Spomnim se potovanja z vlakom na romanje v Vrindavan in starca, ki je potoval tako kot jaz. Ponoči, medtem ko je spal, mu je denarnica spolzela iz žepa na tla. Neki drug potnik, ki jo je našel, je naslednje jutro spraševal, komu pripada. Starec se je oglasil in zatrdil, da je njegova. »Slika Šri Krišne v denarnici je dokaz,« je zatrdil.
Zatem je začel pripovedovati zgodbo o tej denarnici in kmalu se je okrog njega zbrala skupina poslušalcev. »Ta denarnica je preživela že celo zgodovino. Dal mi jo je moj oče, ko sem še gulil šolske klopi in takrat sem v njej hranil žepnino. Poleg sem imel tudi sliko svojih staršev,« je dejal in dvignil denarnico visoko v zrak, da so jo lahko vsi videli.
»Leta so minevala. Odrastel sem in zakorakal v študentsko življenje. Tako kot vsak mladenič, mi je lasten izgled postal pomemben. Zamenjal sem sliko svojih staršev z lastno, v kateri sem se občudoval. Postal sem privrženec samega sebe.«
»Sledila je poroka. Samoobčudovanje sem zamenjal s skrbjo za svojo družino in ravno tako takratno sliko v denarnici s sliko svoje žene, v katero sem se tekom dneva večkrat zagledal. Vsa utrujenost je v hipu minila in delo sem lahko nadaljeval s polno paro.«
»Kmalu se mi je rodil prvi otrok. Kakšno srečo sem doživel, ko sem postal očka! Vsak dan sem po končani službi pohitel domov in se igral z malim otročičkom. Ni potrebno, da omenim: sliko žene sem že zamenjal s sliko svojega otroka.«
Starec se je ustavil, si obrisal solzne oči in pogledal naokoli. Dejal je z žalostnim glasom: »Prijatelji! Moji starši so že davno preminuli in pred petimi leti je umrla tudi moja žena. Sin – moj edini sin – je sedaj poročen in nima časa zame, kajti preveč je zaposlen s kariero in skrbjo za svojo družino. Sam sedaj stojim na robu smrti. Ne vem, kaj čaka name v prihodnosti, toda vem, da so me vsi, ki so mi bili dragi, zapustili.«
»Sedaj s seboj v denarnici nosim sliko Gospoda Krišne. On me ne bo nikoli zapustil. Želim si, da bi imel Njegovo sliko pri sebi že od samega začetka. Kajti samo on je resničen, vsi ostali so zgolj mimoidoče sence.«
Ne bi se smeli bati, kajti navezanost na podlagi telesa je zgolj začasna, čeprav se na trenutke zdi najpomembnejša stvar v našem življenju. Že jutri lahko izgine. Toda odnos, ki ga ima vsak posameznik s Krišno, je večen in je tista prava navezanost. Krišna vedno pazi na nas, zato se tudi mi obrnimo nanj in se nastavimo žarkom njegove ljubezni.
Ničesar ne bomo nesli s seboj, ko bomo napravili najpomembnejši korak v našem življenju. Premoženje bo ostalo tu, v tem svetu. Žena ali mož bosta nas spremljala zgolj do vhodnih vrat, sorodniki in prijatelji bodo šli malce dlje, do jame ali grmade. Naše telo nas bo spremljalo v jamo ali v ogenj in naprej nas ponese samo naša zavest. Kam bomo šli je odvisno od nas: ali bomo zaklicali Krišna ali pa… mama.
Vir: www.facebook.com/pages/Friends-of-Lord-Krishna-By-Subuddhi-Krishna-Das/198227841185
