Vir onesnaženja so tudi naše negativne misli

VRHPOLJE – Prestopim prag podružnične šole v Vrhpolju, kjer so to jutro zbrani udeleženci letošnje Eko karavane – padajatra Slovenija. Nekateri so zatopljeni v molitev, večina v tišini zajtrkuje, drugi pospravljajo in pripravljajo tovor za na pot.

Opazim, da so ženske povečini v bluzah ali majčkah in v sarijih. Moški, tudi otroci, so oblečeni v bombažne majice rumene ali oranžne barve, potiskane z logotipom letošnje karavane, in v dhoti, spodnji del vedskega tradicionalnega oblačila. Oblačila naj bi pripadnike skupnosti spominjala na to, da so služabniki Krišne, vrhovnega božanstva iz vedskih svetih spisov.

Dogovorjena sem s Sonjo Vodenik, ki se je skupnosti pridružila pred sedmimi leti. Prej so jo zanimali ezoterika in področja duhovne univerze, a ji je, kot pojasnjuje, “še vedno nekaj manjkalo.”

Krišnova kuhinja
Ker Sonja ravno zajtrkuje, mi prijazen možak predstavi vodjo organizacijskega odbora letošnje karavane, Ljuba Hočevarja. “Dobro jutro in dobrodošla. Boš prisedla? Imamo lepo in sočno sadje. A boš pecivo?”

Pred kratkim sem zajtrkovala, a ponujenim piškotkom, pripravljenim skladno z načeli Krišnove kuhinje, se nisem mogla upreti…

Naslednji trenutek me prijazno pozdravi Blaž Mihelič z duhovnim imenom Bhagavata-dharma dasa. Pristojen je za odnose z javnostmi v okviru slovenske Skupnosti za zavest Krišne, s središčem v Ljubljani.

Skupnost, ki je v Sloveniji registrirana 26 let, neformalno pa deluje še precej dlje, ima lokalna duhovna središča tudi v drugih večjih krajih. Čeprav nima uradnega članstva, sogovornik pojasni, da je vseh članov in simpatizerjev v Sloveniji približno 5000. Predstojnik slovenske tempeljske skupnosti je dr. Anton Vezjak. Slovenska skupnost je del Mednarodne skupnosti za zavest Krišne, ki je bila leta 1966 ustanovljena v New Yorku. Njen ustanovitelj je duhovni učitelj Šrila Prabhupada.

“Zavest Krišne ni klasična religija ali veroizpoved. Je bolj znanost o Bogu. O odnosu duše z Bogom. O tem, kdo smo, kaj je duša, kdo je Bog, kako se povezati z njim. Geslo našega gibanja je ’preprosto življenje – visoko razmišljanje’. Pridružijo se nam lahko kristjani, muslimani, judi, budisti, hindujci, kdorkoli. V tem ni nobene težave, kajti vsakdo lahko znanost o Bogu prenese v svojo vero. Sam izviram iz katoliške družine in moram reči, da sem z branjem knjig, ki jih tudi prinašamo ljudem, veliko globlje razumel sporočilo Svetega pisma oziroma Jezusov nauk,” pojasnjuje sogovornik.

Konj namesto vola
Delovanje skupnosti lahko pobliže spoznamo na nedeljskih srečanjih v Ljubljani, ki so namenjena tudi širši javnosti. Ena od njihovih že tradicionalnih dejavnosti pa je Eko karavana – padajatra Slovenija, ki poteka že deveto leto zapored. Tokrat pa je prvič obiskala severno Primorsko. Pisano karavano je običajno spremljal vol, ki je vlekel voz, letos pa ga je zamenjal konj Haridas – Božji služabnik.

