In ker jih na zahodu Italije toliko nikakor niso uspeli dobiti, so se obrnili še na naš tempelj. Hitro smo zbrali osem prabhujev in štiri matadži, pripravili prasadam za popotnico in se že naslednje jutro odpeljali v Trst, kjer naj bi snemanje potekalo. Pričakala nas je zanimiva in raznolika zasedba: mlad režiser, njegova pomočnica v črni obleki cestnih motoristov, mišičasti scenski delavci, slovenska maskerka, ogromno statistov in tipično italijansko galantni glavni igralec. Po čaščenju prasadama smo začeli delati. Posneli smo samo en sam prizor, ker pa za dober film to zahteva kar nekaj posnetkov iz različnih kotov, nam je vse skupaj vzelo skoraj štiri ure. Vedno znova smo poslušali režiserjeve vzklike: »Motore! Azione!« Lahko smo spoznali, da je tudi filmskih zvezdam veliko težje kot bhaktam. Toliko potrpljenja, napora, nezdrave hitre hrane … za nagrado pa nekaj denarja, slave in veliko stresa.
Celotna filmska ekipa je bila sicer ves čas zelo prijazna in spoštljiva. Ko so snemali naše petje maha-mantre, je režiser ob koncu kar sam sklenil roke in se priklonil: »Najlepša hvala, najlepša hvala, zelo lepo.« Povedali so nam, da bo film, ki naj bi govoril o »enakosti do vseh drugačnosti,« prišel v kinematografe v začetku prihodnjega leta.
Za piko na i pa je Lomančita prabhu na koncu vsem razdelil Šrila Prabhupadove knjige in maha prasadam.
