Znanstveni materializem in idealistični monizem sta dva neodvisna načina mišljenja, zato si nasprotujeta. Znana predstavnika teh struj mišljenja sta Haeckela in Šri Šankaračarija. Za prvega je resnična samo snov (materija), medtem ko je duh samo začasna posledica gibanja (stanja) snovi. Za drugega je pojavnost samo senca nad bleščečim, mirnim in edinim univerzalnim duhom. Idealist ne more dati zadovoljujočega pojasnila o obstoju sence; prizna, da je nerešljiva, stvar, ki je in je ni. Materialist pa nam ne more dati zadovoljive pojasnitve obstoja, saj poskuša enostavno spremljati stopnje razvoja in metode delovanja in zaradi ukvarjanja s podrobnostmi prekrije željo po pojasnitvi.
Toda ljudje niso zadovoljni ne s Haeckelom, ne s Šri Šankaračarijo, saj vidijo univerzalni obstoj pojavnosti, vidijo univerzalni obstoj inteligence. Iščejo razlage, ki bi pojasnile in identificirale oboje. Duša ne zahteva uničenja enega ali drugega, vendar pomiritev. Izraz pomiritve je Vsevišnji, ki je Sam izvor vsega. V Bhagavad-giti (10.41) Krišna govori Ardžuni: »Vedi, da vse, kar je bogato, lepo in slavno na tem svetu, izvira iz majhne iskre Mojega sijaja.«
Velike duše na tem svetu delujejo brez želje po zadovoljevanju čutil. Menijo, da je svet začasen in da se med trajanjem stvari v njem lahko izkoristijo za služenje Vsevišnjemu. Opustijo vse navezanosti na rezultate svojih dejanj in čeprav delujejo na različne načine, delajo to brez želje po osebnem zadovoljevanju čutil. Vse svoje delo opravljajo kot žrtev Gospodu. To so simptomi nekoga s popolnim znanjem.
Modreci zato pravijo, da je posledice njihovih dejanj sežgal ogenj popolnega znanja. Ko oseba tako deluje, ne podleže grešnim posledicam ali zakonu karme. Že od nekdaj so se lomila kopja filozofov in mislecev okoli te večne skrivnosti: Kaj je pravzaprav svet in kakšen je naš odnos z njim?
Človekov nepopolni um je sčasoma razvil paradigmo teze in antiteze. V primeru teze (v katero bi spadal Haeckel ali znanstveni materializem) se svet sprejema kot sredstvo čutnega uživanja, v primeru antiteze (idealizem Šri Šankaračarija) pa je svet iluzija in naj bi se zato odvrglo in prenehalo s kakršnimkoli delovanjem.
V Bhagavad-giti (4.16) je rečeno, da so celo modreci zbegani, ko poskušajo pojasniti vse te resnice. Ta izjava kaže na nemoč človeškega uma, da bi nadšel meje svojih moči in naredil sintezo v svojem izboru. Po Vedah um deluje vedno po principu sankalpa (sprejemanja) in vikalpa (odbijanja). Um torej že po svoji naravi ni sposoben sinteze dejstev. Moč presoje in izbire je v moči inteligence ali buddhi, moramo pa razlikovati med duhovno in materialno inteligenco.
Z umno špekulacijo ne moremo ugotoviti, kaj je vera in samospoznanje, zato ju ni mogoče določiti z nepopolnim eksperimentalnim znanjem. Vedski proces spoznavanja tega sveta temelji na sledenju verodostojnim duhovnim učiteljem v nasledstvu učencev, ki poznajo proces sinteze tega sveta v vseh njegovih aspektih. Obstajajo štiri verodostojna vedska nasledstva učencev, ki so jih utemeljili Šri Ramanudža, Šri Višnu Svami, Šri Nimbaraka, Šri Madhvačarja in Šri Krišna Čaitanja Mahaprabhu. Če nekdo sledi tem verodostojnim učiteljem, ne bo zmeden pri svoji filozofski razsoji. Ko posvetimo svoji inteligenco (buddhi) in se popolnoma predamo svojemu duhovnemu učitelju in Vsevišnjemu z ljubeznijo (joga), delujemo v buddhi-jogi. »Tistim, ki Me vedno služijo z ljubeznijo, podarim razumevanje, zahvaljujoč kateremu lahko pridejo k Meni.« (Bhagavad-gita 10.10)
Če nekdo, ki se želi predati, nima dovolj inteligence, ki je potrebna za napredek in razumevanje, je pa iskren in predan služenju, mu Gospod nudi priložnost, da napreduje in pride k Njemu. Zaključimo lahko, da je v Bhagavad-giti zelo lepo pojasnjena sinteza znanstvenega materializma in monističnega idealizma s pomočjo procesa bhakti ali buddhi-joge.
