Poprej so se maloštevilni spraševali, kako živijo krave, kako ravnajo z njimi. Razen nevarnih kemikalij meso pogosto nosi tudi bolezen živali samih. Ker za zakol določene živali živijo stlačene in v nečistih pogojih in ker jih na silo hranijo in z njimi nehumano ravnajo, pritegujejo nase mnogo več bolezni, kot sicer. Inšpektorji skušajo izločiti nesprejemljivo meso, toda zaradi pritiska industrije in pomanjkanja časa za preiskavo je meso večinoma mnogo manj zdravo, kot ga propagira mesna industrija.
Britanska vlada je že od leta 1986 (prvi opažen primer BSE v VB) ve, da bi morala ukrepati. Minister za zdravstvo, Stephen Dorrel je prišel na dan z besedo šele, ko je deset Britancev zbolelo za novo obliko vnetja možganov (Creutzfeld-Jacobovo boleznijo- CJD). Doslej je bolezen ’norih krav’ pokosila več kot 170.000 krav v VB. Na drugem koncu zemeljske oble, v ZDA, so ugotovili, da je USDA površno uveljavila celo svoja lastna merila in ni uspela odpraviti različnih kršitev zakona v klavnicah. V tovarnah za predelavo mesa so našli trupla, onesnažena z iztrebki glodavcev, ščurki in rjo. Nekateri inšpektorji to površnost opravičujejo s pojasnilom, da ob dejanski uveljavitvi omejitev nobena tovarna predelave mesa ne bi ostala odprta. Ta ’površnost’ pa ima svoje korenine tudi v želji po čim večjem dobičku.
V mesu in mesnih izdelkih so še mnoge druge potencialno nevarne kemične snovi, katerih se potrošniki v glavnem ne zavedajo. Velike korporacije mesno-predelovalne industrije ohranjajo živali pri življenju in jih pitajo s pomirjevali, hormoni, antibiotiki in še 2700 drugimi zdravili (Gary, Steven Null, Strupi v našem telesu). Ena izmed kemikalij je dietilstilbestrol (DES), hormon za rast, ki ga v ZDA uporabljajo zadnjih dvajset let navkljub študijam, ki so pokazale njegovo rakotvornost. To kemikalijo so v dvaintridesetih državah prepovedali kot resno nevarnost za zdravje, zaradi njene uporabe so trajala dolga pogajanja med EU in ZDA, v mesni industriji ZDA pa jo še naprej uporabljajo; verjetno zato, ker proizvajalcem mesa vsako leto prihrani več kot 500 milijonov dolarjev.
Natrijev nitrat in natrijev nitrit, kemični snovi, ki ju uporabljajo kot konzervanse za upočasnitev gnitja sušenega mesa in mesnih izdelkov, kot so šunka, slanina, salame, hrenovke in ribe, prav tako ogrožata zdravje. Ti kemikaliji dajeta mesu živordečo barvo, ko reagirata s pigmenti v krvi in mišicah. Brez njih bi naravna sivorjava barva mrtvega mesa odvrnila mnoge potrošnike.
Mnogi ljudje, ki so bili izpostavljeni prekomernim količinam, so umrli zaradi zastrupitve. Nevarne so lahko že manjše količine, zlasti še za majhne otroke in dojenčke. Zato je strokovni odbor za dodatke v hrani pri FAO/WHO v okviru OZN posvaril, da nitratov za nobeno ceno ne bi smeli dodajati hrani za otroke.
Ker živali živijo v umazanih in premajhnih prostorih, jim mora živinorejska industrija v hrano dodajati ogromno antibiotikov, da ostanejo kolikor toliko ’zdrave’. Toda takšna množična uporaba antibiotikov naravno ustvarja na antibiotike odporne vrste bakterij, ki preidejo na ljudi, ki meso jedo. FDA ocenjuje, da penicilin in tetraciklin mesni industriji prihranita 1,9 milijard dolarjev, kar je zadosten razlog, da spregleda potencialne nevarnosti za zdravje.
Travma zaklane živali mesu doda še ’bolečinske strupe’ (ki so močni stimulansi). Ti se združijo z neizločenimi odpadnimi snovmi v telesu živali, kot so urin in sečna kislina, kar še bolj okuži meso, ki ga potrošniki jedo.
