Nihče ne more reči, da ne obstaja vrhunski znanstvenih, Bog osebno. On je lastnik vsega in On ve vse. V Giti se nahaja verz: O Prithin sin, vedi, da sem izvirno seme vsega obstajanja, inteligenca inteligentnih in hrabrost vseh močnih ljudi…’ (Bg. 7.10)
Prav tako je v Giti verz: ’O posvojitelj bogastva (Ardžuna), ni večje resnice od Mene. Vse počiva v Meni tako, kot so biseri nanizani na vrvico.’ (Bg. 7.7)
Osnovna dolžnost vseh naših prijateljev znanstvenikov bi morala biti spoštovanje nedoumljivega uma Gospoda in Njegovih kreacij, ki se nahajajo vsepovsod okoli nas. Nikakor en bi smeli zanikati ali izzivati obstajanje Vrhovnega znanstvenika. Oseba lahko sebi lažno predpisuje zasluge za odkritje radia, televizije, računalnika, penicilina… Toda dejstvo je, da je vse to že bilo tam, saj ne more nič izhajati iz niča. Če nekdo trdi, da nekaj pripada njemu, je ta največji lopov. Tak krade lastnino Vrhovnega Očeta in še trdi, da je to vse njegovo. Pravzaprav nam ne pripada nič. Šri Išopanišada, ki je ena izmed 108 Išopanišad, pove: ’Gospod je lastnik in upravnik vsega živega in neživega v vesolju. Zato moramo sprejeti samo tisto, kar nam je potrebno, stvari, ki so nam namenjene. Ostalih stvari, ker dobro vemo, komu pripadajo, pa ne smemo sprejemati.’ (Išo 1)
Največja bolezen v umih znanstvenikov je nejevera, dokler ne dokažejo trditve z znanstvenim poskusom. Če znanstvenik poda neko teorijo in jo podpre s poizkusom, so vsi popolnoma prepričani in nihče nima ugovorov. Če pa teologi govorijo o duhovni duši, je njihov običajni odgovor vprašanje: ’Kako lahko opazimo prisotnost duše?’
Zato, ker so pogojeni z delom z napravami, se vprašujejo, če lahko dušo opazijo pri znanstvenih poskusih. Toda znanstveniki se morajo strinjati, da celo pri njihovih lastnih teorijah obstaja veliko dejstev, katerih ne morejo dokazati s poskusi. Dejstvo je, da duša obstaja, da pa bi razumeli njeno obstajanje, moramo sprejeti znanje od prave osebe- Boga in Njegovega predstavnika v nasledstvu učencev, od duhovnega učitelja. Vsakdo v znanstvenem svetu ve, da matematiki delajo z imaginarnim številom ’i’, ki je kvadratni koren iz -1. To število ni naravno število, kot so 1, 2, 3,… Toda pomembne veje matematike, kot na primer teorija analitičnih funkcij, temeljijo na tem imaginarnem številu. Brez pomoči te veje matematike pa mnoge komplicirane teorije in problemi postanejo nerešljivi. Tako ne morejo zanikati obstoj takega števila, čeprav ne obstaja poskus, s katerim bi ga lahko dokazali.
Na podoben način znanstveniki na področju statistične mehanike prav tako uporabljajo konceptne modele- na primer vrste- da pojasnijo svoje teorije in argumente. Tako početje je izven področja izkustvene znanosti. Če znanstveniki sprejemajo take navidezne in konceptualne modele, zakaj potem povzročajo probleme, če je potrebno sprejeti znanje, ki ga je dal sam Bog, vrhovni znanstvenik?
Obstoji še ena znanstvena teorija, ki je izven eksperimentalne znanosti in to je Heisenbergov načelo nedoločenosti. Trditev tega načela je, da ne moremo istočasno določiti položaja in energije nekega delca, ki je reda velikosti valovne dolžine opazovalne svetlobe. Če to prevedemo v matematični jezik dobimo, da nedoločenost ne more biti manjša od Planckove konstante. Niti ena obstoječa eksperimentalna tehnika ne more dokazati te trditve.
Toda znanstveniki po vsem svetu sprejemajo to trditev kot dejstvo, čeprav vedo, da je eksperimentalni dokaz zanjo izven dosega njihovih možnosti. Prav tako ne obstoji noben eksperiment, ki bi dokazal tretji zakon termodinamike. Ta zakon, ki ga je formuliral Planck trdi, da je entropija popolnega kristala pri temperaturi absolutne ničle enaka nič. Dejansko ne obstajajo sredstva za neposredno merjenje absolutne entropije. Zato je dokaz tega zakona izven področja eksperimentalne znanosti.
