Nekoč je rasla velika jablana. Vsak dan se je k njej prihajal igrat mali fant. Splezal je do vrha njene krošnje, jedel jabolka in počival v njeni senci. Imel jo je zelo rad in jablana se je z veseljem igrala z njim. Leta so tekla in mali fant je zrastel ter ni več prihajal k jablani vsak dan. Nekega dne, ko je prišel, se je videlo, da je žalosten. »Pridi, igraj se z mano,« je drevo reklo dečku.
»Nisem več otrok in ne igram se več z drevesi,« je odvrnil deček, »sedaj si želim igrač in zanje potrebujem denar.«
»Oprosti, ampak nimam denarja« je dejala jablana, »ampak lahko pa nabereš moja jabolka in jih prodaš ter tako prideš do denarja.«
Deček je bil navdušen. Nabral je vsa jabolka, ki so rasla na vejah in srečen odšel. Preteklo je mnogo časa in ni se vrnil. Drevo je bilo zelo žalostno.
Potem pa je spet prišel dan, ko se je fant vrnil. »Pridi, igraj se z mano,« je v navdušenju rekla jablana.
»Nimam časa za igro. Sedaj imam družino in moram delati, da jo preživim. Potrebujemo hišo, kjer bomo živeli. Ali mi lahko kako pomagaš?«
»Oprosti, toda nimam hiše, seveda pa lahko posekaš moje veje in si zgradiš hišo.«
In tako je fant posekal vse veje in odšel nasmejan. Drevo je bilo zelo zadovoljno, da ga je videlo srečnega, le da se fant ni vrnil. Jablana je spet ostala žalostna in osamljena.
Na vroč poletni dan, se je fant vrnil in drevo je bilo presrečno. »Pridi se igrat z menoj,« je reklo.
»Veš, staram se in nisem srečen. Rad bi šel jadrat, da se sprostim, toda nimam jadrnice. Ali mi jo lahko priskrbiš?«
»Uporabi moje deblo in si napravi jadrnico. Tako boš lahko plul v daljne dežele in užil srečo.«
Fant je posekal jablano in iz debla napravil jadrnico. Podal se je na jadranje in ni se vrnil mnogo, mnogo let. Ko je končno prišel nazaj, mu je jablana dejala: »Žal mi je, fant moj, samo ničesar več nimam zate. Nič več jabolk.«
»Tudi debla po katerem bi plezal nimam več,« je nadaljevala jablana.
»Res, ničesar ti ne morem več dati, zgolj umirajoče korenine so mi še ostale,« je žalostno končala jablana.
»Sedaj ne potrebujem več veliko, samo prostor za počitek. Utrujen sem po vseh teh letih,« ji je odgovoril fant.
»O, dobro! Stare drevesne korenine so najboljši kraj, kjer se lahko nasloniš in si odpočiješ. Pridi, sedi k meni, in si odpočij.«
Fant je sedel k koreninam in jablana se je lahko prvič po vseh teh letih s solzami v očeh smehljala ob pogledu na fanta.
- Boga ni mogoče izčrpati.
- Ko se zapletemo v materialno življenje, Ga pozabimo.
- Nanj se obrnemo, ko kaj potrebujemo ali smo v težavah.
- Ne glede na karkoli nas bo Krišna vedno ljubil in bo vedno pripravljen pomagati – brezpogojno!
- Mogoče se zdi, da se fant iz zgodbe kruto obnaša do »drevesa«, ampak mnogi izmed nas jemljemo Boga kot nekaj samoumevnega na podoben način.
- Nikoli ne pozabimo kako pomembno je življenje in kako pomembno je v tem življenju biti hvaležen Krišni za vse kar nam milostno zagotavlja, ne samo sedaj, ampak od nekdaj, in nam bo večno naklonjen.
- Redno Mu izkazujmo to hvaležnost.
- In ne pozabimo nenehno prositi za njegovo brezvročno milost.
Vir: www.facebook.com/pages/Friends-of-Lord-Krishna-By-Subuddhi-Krishna-Das/198227841185