Uživanje mesa ni več znamenje blaginje, kot nekoč, postalo je že kar slaba navada, kot na primer kajenje. In za vegetarijanstvo je tudi veliko dobrih razlogov. En oral zemlje, na katerem pridelamo krmo za živino, nam da hrane za 10 ljudi, če pa bi na istem oralu gojili žita, bi lahko nahranili 100 ljudi. Tisoč oralov soje nam da 510kg uporabnih beljakovin. Tisoč oralov riža proizvede 425kg uporabnih beljakovin. Tisoč oralov koruze prinese 458kg uporabnih beljakovin. Sedaj pa pretehtajte tole: teh tisoč oralov soje, koruze, riža ali pšenice prinese samo okoli 56kg uporabnih beljakovin, če jih uporabljamo pri juncu za zakol.
Dejstvo je, da je glede zemljišča, vode in sredstev meso najdražja in docela neučinkovita hrana. Od vseh beljakovin in kalorij, s katerimi hranimo živino, jih dobimo povrnjenih v obliki mesa od teh živali le okrog 10%. Razen tega je na stotine tisoče oralov plodne zemlje zasedenih zaradi vzreje živali kot vira hrane. En oral, izkoriščen za vzrejo junca, prinese samo okrog pol kilograma beljakovin. Skratka, vzreja živali za hrano je neznansko tratenje svetovnega bogastva. Razen izgube plodne zemlje ocenjujejo, da živina pri vzreji užije osemkrat več vode, kot povrtnina, soja ali žito, saj mora govedo piti, zalivati pa je treba tudi žetev. To pomeni, da bodo milijoni ljudi še naprej umirali od žeje in lakote, medtem ko bi peščica privilegirancev uživala velike količine živalskih beljakovin. Ironija pa je, da je prav to meso največji sovražnik njihovega telesa.
Vsak kilogram mesa plačamo s posekanimi gozdovi, opustošenimi tlemi, izčrpanimi in onesnaženimi rekami in tudi zastrupljenim ozračjem. Človek je, zaradi intenzivne reje živali za zakol, predelal v pašnike četrtino kopnega. Samo v Južni Ameriki so v zadnjih treh desetletjih posekali več kot 25% pragozdov zaradi vzreje živine. Z vsakim hamburgerjem posredno pojemo približno 6m2 pragozda. In če upoštevamo celotno gospodarsko škodo, bi bila cena enega hamburgerja 250 krat večja, kot sedaj.
Povsem jasno je, da daje živa krava družbi več hrane od mrtve- v obliki stalne oskrbe z mlekom, sirom, maslom, jogurtom in drugo visoko-proteinsko hrano. Leta 1971 je Stewart Odendhal z univerze Missoury opravil podrobno študijo o kravah v Bengaliji. Ugotovil je, da krave ljudem ne odjedajo hrane, saj jedo le nekoristne ostanke požete letine (riževe luščine, vrhove sladkornega trsa itd.) in travo. »Dejansko,« je dejal, »govedo spremeni tiste stvari, ki imajo za človeka majhno neposredno vrednost v izdelke z neposredno uporabno vrednostjo.« Če jim je dovoljeno živeti, krave proizvajajo visoko-kvalitetno, s proteini bogato hrano. Pravzaprav 10 milijonov krav v Ameriki priskrbi toliko mleka, da vlada občasno odstopi na milijone kilogramov mlečnih izdelkov za prosto deljenje revnim in lačnim. Povsem jasno je, da so krave (ŽIVE) eden od najdragocenejših virov človekove hrane.
Zakaj bi se spraševali, ali je kravje meso varno jesti, ko pa imamo na izbiro toliko okusnih vegetarijanskih jedi. Kaj ni bolj, da si vzamemo nekaj časa in odidemo na lep sončni sprehod na tržnico, kjer sami izberemo na vrtu dobrot? Kaj ni bolj prijetno jesti kvalitetno, zdravo hrano, za pripravo katere smo si vzeli nekaj časa, kot pa da vržemo v usta hamburger ter odhitimo novim obveznostim naproti? In kot je dejala moja babica: »Kuhaj s srcem.« In že Sam Gospod Krišna v Bhagavad-giti pravi, da bo sprejel cvet, list, vodo ali plod, če mu ponudimo z ljubeznijo. Če pa vam primanjkuje idej, kako vegetarijanske jedi pripraviti, je nekaj receptov za vas tudi na straneh Haribola.
