Zagotovo poznate zgodbo o Golemu, oživljeni glineni figuri, ki je dobila ime po Adamu, preden mu je Bog vdahnil življenje. V židovsko-kabalistični legendi Golem simbolizira nekakšnega človeka-robota. Golem je človek, ki ga je magično ali umetno ustvaril človek, oponašajoč Božansko sposobnost ustvarjanja.
Okoli leta 1590 je rabin Bejzabel napravil enakega Golema, da bi zaščitil Žide iz Prage pred kristjani. Rabin je blagoslovil vsak del Golemovega telesa, medtem, ko ga je sestavljal iz gline in ga na koncu oživil tako, da je pod njegov glinen jezik dal košček papirja, na katerem je bila napisana sveta beseda šem. Golem se je izkazal ne samo kot dober stražar, temveč tudi kot koristni hišni služabnik. Vendar je neke petkove noči povsem ponorel, ker je rabin pozabil izvleči papir izpod njegovega jezika. Takrat je bil ravno večer, ko Židi prenehajo z delom do,sobotnega zatona sonca. Golem je to noč zbegan tekal po židovskih mestnih četrtih, vse dokler ga rabin in njegovi prijatelji niso obvladali, izvlekli papirja ter iz Golema v obliki glinene figure odnesli v klet sinagoge.
Lahko razumemo, kako Golem tukaj simbolizira človekovo ustvarjanje-človek želi oponašati Boga in ustvariti bitje po svoji podobi, vendar ustvari zlobno bitje brez prostosti, sužnja svojih strasti. Dokaz za to je, da se človek do danes na žalost še ni pomiril in sprejel dejstva, da pravo življenje prihaja od Boga. Z opisom te zgodbe smo poskušali simbolično prikazati tematiko, ki jo bomo preučili tokrat.
Sanje o tem, da bi ustvarili življenje, je očitno težko uresničiti. Tudi v tem stoletju tehnološkega napredka se že vrsto let umetna inteligenca in umetno življenje kažeta kot trnova pot do cilja. Raziskovalci iz znane ’MIT’ univerze so pred približno dvajsetimi leti uporno trdili, kako zelo hitro bodo računalniki prekosili človeka po inteligenci. Vendar je preteklo celo desetletje in do leta 1990. leta se je lepo razkrilo, da so ti strokovnjaki pretiravali z izjavami, ki niso bile podprte s tehtnimi dokazi.
Na osnovi teh izjav se je začelo na veliko govoriti o umetnem življenju. Leta 1987 je mladi učenjak Chris Lagton iz Los Alamosovega Nacionalnega laboratorija iz Santa Fee-ja sklical konferenco, na kateri so razpravljali o umetnem življenju. Lagton je pripomnil, da je življenjska bit organizacija elementov, ki se prenaša in oblikuje po določenih pravilih. To dobesedno pomeni, da lahko življenje preučujemo skozi računalniške simulacije. Ostali govorniki so govorili o računalniško simuliranem ’organizmu’ ali ’ekosistemu’.
Druga javna konferenca je bila sklicana 1990, predmet razprave pa je bil isti. Rezultat raziskave je pokazal, da se je to novo področje znanosti zelo razširilo po celem svetu ter ima mnogo privržencev.
