Evtanazija ni samo nek sodobni konstrukt politike, pač pa splošen odraz trenutnega materialističnega koncepta življenja. Ideja o evtanaziji je znak degradacije človeškega
dostojanstva. Če ti nekaj ne paše ubiješ, pokončaš, zaključiš ali pa odstraniš še preden se vidi navzven.
Je smrt na tak način res prava rešitev? Ne.
Življenje je namreč sveto in nedotakljivo. Kakršna koli igra z njo pa bolj smrtno nevarna od smrti same. In karma je kot voda, ki vedno najde svojo pot.
Kot otrok sem odraščala v družbi kjer smrt ni bila tabu in spomnim se, da me je pogled na mrliča, ki je ležal na parah vedno presunil, morda celo fasciniral. Tako kot rojstvo, ki se mi je zdelo največji čudež življenja. In življenje se mi je ravno zaradi tega že od malih nog zdelo kot največja skrivnost, ki jo jaz zdaj lahko zavestno raziskujem.
Zelo zgodaj sem se v iskanju resnice tudi že začela spraševati kdo sem jaz, zakaj živim, ali obstaja posmrtno življenje in kje sem bila, ko me še ni bilo v tem telesu. Takšno tuhtanje me je kasneje pripeljalo do izobraževanja pedagogike, psihologije, ekonomije in na koncu študija antropologije, ki po definiciji pomeni znanost ali veda o načinih življenja ljudi. In od tu naprej je bila potem potrebna samo še ena stopnička, da sem se srečala tudi z izvornimi ali najstarejšimi znanstvenimi zapisi, Vedami. Naenkrat so moja vprašanja o smislu človeškega življenja in potovanju duš dobila končne odgovore brez dodatnih vprašanj. Moja radovednost je bila končno v večji meri potešena.
Smrt je po srečanju z Vedami tako tudi ne le mimobežno, pač pa zavestno postala moja najljubša tematika. Kajti, glede na to, da sem večna duhovna duša me prav tukaj in zdaj zares zanima kako živeti, da bom znala pravilno umreti. Do tega trenutka imam za seboj, na okroglo rečeno, 8 milijonov 400.000 življenj in me zato čez nekaj let nikakor ne čaka prva smrt. Po tem, ko bom nekega dne znova odšla iz tega minljivega telesa, se bom kot neminljiva duša vsekakor preselila spet nekam drugam. Tako kot sem od nekod v to telo tudi prišla. Vprašanja kot so od kod prihajam in kam grem pa so ključna, da lahko razumem tudi kdo sem v tem trenutku. In, kako delovati?
POT V NOVO SMRT ALI ŽIVLJENJE
Pred približno desetimi leti sem se tako srečala tudi z vedsko astrologijo jyotiš, ki je veda o potovanju duš. Gre za natančne izračune, ki na podlagi kvantne fizike in binarnega sistema z veliko natančnostjo lahko predvidijo še tako zakomplicirano vprašanje o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. In ko zdaj kot poznavalka te izjemne znanost gledam naše osebne potne naloge (rojstne karte) vem, da evtanazija v nobenem primeru za človeka ne pomeni nič dobrega za nadaljnjo pot duše.
Raziskovanje smrti pa me je v življenju peljalo še naprej in nekoliko globje. Pot me je pripeljala do vaišnavizma, ki je v zahodnem svetu poznan tudi kot gibanje za zavest Krišne. Tu so vsa moja še tako čudna vprašanja, dileme, strahovi, pomisleki in dvomi dobili nek višji smisel v jasnosti odgovorov, ki jih ta filozofija podaja. Po inspiraciji nekaterih tamkajšnjih učenjakov, njihove temeljne literature in virov kot sta Bhagavad gita – kakršna je ter Šrimad Bhagavatam bi zdaj v nadaljevanju podala nekaj dejstev o smrti in ideji evtanazije.
KAKO GLEDATI NA PROCES TRPLJENJA, BOLEZNI IN SMRTI?