Med vnetjem človeških možganov (Creutzfeld-Jacobovo boleznijo- CJD) in boleznijo ’norih krav’ (BSE) obstaja povezava. Obe bolezni pripadata redki in nenavadni skupini bolezni spongiformne encefalopatije. Znotraj iste vrste se prenašajo z uživanjem okuženih živčnih celic. Bolezen, kakršna je CJD, se lahko širi z ene vrste na drugo, vendar se vzorec razlikuje. Ene vrste jo dobijo, druge ne. Npr. miši se lahko okužijo z BSE, hrčki pa ne. Najnovejša oblika vnetja človeških možganov CJD se pojavlja v Britaniji, kjer je tudi največ primerov bolezni ’norih krav’. Za zdaj je vse le sum in trdnega dokaza o povezavi ni. Toda kaj, ko odsotnost dokazov ne more pomeniti tudi odsotnosti pojava. Aprila letos so prišli na dan primeri bolezni CDJ pri ljudeh tudi na Irskem, Danskem, Hrvaškem, v Franciji, Italiji in Nemčiji.
V Sloveniji ubijejo v klavnicah letno 120000 krav (statistični podatki za RS, 1994). V slovenski mesni industriji pa predelajo 56000 ton domačega in uvoženega mesa. Odkup živali iz domače reje se je v Sloveniji, po prepovedi uvoza mesa iz VB v EU, zmanjšal za tretjino, v nekaterih delih Slovenije pa celo za več kot polovico. Več kot 50% upad povpraševanja po kravjem mesu v slovenskih mesnicah, na mejnih področjih z Italijo pa zaradi vesti, da so bolezen odkrili tudi v Sloveniji, celo za več kot 70%. Na celjskem območju so ubili eno kravo, ker je kazala nekatere znake možganske bolezni. Preiskava veterinarske inšpekcije še ni končana.
V Sloveniji nimamo tudi konkretne prepovedi uvoza mesno-kostne moke. Torej obstaja možnost, da bi uvozili BSE s surovino za krmne mešanice (s krmljenjem s to moko se BSE prenaša med kravami) iz kakšne tretje države, še preden je bil uveden poostren nadzor nad uvozom iz vseh držav, ne samo iz VB.
»Na zrezek bi morali gledati kot na Cadillac. Mi v Ameriki smo se pustili zavesti z avtomobili, ki požirajo bencin, samo zaradi iluzije o poceni nafti. Enako smo se pustili zavesti s prehrano, ki se vrti okrog z žitom pitanega mesa samo zaradi iluzije o poceni žitu.« (F.M.Lappe, strokovnjak za hrano)
V uspešnici iz leta 1975 ’Poročilo o eko-krču’ je futurist Alvin Toffler, avtor ’Šoka prihodnosti’ in ’Tretjega vala’, predstavil pozitivno upanje za rešitev svetovne krize hrane. Toffler je napovedal ’nenaden vzpon religioznega gibanja za Zahodu, ki bo omejilo uživanje govedine in s tem prihranilo na milijarde ton žita ter zagotovilo hranljivo hrano za ves svet.’
Glede na informacije, ki jih je sestavil Oddelek za kmetijstvo v ZDA, se več kot 90% vsega v ZDA pridelanega žita uporablja za krmo živine- krav, prašičev, ovac in piščancev- ki konča na jedilnih mizah. Toda uporaba žita za proizvodnjo mesa je neverjetna potrata. Tako, denimo, informacije Službe za ekonomske raziskave USDA kažejo, da dobimo za vsakih 16 kilogramov žita smo 1 kilogram govedine.
V knjigi Proteini: Njihova kemija in politika doktor Aaron Altshul opaža, da bo prehrana z žitom, zelenjavo in stročnicami glede kalorij na hektar zemlje oskrbela dvajsetkrat več ljudi kakor mesna prehrana. Sedaj je stanje takšno, da okrog polovico požetih površin v Ameriki uporabljajo za krmo živali. Če bi se orna zemljišča na Zemlji uporabljala predvsem za pridelavo vegetarijanske hrane, bi planet zlahka nahranil dvajset milijard ljudi in več.