“Smo skupina ljudi, približno 30 do 50 nas je, ki se vsako leto za za 14 dni do tri tedne odpravimo na en konec Slovenije. Letos smo prvič prišli na severno Primorsko, v Vipavsko dolino in na Goriško. Naše poslanstvo je, da s petjem Božjih svetih imen očiščujemo svojo zavest. S tem poskušamo tudi drugim ljudem predstaviti, da je mogoče čisto, zdravo okolje doseči samo s čisto zavestjo. Vir onesnaženja ni samo to, kar vidimo in občutimo, kar je zunaj nas, ampak tudi naše negativne misli, pohlep, poželenje, zavist. To so v bistvu pravi vzroki, ki povzročajo zunanje onesnaženje. Brez čistega srca ne bomo mogli nikoli očistiti niti narave niti medčloveških odnosov. Zato prihajamo med ljudi in se z njimi pogovarjamo. Na naši poti obiščemo vsako vas. Gremo od vrat do vrat in poskušamo najti ljudi dobre volje, odprtega srca in duha, da bi z njimi izmenjali izkušnje, spoznanja,” pojasnjuje sogovornik. Ljubo Hočevar, vodja karavane, pa doda: “Mi ne želimo nikogar spreobrniti. Želimo očistiti naše misli, našo dušo.”

V karavani so tudi gostje iz tujine. Izvem, da je glavni pevec, ki igra tudi harmoniko, iz Italije. Je potujoči menih, ki večino časa potuje po svetu in prenaša sporočilo o zavesti Krišne. Kot pojasni Bhagavata-dharma dasa, je mednarodno sodelovanje povsem običajno. Tudi sam bo še isti dan odšel za nekaj dni v Italijo. “Naši člani redno odhajajo v svete kraje v Indijo, kjer se lažje poglobijo v duhovnost. Tam je celotno ozračje prežeto z duhovnostjo, medtem ko smo tukaj v nenehnem stiku z materialno energijo, ki nas obkroža in nam posreduje sporočila z materialistično usmerjenim pristopom k življenju, ki temelji na pohlepu,” pove sogovornik.

Vipavci odprtega duha
Na vprašanje, kakšne izkušnje imajo na svoji poti od vasi do vasi, mi Bhagavata-dharma dasa odgovori, da razmeroma dobre. “Ljudje nas sprašujejo, se zanimajo, nekateri z veseljem kaj prispevajo tudi za našega konjička. So pa tudi bolj zaprti ljudje.”

Kako pa je tu, na Vipavskem? “Doslej so nas ljudje sprejeli z odprtimi rokami, odprtega duha. No, nekateri so se tudi skrili za zavese in opazovali, kdo je pred vrati. Tudi tega smo vajeni,“ pravi Bhagavata-dharma dasa.

Karavana ima svoj ustaljeni ritem, ki ga ne zmotita ne poletna vročina ne dež. Dnevni program se začne ob sedmi uri zjutraj, s plesom in petjem v zadovoljstvo Gospoda. Sledi zajtrk, potem se člani karavane pripravijo za odhod. Okrog 10. ure se skupina v spremstvu članov, ki skrbijo za varnost na cesti, postavi v sprevod. Na čelu so pevci in glasbeniki, poje pa celoten sprevod. Najmlajša članica karavane je še ne dveletna Kalindi. Pojasnijo mi, da nosi simpatična in nasmejana deklica eno od imen boginje sreče in Božje energije ljubezni.

Pisani karavani na poti med vrhpoljskimi vinogradi sledi še Haridas z vozom, na katerem so knjige in podobe božanstev. Na koncu je še spremstvo s poljsko kuhinjo. Karavana se med potjo ustavi v vaseh. V večjih krajih pripravi krajše duhovno-kulturne programe. Ob 17. uri imajo vegetarijansko kosilo – uživajo namreč le vegetarijansko hrano, saj lahko le tako razvijajo sočutje, brez katerega, kot pravijo, svet ne more zaživeti v medsebojnem sozvočju.

Sledi čas za druženje, ki so ga na dan našega obiska izkoristili za obisk ajdovskega kopališča.

ALENKA TRATNIK
(objavljeno v Primorskih novicah, julij 2010)