Proces življenja, ki vsebuje neizbežno staranje, bolezni, trpljenje in končno smrt je tesno povezan s karmo in posledicami našega človeškega delovanja. To pomeni, da se duša zaradi posledic svojih dejanj znova rojeva in umira, tako da prehaja iz enega telesa v drugega. Ker v bhakti yogi verjamemo, da mi kot osebe nismo zgolj to telo, pač pa večna duša in zavest, ki se je tokrat naselila v nekem telesu, je pač zdaj s tem telesom vsak človek dobil tudi določeno mero svoje karme. Na ta način je človek dobil novo telo v katerem se mora soočiti s posledicami iz predhodnih življenj, tako sreče kot tudi stiske. V Šrimad Bhagavatamu je rečeno: »Moj dragi Gospod, tisti, ki iskreno čaka, da mu podeliš Svojo brez vzročno usmiljenje, medtem ko potrpežljivo prenaša posledice svojih preteklih grehov in se Ti spoštljivo klanja s svojim srcem, besedami in telesom, je zagotovo upravičen do osvoboditve, saj je to postala njegova upravičena zahteva.” (10.14.8)
Na kakršen koli način vzeti življenje nekomu, preden dokonča svoje dodeljeno trpljenje, bo zato samo pomenilo, da bo treba trpljenje sprejeti nekje drugje, ob drugem času v nekem drugem telesu. Poleg tega pa je rečeno, da vsako živo bitje mora ostati določen čas v nekem telesu. Če to umetno spremenimo, se bo moralo živo bitje ali duša (sanskrt. jiva – izgov. dživa) ponovno roditi samo zato, da bi dokončalo svoj čas in nalogo v tem telesu. Bolečina in trpljenje, ki ti je
po tvoji lastni karmi dodeljeno se torej ne izbriše, le odloži se, na kasneje.
ODLAŠANJE IN ALI EVTANAZIJA RES KONČA BOLEČINO?
Življenje je posledica prisotnosti duhovne duše v telesu. »Izgon« duhovne duše iz telesa je zato na kakršen koli način nesprejemljiv, saj niti duše, niti telesa nismo ustvarili mi, torej ga tudi nimamo pravice uničiti, ne svojega, niti da bi kdo drug uničil našega.
Zagovorniki evtanazije trdijo, da gre za usmiljenje in celo pomoč, da oseba ne bi po nepotrebnem trpela, kajti kaj ima na primer od življenja nekdo, ki je v bolečini in mukah priklenjen na posteljo. A kako vemo, ali se trpljenje s smrtjo res konča? Je evtanazija res rešitev iz trpljenja?
Po vedski modrosti je odgovor ne. Predčasni smrti in bolečini, ki ti je namenjena, se duša oziroma neka oseba ne more nikamor skriti ali uiti. Celo nasprotno. Za samomor denimo je rečeno, da se bolečina celo poveča. Iz Ved izvemo, da večna duša ali »atma« vsekakor nekje živi tudi po smrti, kakršna koli že je.
Bhagavad-gita pravi, da za dušo “ni rojstva ne smrti.” V času smrti se duša torej zgolj reinkarnira ali preseli iz enega telesa v drugo. Po zakonu karme je bila duša, ki je dosegla človeško telo, tja postavljena zato, da preoblikuje svoje življenje in končno doseže osvoboditev iz tega materialnega koncepta ujetosti v ponavljajoči se krog rojevanja in umiranja, ter se vrne v svoje izvorno duhovno telo brez obveznega ponovnega rojstva in smrti. To, da se duša nahaja v človeški obliki, je zato vsekakor neke vrste ujetost. Kako dolgo bo nekdo ostal v ujetništvu in koliko bo v prisluženem telesu užival ali trpel, pa je seveda odvisno od njegovih prejšnjih dejanj. Moramo razumeti, da ubiti sebe ali pa koga drugega na umeten način prekine predpisani rok utelešenja duše. To je vsekakor v nasprotju z naravnim zakonom oziroma Božjim zakonom in nedvomno samo povzroča še nadaljnje reakcije ali kazni.
Po karmičnem zakonu tisti, ki denimo stori samomor, postane duh. Duhovno ali astralno »telo« pa je sestavljeno iz uma, inteligence in lažnega ega (identitete). Duša, ki živi v tako subtilnem telesu pa še vedno ohranja svojo osebnost, svoje želje po človeških odnosih in fizične želje, kot so žeja, lakota in spolni nagon. Toda zaradi breztelesnega stanja duše, zdaj ne more več zadovoljiti teh svojih želja.
Duhovi samomorilcev tako leta rutinsko tavajo po svetu, medtem ko njihove naravne želje ostajajo neizpolnjene. In da bi v nepotešeni agoniji izpolnili takšne želje, duhovi včasih preganjajo ali obsedejo telo neke druge osebe. Čeprav lahko samomor sicer očitno olajša dneve, mesece ali celo leta fizičnega ali duševnega trpljenja, pa je usojeno, da mu v prihodnje sledi, slej ko prej, novo življenje in to v nezmanjšani bedi.
SMRTNA BOLEČINA
Bolečine umirajočega pa se seveda lahko ublaži, a po možnosti tako, da pri tem ni nezavesten, saj je priporočeno, da se lahko vseskozi spominja Boga. Po vedski filozofiji, misli, ki jih imamo ob smrti, določijo pogoje našega naslednjega rojstva.
