Priti Vardhana Prabhu, dekan Akademije Bhaktivedanta iz Mayapurja v Indiji pravi, da bi celotna družba morala stremeti k razvijanju visoko izobraženih ljudi: »To so osebe, ki posedujejo veliko znanja in imajo dober značaj. Nekdo, ki ima obširno znanje in slab značaj, lahko škoduje mnogim, če zlorablja svoje znanje. Zato sta bila značaj in vrednote v vedskem izobraževanju vedno prvenstvena.«
Ste inženir elektrotehnike in magister znanosti. Čemu ste se kljub visokim akademskim naslovom odrekli službe v modernem svetu in ostali v gurukuli?
Življenje v Indiji in v gurukuli me je tako izpolnilo, da nisem več občutil potrebe po povratku v Evropo, niti želje po opravljanju dela kot magister znanosti.
Vaša akademija ima visoke cilje, še posebno glede razvoja človekove osebnosti in vrednot. Zakaj?
Razvoj človekovega značaja in vrednot je zelo pomemben. Celotna družba bi morala stremeti k razvijanju visoko izobraženih ljudi. Kaj naj bi to pomenilo? Gre za osebe, ki posedujejo veliko znanja in imajo tudi dober značaj. Ko ima oseba dober značaj, vendar nima veliko znanja, še vedno ostaja dober človek, pomaga nam, koristi družbi, zato jo imamo radi, prijetno je biti v njeni družbi. Oseba s slabim značajem in slabim znanjem ni prijetna, je ena tistih ljudi, ki se ji nič ne ljubi, le lenari, ne pomaga drugim, a tudi nima dovolj znanja, da bi škodovala ljudem in družbi. Nekdo, ki ima slab značaj in obširno znanje je »najslabša kombinacija«, saj lahko škoduje mnogim, še posebno če je na visokem položaju. Človek s slabim značajem lahko zlorabi svoje znanje. Pri nas v gurukuli učitelji sploh ne bi poučevali nekoga, pri katerem bi opazili slab značaj. Značajnost (značaj in vrednote sta) je bila zato v vedskem izobraževanju vedno na prvem mestu.