Po končani konferenci so sprejeli določene sklepe in odločitve ter si zastavili jasne cilje, kako naj dosežejo uspeh in se več ne umikajo, kot so to prej delali njihovi sodelavci, ki so preučevali umetno inteligenco. Znanstvenik po imenu John Nagle, ki je prisostvoval konferenci, je ob tem izrazil dvom, da obstaja možnost za uspeh, izjavljajoč: »Na kakšen način lahko v popolnosti raziščemo vse človekove potenciale, ko pa ne vemo niti, kako deluje organizem navadne mravlje?« Mi, gospodje, žal nismo sposobni ustvariti niti najmanjše mravlje, tukaj pa razpravljamo o kreiranju bitja, ki bi bilo superiornejše od človeka.«
Navkljub neznatnemu napredku ostajajo ti raziskovalci umetnega življenja trdno zaverovani v to, da bodo nekega dne ustvarili življenje v silikonu, ki bi bilo osvobojeno procesa staranja in razkroja. Evolucijski potek se bo zelo dvignil, ljudje pa se bodo prisiljeni soočiti s svojim naslednikom- robotom (kiborgom), ki bo imel nadčloveško inteligenco. Na tej konferenci so nekateri govorniki navdušeno zatrjevali, da lahko to dosežejo že v nekaj sto letih. Vendar je dejstvo, da so nekateri znanstveniki, med drugimi tudi Nagle, izrazili svoj skeptični pogled, odpor in celo strah. Strokovnjak Michael Rosenperry je dejal, da bi morali idejo o zamenjavi človeka z robotom globlje analizirati ter podrobno preučiti njen cilj in posledice. Ideja o tem pa je v resnici zelo stara in sega daleč nazaj v preteklost.
Stroji so bili izdelani iz običajnega materiala, kot je denimo drevo. Olepšani in pokriti s kožo so bili le robovi, tako da so bile figure čim bolj podobne človeku. Moške in ženske figure so bile izdelane in sestavljene iz več različnih delov. Vsak posamezen del je bil posebej izdelan, figure pa so imele oči, vrat, roke, komolce in prste. Vsak del se je gibal tako, kakor je zahteval kupec. Gibanje teh modelov je bilo vodeno preko vrvi in palic. Vsaka figura se je morala npr. pogledati v ogledalo, ponuditi roko in izraziti spoštovanje ali škropiti vodo. Seveda spominjajo takšne figure na današnje igračke, zato ni težko sprejeti resničnost njihovega obstoja. Mar dandanes nimamo takšnih figur, ki opravljajo podobne funkcije in gibe? Vendar so bili stroji, ki jih opisuje Raghavana, sposobni opravljati neodvisna kompleksna dela in gibe, kar seveda naš omejeni um težje sprejeme kot resnično dejstvo.
Drug primer opisuje robota dvorske garde, ki straži z mečem v roki ter čaka na morebitnega nepridiprava, ki bi se skušal čez noč pritihotapiti v kraljevo palačo. V spisu so omenjeni tudi obstoj mesta, v katerem so živeli takšni ljudje- roboti, vladal pa jim je človek, kralj, ki jih je nadzoroval iz kontrolnega centra v svoji palači.
Takšne zgodbe izpadejo ponavadi zelo neverjetne, kakor proizvod otroške domišljije, vendar si zelo lahko zamislimo, da bi lahko bile takšne figure do neke mere sposobne oponašati človeške ali celo nadčloveške sposobnosti. To je pravzaprav tisto, kar želijo zagovorniki teorije o umetnem življenju in umetni inteligenci. V resnici je tudi zares težko sprejeti njihovo idejo, da so človeška bitja samo stroji, ki čakajo, da jih v prihodnosti zamenjajo novi, močnejši roboti.
Starodavni indijski misleci so človeško telo primerjali s strojem. Razumeli so, da kompleksna nematerialna bit v telesu- dživatma, daje življenje in zavest. Vez, ki nastopa med jivatmo (dušo) in telesom ustvari Paramatma, razširitev Boga v srcu slehernega živega bitja. Bhagavad-gita (18.61) pravi: »O Ardžuna, Vsevišnji Gospod je navzoč v vsakem telesu in upravlja s tavanjem vseh živih bitij, ki so nameščena v telo kot v stroju (jantra), ki sestoji iz materialne energije.«
Ni presenetljivo, da so indijske avtoritete, kot je Raghavan, vse opisovale s pomočjo metafor. Pisci, ki so opisovali jantre, so v resnici v njih videli delovanje višjega vzroka, Vrhovnega nadzornika. Lahko potemtakem rečemo, da so jantre le analogija, komparacija za zemeljsko telo in neuničljivo dušo? To je vsekakor vprašanje, ki zahteva globlje poznavanje vedskih spisov. Zagotovo pa je žalostna ugotovitev, da v zahodnih državah stroji vodijo propadajočo civilizacijo, medtem ko se v Indiji širi tako vzvišen nauk o Bogu in duši.