Nasprotno pa pri neozdravljivo bolnem, če očitno že je v zadnji fazi, menimo, da so mehanični poskusi podaljšanja življenja nepotrebni. Namesto tega mu je smiselno poskušati zagotoviti ugodne pogoje, zato da oseba to telo in to življenje zapustiti dostojanstveno in po možnosti z mislijo na Boga.
Skladno s to vedsko ali vaišnavsko etiko zato lahko rečemo, da če kdo očitno zmore kakorkoli živeti še nekaj časa, potem njegovo življenje ne bi smelo biti umetno prekinjeno. V kolikor pa je nekdo tik pred smrtjo, potem za odložitev naravne smrti ne bi smeli uporabiti umetne tehnike. Ne gre torej za to, da bi podaljševali ali krajšali čas življenja, pač pa izboljšali njegovo kakovost.
KULTURA USMILJENJA ALI KULTURA SMRTI?
Bomo vse te paradigme, navade, v usmiljenje zapakirano ubijanje zdaj dali še na ljudi? Osebno menim, da nekatere stvari nikoli, Nikoli! ne bi smele biti stvar volitev ali demokratične diskusije. »Le čevlje sodi naj kopitar« je dejal naš pesnik in še kako prav je imel. Kdo smo mi, da se postavljamo v vlogo odločanja? Kako si sploh lahko domišljamo, da imamo pravico odločanja o tem kdo bo živel, koliko časa bo nekdo živel in kdaj ter na kakšen način bo umrl? V imenu milosti. V imenu ljudstva.
Menimo, da legalizacija evtanazije vsekakor lahko odpre vrata hudi zlorabi, kjer bi bile ranljive osebe v imenu milosti prisiljene izbrati smrt. Bolni in umirajoči bi se v svoji stiski lahko počutili pod pritiskom, če bi sebe zaznavali kot breme za svoje najdražje ali breme za zdravstveni sistem. In bi seveda imeli možnost izbire, da izberejo legalizirano lastno usmrtitev. Izvajalci pa bi si kot Pilat, »samo še roke umili«. In bi bil problem rešen.
Kot volivci se nikakor ne smemo zanašati na obljube zagovornikov evtanazije, ki so izrečene danes. Saj veste kako je to, mi še za včeraj včasih ne vemo kaj smo jedli za kosilo, smo pozabili. Zato so take njihove obljube in naše odločitve spolzka tla. Upravičeno nas namreč lahko skrbi, da bi se, ko bi bila evtanazija legalizirana, kriteriji za dostop do nje sčasoma lahko razrahljali in razširili. To pa bi pripeljalo do situacij, kjer bi se legalizirana evtanazija uporabljala tudi zaradi razlogov zunaj terminalne bolezni ali neznosnega trpljenja. Namesto evtanazije bi vsekakor morali usmeriti naše vire, čas, znanje, denar in ljubezen v izboljšanje in širjenje možnosti paliativne oskrbe za učinkovito obvladovanje bolečine in zagotavljanje podpore neozdravljivo bolnim pacientom.
Glavni razlogi, zaradi katerih ljudje želijo evtanazijo – depresija, izolacija, psihološka neprilagojenost in pomanjkanje oskrbe – pa nam razkrivajo vsesplošno duhovno praznino. V vse bolj posvetni uživaško-potrošniški družbi je Bogu logično da pripisana manjša vloga. Kaj mi bo Bog? Saj ga ne rabim. Saj mi nič ne manjka. Itak ga ni. A prav brezbožnost je rodila brezčutnost. In ko tako postaja svet še bolj materialističen in ločen od duhovnih vrednot, se božanske lastnosti, kot so hvaležnost, strpnost, samoobvladovanje, miroljubnost, družinska enotnost in človeška dobrota, vedno bolj umikajo v ozadje.
Znanje o Božjih univerzalnih zakonih, ki vključuje tudi znanost o zavesti duhovne duše in karmi, je treba prodorno in sistematično proučevati in poučevati po vsem svetu. Le taka vzgoja lahko revitalizira naš um in dehumanizirano družbo ter nas vrne v normalno, naravno pozicijo ljubezni, z razumevanjem, kdo v resnici smo in kam gremo.
A ne glede na izid tokratnih volitev in vaš glas, dragi ljudje, ki naj bo glas razuma in vesti, se bosta neprostovoljna evtanazija in samomor verjetno še razširila. In ne da bi pravilno razumeli naravo sebe ter gibanje duše skozi prostor in čas, bo vse več ljudi slepo poskušalo zmanjšati trpljenje z ravnanjem na načine, ki ga bodo iz vidika karme v resnici samo podaljševali in povečevali.
Delujte zato z modrostjo srca. Bodite zagovornik življenja in recite evtanaziji ne.
Tatjana Vrtovec