Taka in podobna dejstva so strokovnjake na področju hrane privedla do odkritja, da je problem svetovne lakote v veliki meri namišljen. Mit o prenaseljenosti ne bi smel biti izgovor zagovornikov splava v opravičilo vsakodnevnega ubijanja več kot petdeset milijonov nerojenih otrok po vsem svetu. Celo sedaj že proizvajamo dovolj hrane za vse ljudi na tem planetu, a je žal neenakomerno razporejena. V poročilu, ki ga je predložil Svetovni konferenci ZN za hrano v Rimu leta 1974, je Rene Dumont, kmetijski ekonomist pri Francoskem kmetijskem inštitutu, postavil naslednjo oceno: »Pretirana poraba mesa bogatih pomeni lakoto za revne. To razsipno kmetijstvo je treba spremeniti- z omejitvami količine krme tam, kje govedo hranijo z žitom in celo z množičnim zmanjšanjem števila pitanih goved.«
Podatki Stewartha Odendhala so marsikomu razjasnili prava dejstva. To bi moralo pomeniti konec mita, da ljudje v Indiji stradajo zato, ker ne ubijajo svojih krav. Zanimivo je, da je indija, kakor se zdi, sedaj premagala svoje prehrambene probleme, ki so vedno imeli več opravka s hudimi sušami in političnimi nemiri, kot pa s svetimi kravami. Skupina strokovnjakov pri Agenciji za mednarodni razvoj je v izjavi leta 1980 zaključila: ’Indija proizvaja dovolj za nahranitev vsega svojega ljudstva.’
Če jim je dovoljeno živeti, krave proizvajajo visoko kvalitetno, s proteini bogato hrano in to v količinah, ki osupne domišljijo. V Ameriki si premišljeno. V Ameriki si premišljeno prizadevajo, da bi omejili mlečno proizvodnjo, pa vendar je predstavnik Sam Gibbous iz Floride kongresu sporočil, da je bila ameriška vlada prisiljena kopičiti zaloge ’pravih gor masla, sira in nemastnega mleka v prahu.’ Svojim kolegom je dejal: »Trenutno imamo okoli 229 milijonov kilogramov masla, 272 milijonov kilogramov sira in okoli 382 milijonov kilogramov nemastnega mleka v prahu.« Zaloga vsak teden naraste za približno 22 milijonov kilogramov. Povsem jasno je, da so krave (žive) eden od najdragocenejših virov človekove hrane.
Gibanje za rešitev tjulenjev, delfinov in kitov uspevajo- zakaj ne bi bilo tudi gibanja za rešitev krav? Že samo z gospodarskega stališča se zdi ideja zdrava- razen, če je kdo slučajno del mesne industrije, ki je vse bolj zaskrbljena zaradi porasta vegetarijanstva. V ZDA je glavna trgovska revija Farm Journal natisnila uvodni članek z naslovom ’Kdo bo branil dobro ime govedine?’ Revija je pritiskala na govedorejce, naj prispevajo 40 milijonov dolarjev za financiranje reklame, ki bi obdržala porabo in ceno govedine na astronomsko visoki ravni.
Kadar omenimo vegetarijanstvo, velikokrat dobimo pričakovani odgovor: »Kako pa je s proteini?« Na to lahko vegetarijanec zlahka odgovori: »Kaj pa je s slonom? In bikom? In nosorogom?« Preden sploh začnemo razpravljati o religijskih in moralnih načelih v prid vegetarijanstvu, moramo najprej podati pregled znanstvenih razlogov za izogibanje mesu kot viru prehrane. V deželah z veliko porabo mesa na prebivalca imajo rak in bolezni srca epidemičen obseg, te bolezni pa se le redko pojavljajo v deželah z majhno porabo mesa. Obstajajo tudi številni znanstveni dokazi, da človekovi zobje, čeljusti in dolg zavit prebavni trakt že po svoji naravi ne ustrezajo mesni prehrani. Vrednost teh dokazov v sedanjem kontekstu je v tem, da vegetarijanstvo, ki je zasnovano na zgolj abstraktnih in filozofskih odnosih, le redko traja. Brez zavesti o dejstvih glede prehrane so celo najbolj pobožni ljudje nagnjeni k sprejetju na mesu zasnovane hrane. Po drugi strani pa bi bilo zopet nepopolno, če bi se držali brezmesne prehrane, ne da bi razumeli njen globi pomen za človeštvo.