V starodavni vedski Indiji so obstajali zelo sofisticirani mehanizirani nadzorni sistemi, ki opravljajo določene funkcije in so se precej razlikovali od današnjih računalnikov. Ali imajo morda takšni sistemi kaj skupnega s sodobnimi tehnološkimi iznajdbami? Takšne kontrolen sisteme iz starodavne Indije so uporabljali tudi v vojaške namene, za kar se uporabljajo tudi danes. V Šrimad Bhagavatamu (10. spev) je opisana bitka med Krišno in Šalvo. Šalva je bil velik ateist, ki je odkrito nasprotoval vedskim načelom ter skušal uničiti vedsko mesto- Dvarako, prestolnico Jadu dinastije. V tej bitki je bilo Šalvovo zračno plovilo nevidno, izdelal pa ga je slavni arhitekt tistega časa- Maja Danava. Tehnika, s katero je plovilo postalo nevidno, pa ni mogla nevtralizirati zvoka, tako, da je bilo slišati glasove Šalvivih borcev daleč naokoli. Krišna je uničil to plovilo z uporabo strele, ki uničuje cilj s pomočjo iskanja izvora zvoka. Zaradi te soncu podobne strele so pomrli vsi bojevniki. Lahko bi jo primerjali z današnjimi izstrelki, ki preko infrardečih naprav zaznavajo toploto, ki izgoreva iz reaktivnega letala ali rakete.
Podrobnejše informacije o načinu delovanja vedskega orožja dobimo z analizo orožja, ki ga je uporabljal Ardžuna, Krišnov bhakta in prijatelj. Ardžuna je bil največji bojevnik tistega časa in je sam uničil stotine tisoče sovražnikov, ki so se borili na Durjodhanovi strani. Naj omenimo, kako je potekalo darovanje polbogovom ob uporabi tega božanskega orožja Ardžune. Delovala so na zelo subtilen način s pomočjo raznih vedskih manter. Sledi opis, kako se je Ardžuna pripravljal na uporabo tega orožja: »Opremljen z vojaškim priborom in kočijo, obrazom obrnjenim proti vzhodu, je bojevnik, ki je prečistil svoje telo in dušo, ponovno priklical v misli svoje orožje. Vse orožje je prišlo in pozdravilo kraljevega sina Parthe (Ardžuno), rekoč: ’O vzvišeni, tukaj smo! Mi smo tvoji služabniki, o sin Indre!’ Zatem so mu ponudili spoštovanje, sin Parthe pa jih je ljubeznivo objel.«
To nam razkriva, na kakšen način so delovale zgoraj opisane strele. Videti je, kot da so bile v stiku z nadzornim mehanizmom, ki je bil vgrajen v njih. To bi lahko pomenilo, da so bele strele samo primerki umetnega življenja. Ali so morda bili to kiborgi ali neke vrste kibernetičnega organizma? V Bhagavad-giti lahko najdemo izjavo, kjer Krišna pravi, da telo sestoji iz dveh komponent: grobo telo (zemlja, voda, ogenj, zrak in eter) ter iz subtilnega telesa (um, inteligenca in lažni ego). Tri komponente subtilnega telesa so prav tako materialni elementi, vendar so daleč bolj subtilni od pet zgoraj navedenih grobih elementov, ki jih je moč zaznati z grobimi čutili. Dživatma (duša) komunicira s subtilnim telesom s pomočjo Paramatme (Nadduše), medtem ko subtilno telo ’komunicira’ z grobim telesom s pomočjo etra, najsubtilnejšega grobega elementa. Vedski znanstveniki so zelo dobro poznali te zakonitosti ter so na njihovem temelju lahko proizvedli takšne fantastične in nenavadne naprave in orožja. Če bi se ta znanost pojavila v današnjem času, bi bila videti vsa ’silikonska tehnologija’ in njene predstave o nadčloveških robotih kot igračka v primerjavi z vedsko znanostjo.
