima. Odnos, ki temelji na bhakti, istočasno deluje v dveh smereh: najprej je njegova funkcija izkoreniniti princip sebične naravnanosti, ki ovekoveča idejo o neodvisni dejavnosti in tako omogoči bhakti, da deluje v harmoniji z božanskim. V drugi vrsti pa, kot piše O.B.L. Kapoor, bhakti ’vzpodbudi Gospodovo milost in sproži odrešilne sile’ ter tako naredi gospoda pozornega ali celo podrejenega svojemu bhakti in določenemu razpoloženju, v katerem se Mu bhakta želi približati.
Poprejšnje razumevanje te posebne značilnosti bhakti je odločilno za razumevanje samadhija, kar se tiče vdanostne dejavnosti, kot je arčana.
Po dolgi in naporni disciplini v izvajanju prejšnjih sedmih stopenj ima jogi lahko to srečo, da doseže polno stanje zatopljenosti, ki se ga ne da opisati, še posebno zato, ker ni potrjena nikakršna povezava z Absolutom, niti z osebnim, niti z neosebnim.
V globokem nasprotju s tem je stanje zatopljenosti, ki ga doseže bhakta- dinamično stanje v družbi osebnega (in za vaišnave primarnega) vidika Absoluta. V kontekstu arčane je to dinamiko v odnosu med služabnikom in služenim ponazoril Šri Čaitanja, čigar ekstatičen ples pred Božanstvom Džaganatha v Puriju je dokumentiran v delu iz poznega šestnajstega stoletja, Šri-Čaitanja-čaritramriti, avtorja Krišnadase Kaviradže Gosvamija. Med vsakoletno procesijo mogočnih Božanstev Džaganathe, Baladeve in Subhadre je Šri Čaitanja, ki ga imajo bengalski vaišnave za samega inkarniranega Gospoda, prikazal raznotere ekstatične simptome, medtem ko je plesal obkrožen s Svojimi privrženci in družabniki.
’Ko je Šri Čaitanja Mahaprabhu plesal in visoko skakal, se je na Njegovem telesu dalo videti osem čudovitih sprememb, ki so kazale na božansko ekstazo. Vsi ti simpto0mi so bili videti istočasno. Imel je kurjo polt in po vsem telesu naježene dlake. Njegovo telo je bilo podobno drevesu svilenega bombaža, ki je ves prekrit s trnjem. Zares, ljudje so se prestrašili, ko so videli, kako Mu zobje šklepetajo in mislili so celo, da Mu bodo izpadli. Celotno telo Šri Čaitanje Mahaprabhuja se je obilno znojilo in istočasno izločalo kri. Ustvarjal je zvoke ’džadža gaga, džadža gaga’ z glasom, zadušenim od ekstaze. Solze so z vso močjo lile iz Gospodovih oči kot iz brizgalke in vsi ljudje, ki so Ga obkrožali, so bili mokri.’
Pančaratra književnost predpisuje petje in ples pred Božanstvom kot zaključek čaščenja. V sojem petju in plesu pred Božanstvom Džaganate je Šri Čaitanja s svojimi javnimi ekstazami prikazal visoko ezoterično teologijo popolne zatopljenosti zavesti v dejavno služenje gospodu, vrhunec tega, kar je videli le kot obred, je,v svoji najpopolnejši izvedbi, možnost vstopa v intimno druženje z Bogom na brezčasnem nivoju zabave. Da bi raziskali odnos med devocijsko ekstazo in jogijsko ’entazo’ je primerno, da vzamemo v ozir še odnos slednjega s šamansko ekstazo. Mircea Eliade v svojih razpravah o povezavi med šamanizmom in jogo primerja ekstazo šamana in ’enstazo’ jogija. Medtem ko je za prvega značilen obupen napor doseči stanje duha, da bi lahko izvedel ekstatični polet, pa je za drugega značilna ’popolna avtonomija’ ali umik navznoter v stanje osvoboditve, kot duša, osvobojena v tem življenju.
