Holokavst je zahteval življenje šestih milijonov Židov in še danes, 50 let kasneje, ob sami pomisli vzbuja grozo ljudem po vsem svetu. Pa vendar letno uničenje skoraj sedemkratnega večjega števila ljudi, ki s klinično učinkovitostjo močno prednjači pred plinskimi celicami Auschwitza, večinoma trči ob zid ravnodušnosti.
Nejezik impersonalizma, ki iz rokava strese poenostavitev, da so človeški zarodki neljudje, lahko dobro služi svojemu namenu, da v umu sodobnega človeka opraviči splav. Vendar pa kdaj pa kdaj (in vedno pogosteje) razpoke na pročelju bolnic razodevajo neprijetno resnico. V ZDA je pred nedavnim sodniški odbor Predstavniškega doma v program uvrstil glasovanje za prepoved posebnega tipa abortusa, znanega kot ’raztezanje in izločanje’ (dilation and extraction ali D in X). Grozljiva resničnost za tem nedolžnim poimenovanjem razkriva moralne dileme, kise vse pogosteje pojavljajo v ginekoloških bolnicah. Še ena tistih, za katere nočejo, da jih slišite.
Douglas Johnson, zakonodajni predsednik Odbora za narodovo pravico do življenja pravi, da se po metodi ’D in X’ živ otrok z nogami navzdol rojeva skozi porodni kanal. Še preden se novorojenček prikaže z glavo, mu ginekolog s kirurškimi škarjami prebode glavo (skozi zasnovo lobanje) in zatem dobesedno izsesa možgane, še preden je poroda konec.
Čemu taka nenavadna metoda, po kateri otroka ubijejo, ko ima glavo še v porodnem kanalu? Takoj, ko bi namreč otrok pokazal glavo, bi to pomenilo živo rojstvo in otrok bi bil zaščiten z ustavo in kazenskimi zakoni v vsaki od Združenih držav. Ali kot je dejal član kongresa Charles Canady na Floridi: »Razlika med abortusom delnega rojstva in ubojem je približno osem centimetrov.«
Na Švedskem se je pripetil neprijeten dogodek, katerega bi radi čim prej pozabili. Pri nekem splavu v bolnici se je izkazalo, da je splavljen zarodek živ. Zdravnik je držal živega otroka v roki in se spraševal, kaj naj stori. Ali naj ga ubije? Vrgel ga je v koš za smeti. Osebje je zapustilo sobo in pustilo otroka umreti: nič videli, nič slišali, nič rekli.
Te nihilistične težne ne bodo obvarovale današnjega brezbožnega človeka pred strogim zakonom karme, ki nas primora, da odgovorno plačamo za svoja dela v življenju. Šrimad Bhagavatam govori o tej civilizaciji kot o slepcih, ki jih vodijo drugi slepci in se tako postopoma pogrezajo vse globlje v temo, ko se večno zapletajo v karmične posledice svojih grehov. Rek pravi: ’Nihče ni tako slep kot tisti, ki noče videti.’ Silno poželenje današnje družbe, ki nas v naši norosti po čutnem uživanju do neskončnosti nenehno poriva preko meja, je vseuničujoči človekov sovražnik.
Toda časi se očitno spreminjajo. Pred nedavnim je Norma McCorvey, zaposlena v ginekološki kliniki in gonilna sila za legalizacijo abortusa v Združenih državah, dala odpoved. Priključila se je skupini, ki se bori proti abortusu. Zdaj se posveča duhovnosti. Videti je, da se čudeži še vedno dogajajo.
