Na vseugoden dan pojavitve Šri Narasimhe, Boga zaščitnika oziroma Gospoda v čudoviti levjeglavi podobi, nas je v nedeljo, 18. maja, malo pred tretjo uro popoldan obiskalo malo več kot trideset študentov, ki jih je v naš ljubljanski center pripeljal mladi raziskovalec na oddelku za kulturologijo Luka Zevnik.
Študente smo najprej popeljali na ogled tempeljskega prostora, kjer smo jim pojasnili nekaj osnovnih pojmov o našem verskem izročilu, o tem kako veliko je naš duhovni učitelj Šrila Prabhupada prispeval k duhovni dediščini človeštva in o Božanstvih na oltarju. Po ogledu smo se odpravili v učilnico, kjer se je ravno končal seminar Bhaktivaibhava. Tam smo se približno eno uro lepo in odprto pogovorjali o našem duhovnem izročilu in študenti so postavljali različna zanimiva vprašanja.
Medtem je v tempeljskem prostoru, ki je kar pokal po šivih, potekal čudovit festival. Ko smo pozneje s študenti prišli do vrat, smo ugotovili, da vstop ne bo tako preprost, kot smo sprva mislili. Za Božjo milost se je brez dvoma treba malo potruditi. Študente smo spodbudili z besedami, da je tudi stiskanje v natrpanem prostoru med festivalom svojevrstno in posebno duhovno doživetje, in jih prosili, naj podprejo našo prošnjo slovenski javnosti za večje in primernejše prostore, ki jih resnično potrebujemo za duhovno oskrbo, in tako se je večina vendarle odločila vstopiti. Po čudovitem predavanju našega gosta Adi-puruše prabhuja smo se skoraj vsi spet zbrali in znova odšli v učilnico, kjer je študente čakala pogostitev. Pogledu na barvit krožnik prasadama se je bilo težko upreti. In prav je tako. Povedali smo, da nam včasih pravijo “kuharska religija”. Med jedjo in še potem je potekal sproščen pogovor in v tem duhu se je obisk tudi končal.
Duhovna kultura je več kot le vera in več kot filozofija. To je način življenja, prežet z radostjo, okusi, barvami in zvoki. Ampak duhovnimi. In ko jih enkrat spoznaš, duhovnost ni več zgolj beseda na papirju ali teorija. Če se izrazim na mladosten način, to je “real life”, pravo življenje.
