Kljub odgovorni službi visokega državnega uradnika je Bhaktivinoda Thakur, ki je s svojo številno družino takrat živel v neposredni bližini Džaganathovega templja v Puriju, kjer je opravljal službo vrhovnega nadzornika templja, vselej našel čas za čaščenje Krišne ter pisanje knjig. V svojih molitvah je Čajtanjo Mahaprabhuja prosil, naj mu podari sina, ki mu bo pomagal pri njegovem poslanstvu, da povrne slavo veličastni filozofiji vajšnavizma, ki so jo ljudje po odhodu Čajtanje Mahaprabhuja pričeli zanemarjati in celo omalovaževati.
Ko je 6. februarja 1874 njegova žena Bhagavati devi rodila sina, je imel le-ta okrog vratu in telesa ovito popkovino, ki je bila videti kot brahmanska vrvica. In res je začel mali Bimala prasad že zgodaj kazati prve znake svojega poslanstva. Ko je bil star komaj kakšnih šest mesecev, se je blizu hiše njegovega očeta ustavila povorka kočij Gospoda Džaganatha, ki je kar tri dni niso mogli premakniti z mesta. Mati je dojenčka odnesla na voz pred Božanstva, otrok pa je spontano segel proti lotosovim stopalom Gospoda Džaganatha. Tedaj mu je na glavo padel venec rož, ki se je utrgal z Božanstva. Ko je svečenik na vozu videl, kakšno milost je Gospod Džaganath izkazal svojemu bhakti, je takoj začel izgovarjati Krišnova imena. Po tem dogodku je Bhaktivinoda Thakura vedel, da se je Gospod Čajtanja odzval njegovi prošnji. Po selitvi v Bengalijo sta starša vse svoje otroke še naprej skrbno vzgajala in jima pripovedovala zgodbe o Krišni. Štiriletni Bimala je nekoč pojedel mango, ki še ni bil ponujen Krišni. Ko ga je oče okregal, je sam sebe označil za žaljivca in se zaobljubil, da ne bo nikoli več zaužil manga. Tega se je dosledno držal do konca življenja. Že pri sedmih letih je znal odrecitirati celo Bhagavad-gito ter celo pojasniti verze, častil je Božanstvo Kurmadeve, oče pa ga je začel uvajati v lektoriranje in izdajanje revije Sajjana-toshani. Očetova prizadevanja, da bi s pomočjo tiskanih publikacij razširil znanost zavesti Krišne, so se usidrala globoko v njegovo dušo in kasneje je svoje učence poučil o pomembnosti te brihat-mridange, ki bo ponesla glas o Krišni po vsem svetu. Do svojega 25. leta je mladi Bimala usvojil sanskrt, matematiko in astronomijo ter se uveljavil kot avtor številnih člankov in celo starodavne knjige Surja-sidhanta, za katero je, kot priznanje za učenost, dobil naziv Sidhanta Sarasvati. Službovanje v kraljevi palači je zaradi korupcije, zavisti in zlobe v njem prebudilo željo po odrekanju svetu. Umaknil se je, z očetom potoval po svetih mestih ter poslušal predavanja učenjakov, hkrati pa tiho iskal duhovnega učitelja. Ko je dopolnil 26 let, ga je oče spodbudil, naj služi Gaurakišorju das Babadžiju in od njega sprejme iniciacijo, vendar pa ga je vzvišeni sadhu zavrnil, češ da ga ne more sprejeti za učenca, če mu tega ne dovoli sam Čajtanja Mahaprabhu. Sidhanta Sarasvati se je moral vrniti še dvakrat in pokazati resnično odločnost, preden mu je uspelo sprejeti zavetje velikega svetnika, ki mu je naročil, naj pridiga slave Absolutne Resnice in opusti vse drugo delo.
Leta 1905 se je Sidhanta Sarasvati zaobljubil, da bo v slamnati koči v bližini Jogapitha milijardo krat izgovoril maha mantro. Tako je pel dan in noč, če pa je dež prodrl skozi slamnato streho, se je mirno zatekel pod dežnik. Neomajne vere je odločno nastopal proti prakrita-sahadžijam in na konferenci v Midnapuru porazil pseudo vajšnave in kastne brahmane ter resničnim vajšnavam priboril veliko zmago. Nemalo pred tem se mu je v viziji pojavil sam Gospod Čajtanja v spremstvu šestih gosvamijev in mu naročil, naj obnovi varnašrama dharmo ter povsod pridiga sporočilo o ljubezni do Krišne. Enako navodilo je prejel tudi od očeta, preden je ta zapustil telo, nekaj let kasneje pa tudi od matere. Po odhodu svojega duhovnega učitelja je leta 1918 v Majapurju pred njegovo sliko vstopil v red sanjase in sprejel naziv Bhaktisidhanta Sarasvati Gosvami Maharadž. Takrat je začel pridigati s še večjo vnemo in do svojega odhoda leta 1937 je ustanovil kar 64 šudha-bhakti mathov. Sledil je zgledu svojega očeta in v več jezikih izdajal kar sedem revij, da bi pogojene duše pridobil na pot ljubezenske predaje Šri Krišni, svojim učencem pa je naročil, naj si prizadevajo ostati združeni v poslanstvu svojega guruja, da bi tako zadovoljili Božanski par.
