Že cele ure sedim tukaj. Pogreb je; moj prijatelj je umrl.
Vsake toliko časa nekdo vstane s svojega plastičnega stola, elegantno uravna svojo premišljeno dostojanstvenost in počasi stopi do krste. Ta krsta mi ne da miru.
Veš, to je moj prvi pogreb in še vedno poskušam priti stvari do dna. Moj prijatelj je odšel- in čemu služi ta dolga škatla?
Mislil sem, da je prazna. Rekli so, da je odšel.
Vstanem in grem počasi naprej… Iz dolžnosti strmim v preprogo… Pridem do krste in radovedno pogledam…
Miha je tukaj!! Točno tukaj je!! Rekli so mi, da je Miha odšel- ampak, glej ga- ravno tukaj je, v krsti. Iste oči, isti lasje, isti možgani, ista DNK.
Bleknil sem: »Ej, Miha! Ej, človek, res si odštekan! Kakšna finta je to?« Obrnem se proti ljudem. »Ej, to je šala ali nekaj drugega, ali ne?« Miha ni nikamor odšel. Miha je tukaj!«
Ni treba posebej omenjati, da so me pospremili ven. Neverjetno strmijo vame, »Ali si ti s kakega drugega planeta ali kaj? Ali ne moreš razumeti? To v krsti ni Miha. Miha je odšel, odšel je.«
Kako je lahko Miha ’odšel’, če pa je njegovo celo telo tamle? Preprosto: On ni to telo.
Celo Mihovo telo je tamle v krsti, vse njegove možganske celice, vse njegove dedne lastnosti in njegova DNK- ampak Miha je odšel. Telo je tam, ampak oseba je odšla.
Oseba ni telo.
To lahko razumeš še z drugega zornega kota, če si pripravljen narediti enostaven eksperiment. Poišči svoje stare slike, ko si bil še dojenček. (Luštkan? Upajmo, da res.) Kakorkoli, stopi do ogledala. Poglej svoje telo v ogledalu. Poglej svoje telo na slikah. Sedaj imaš pred sabo dve različni telesi- ampak za obe se lahko reče, da sta tvoji.
Od okrogloličnega dojenčka do ’cool’ telesa najstnika in, nekega dne, vse do zgubanega telesa starca. Telo se stalno spreminja, ti pa ostajaš isti. Ista oseba, spreminjajoče se telo.
Duša
Bhagavad-gita pravi, da je pravi jaz živega bitja duhovna duša. Vsak od nas neprenehno menja telo (iz telesa dojenčka vstopi v telo otroka, iz telesa otroka v telo mladeniča, iz telesa mladeniča v telo odraslega človeka in končno v telo starca), duša zamenja telo tudi v trenutku smrti. Realizirana duša, ki dobro ve, ni vznemirjena zaradi takšnih sprememb.
Če opazujemo človekovo potovanje skozi življenje, bomo videli, da se telo neprestano menja. Sodobna znanost pravi, da se telesne celice neprestano obnavljajo in da se vse celice regenerirajo približno vsakih sedem let. Telo se stalno spreminja, kar velja tudi za človekovo mišljenje in občutke. Kar v vseh okoliščinah ostaja isto in nespremenjeno pa je občutek individualnosti ali človekov jaz. Ta jaz je atma (nespremenljiva, večna duhovna duša), ki telesu daje življenje in zavest. Duša v telesu stanuje in ga uporablja, v točno določenem trenutku pa ga mora zopet zapustiti. Ta trenutek se imenuje ’smrt’.
