Že od Darwina naprej prikazujejo spremembe, ki so posledice vzgajanja rastlin in živali, kot dokaz za evolucijo. Če lahko človek v samo nekaj generacijah povzroči majhne spremembe pri rastlinah in živalih, si lahko kar mislite, kakšne bi lahko bil spremembe v milijonih letih. Tako razmišljajo zagotovo verniki evolucije. Toda evolucija skozi naravno selekcijo in namerno spreminjanje bilk in živali s tem ni popolnoma primerljiva. Pri vzgoji obstaja premišljen poskus, kako dobiti določen rezultat, v procesu naravne selekcije pa ni inteligentnega načrta. Če ni načrta, kako lahko pričakujemo, rezultate? Kako vemo, da bo naravna selekcija vodila do višje razvitih vrst? Prav tako vodi lahko do poenostavljanja organizmov, kar je bolj verjetno, saj je taka evolucija mnogo bolj ekonomična.
Danes ne moremo vedeti, katere vrste se spreminjajo, prav tako tudi ne moremo biti prepričani, kako bo narava izdelal energetsko ugodnejše vrste- morda počasne in pri tleh, z debelim oklepom? Naravna selekcija, kakor je zamišljeno, izbira tiste lastnosti, ki so najboljše za obstanek. Toda, ali lahko teoretiki in zagovorniki evolucije vedo, kaj je najboljše za obstanek? Zakaj se potem ni razvil rado kot potomec električne jegulje na kopnem? Teoretiki bi prav gotovo lahko našli kakšen dokaz, da imata radio in električna jegulja nekaj skupnih lastnosti. Prav tako ves dokazni material, ki je na razpolago kaže, da obstajajo meje pri spremembah, ki jih lahko povzročimo z vzgajanjem. Znan ameriški botanik Luther Burbak pravi: ’Iz izkušenj vem, kako lahko dobim slivo, dolgo centimeter in pol ali šest centimetrov in vse velikosti vmes, moram pa priznati, da je brezupno iskati slivo, veliko kot grah ali kot grenivka. Imam rože, ki lepo cvetijo pol leta, nimam pa nobene, ki cveti celo leto in je nikoli ne bom imel. Skratka, obstajajo meje v razvoju.’
Resnica o vzgajanju za teorijo evolucije ne kaže nič dobrega. Če namreč obstajajo v naprej določene meje, do katerih se lahko razvija določena vrsta, ni nobenih možnosti za razvoj novih vrst. Proces vzgajanju je podoben raztezanju elastike. Raztegnemo jo lahko do neke meje, potem pa se strga in nas udari po prstih. Kot primer navedimo domače zajce, ki so jih v 19. stoletju prinesli v Avstralijo (tam jih namreč ni bilo). Ko so nekateri pobegnili in se sparili v divjini, so potomci zelo hitro postali podobni divjim zajcem.
Eden glavnih zagovornikov evolucije iz Harvarda, Ernest Mayr, se je srečal z istim problemom pri poskusih s sadno mušico. Poskušal je povečati oziroma zmanjšati število dlak na telesu mušice. Od povprečnih 36 se je število dlak povečalo na 56, potem pa so mušice začele poginjati. Dobil je tudi mušice s 26 dlakami. Čim pa je pustil mušice, da se svobodno parijo, so potomci imeli kmalu spet normalno število dlak.
Ti rezultati odkrivajo glavno protievolucijsko lastnost živih bitij: ko se spremembe vršijo preko določenih mej, postane vrsta neplodna, izumira ali pa se vrne v normalno obliko. Francoski zoolog Pierre P. Grasse v svoji knjigi Evolucija živih organizmov poudarja: ’Spremembe, povzročene na genetskih zalogah z vzgajanjem povzročajo kar malo neobičajne lastnosti in strukture. Celo zamišljena intenzivna uporaba umetne selekcije v tisočletjih ne bi povzročila nove vrste… Deset tisoč let mutacij, vzgoje in selekcije je povzročilo raznolikost pasjih pasem, ne da bi se izgubila kemijska ali celična enakost. Ta isti pojav lahko opazimo pri vseh domačih živalih- volih (najmanj 4000 let vzgoje), perjadi (4000) ovcah (4000) in drugih.’
Skratka, z vzgojo je mogoče povzročiti spremembe pri obstoječih oblikah (vzgajanje večjih ali manjših ipd.), ni pa mogoče tako priti do popolnoma nove strukture organizma. Če tega ne moremo doseči z velikimi človeškimi napori, zakaj bi potem tako nedokazano vztrajali pri trditvi, da se to lahko dogaja s slepim naravnim procesom? Darwin je priznal težave v razumevanju zapletenih naravnih oblik v svojem delu Izvor vrst: ’Predpostaviti, da se je oko s svojim neverjetnim mehanizmom za prilagoditev žarišča na različne razdalje, za prepuščanje različne količine svetlobe in za popravek sferičnih in barvnih napak, razvilo z naravnim izborom, je videti, osebno priznam, neumnost številka ena.’
Darwin po tej izjavi poskuša predlagati zelo domišljijski način, kako bi lahko cel niz postopnih sprememb pripeljal do očesa, ki je občutljivo na svetlobo, pri nekem predpotopnem stvoru, do očesa pri sesalcu. Toda tako mahanje s čarobno paličico ne bo rodilo rezultatov, saj prava znanost zahteva podroben opis vseh korakov. Če ilustriramo je to podobno, kot da bi razlagali evolucijo t4elevizorja v barvah iz diaprojektorja skozi postopne modifikacije oblikovanja. Če kdo reče, da je to mogoče, nam mora dati sheme, skice in delovni model vsega, kar se je pri tem dogajalo. Še nihče ni potrdil evolucije višjih živih bitij. Kakor smo že predlagali to ne izključuje obstoja inteligentnega oblikovalca. Večina evolucionistov ne verjame v prisotnost Boga. Evolucionist Gould zaključuje: ’Bog prav gotovo ne bi tako naredil. To vse se je moralo dogajati skozi evolucijo.’
Gould zavrača Božje oblikovanje, ne nudi pa nobenega primernega evolucijskega procesa. Trdi samo, da se je zgodila nekakšna sprememba v genih, ki so odgovorni za gradnjo telesnega mišičevja in kosti. Toda, kateri določen gen se je spremenil in kako so kontrolni geni kreirali tako sprememb0o v praksi? Vse, kar nam Gould nudi je razlaga v stilu čarobne paličice.
Zagovorniki evolucije niso zavzeto pokazali niti dokazali, da se je evolucijski proces pod vodstvom materialnih zakonov sploh zgodil. Nimajo jasnih teorij, ampak samo meglene špekulacije, ki so osnovane na nepopolnih in nezaključenih dokazih. Ko se morajo soočati s trditvijo, da je izvor vseh organizmov inteligentni stvarnik, se tako omejijo na stereotipnimi koncepti Boga kot subjekta, ki Ga je potrebno takoj zavrniti. Če bi razen materialnega priznali še kak drug vzrok, bi to pomenilo konec neke dogme, ki krni intelektualne poglede.
Kljub temu pa imamo nešteto dokazov, ki kažejo, da ideje o inteligentnem stvarniku ne moremo zavreči. To seveda vodi do novih pristopov k znanstvenemu preučevanju. Če inteligentni stvarnik obstaja, bi lahko morda On njega dobili natančnejše informacije o izvoru vrst. Morda pa nam jih je že dal in smo tako slepi, da jih ne vidimo.
