Enkrat med potovanjem po Srbiji je v zaprašeni trgovinici s starinami naletel na izjemno skodelico, za katero je bil očiten turški vpliv. Trgovca z naočniki je vprašal: »Ali lahko vidim tisto izjemno lepo čajno skodelico? Zdi se mi, da prihaja iz Turčije.« Toda takoj, ko mu je prodajalec podal skodelico, je ta spregovorila:
»Ne razumeš,« je dejala, »ampak moraš vedeti, da nisem skodelica že od nekdaj. Obstaja dan, ko nisem imela pojma, kaj služenje sploh pomeni. Bila sem zgolj neumna kepa rdeče gline, ki je ležala nekje na tleh. Prosim te, prisluhni, naj ti povem svojo zgodbo, marsikaj se lahko naučiš.«
Skodelica je nadaljevala: »Živela sem mnogo, mnogo let kot glina in tako bila priča izmenjujočima se vojni in miru. Opazovala sem, kako se menjujejo celotne civilizacije in zgolj ždela na mestu in čakala… Na kaj? Tega res nisem vedela.«
»Nato je nekega dne prišel moj gospodar. Vzel me je k sebi domov in me pričel gnesti in tepsti na leseni mizi. Spet in spet je potiskal svoje prste vame, nakar sem končno zavpila: ’Ne počni tega, pusti me pri miru!’ Ampak on se je samo nasmehnil in mirno rekel: ’Ne še!’«
Čajna skodelica je postajala vedno bolj živa in živahna, ko je tako pripovedovala mlademu moškemu: »In nato, vuuuuumm! Kar naenkrat sem se znašla na lončarskem kolesu, kjer sem se vrtela brez prestanka, vse dokler nisem popolnoma izgubila občutka za smer. ’Prenehaj! Ali ne vidiš, da mi postaja slabo?’ sem vpila. Toda gospodar je zgolj prikimal z razumevanjem in tiho rekel: ’Ne še.’ Nadaljeval je in me upogibal in mi spreminjal obliko, medtem ko sem se vrtela in vrtela. Potem me je previdno postavil v peč. Nikoli še nisem čutila takšne vročine. Vpila sem in tolkla po vratih: ’Tukaj je bolj vroče kot v peklu; zgorela bom v pepel. Prosim, pusti me ven, preden je prepozno!’ Lahko sem videla lončarja, mojega gospodarja skozi majceno lino in prebrala z njegovih ustnic, ko je zmajal z glavo in tiho dejal: ’Ne še.’«
Ko sem že mislila, da ne bom zdržala niti sekunde več, so se vrata odprla. Previdno me je vzel ven in me postavil na polico, da se ohladim. Ko sem bila že čisto hladna, me je previdno vzel s police, si me ogledal in z mene očistil prah. Nato me je pobarval z barvami in nečim prosojnim – z glazuro. Hlapi so bili obupni in tisti hip sem mislila, da se bom zadušila! ’Prosim! Ne premoreš niti trohice usmiljenja? Ali ne razumeš moje bede in bridkosti? Prosim, odnehaj z menoj! Prosim, nehaj!’ sem prosila z vsem srcem, toda gospodar je zgolj zmajal z glavo in rekel: ’Ne še, nisi še pripravljena.’«
»Nepričakovano in zelo hitro me je spet postavil nazaj v peč. Toda tokrat je bilo dvakrat ali trikrat bolj vroče kot prvikrat. Na začetku me je prešinila misel: ’To je moj konec! Moja smrt.’ Prosila sem, ga poskušala pregovoriti, mu grozila in kričala. Na koncu sem samo še jokala brez solz, celo brez vročih solz. Prepričana sem bila, da se končuje moja zgodba in pripravljena sem bila se vdati v usodo. Samo ravno takrat – ko sem bila na robu padca v nezavest, so se vrata odprla in vzel me je ven. Ponovno me je postavil na polico, kjer me je pustil, da se ohladim. Čakala sem in čakala… In čakala. ’Le kaj bo sledilo,’ sem si mislila.«
»Verjetno je minila kakšna ura, ko se je vrnil in postavil ogledalo pred menoj in z nasmehom rekel: ’Samo poglej se!’ In tudi sem. Nisem mogla verjeti lastnim očem. V ogledalu sem se videla takšno, kot me vidiš ti sedaj. ’To nisem jaz!’ sem dejala gospodarju: ’To ne morem biti jaz. Ta stvar je preveč lepa.’«
»Lončar mi je namenil te besede, polne sočutja: ’Sedaj si to, kar ti je bilo namenjeno, da si.’ Nato mi je to še podrobno razložil: ’Vem, da je bolelo, ko sem te gnetel in tepel na mizi. Toda če ne bi spravil zraka iz tebe, bi kasneje počila. Vem, da si izgubila vsakršen čut za smer, ko sem te vrtel na kolesu. Ampak brez vrtenja ne bi nikoli dobila takšne oblike. Vem, da so bili hlapi barv in glazure nevzdržni, ko sem te prebarval vse povprek. Veš, ampak vedel sem, da drugače ne bi imela z barvami obarvanega življenja in se ne bi utrdila. In ko sem te drugič postavil v peč, sem vedel, da je nastopil najtežji del. Ampak brez tega, bi se enostavno zlomila v realnosti, ki jo prinaša življenje. Verjemi prosim, da vse kar sem storil zate, je bilo zgolj za tvoje dobro. Sedaj si to, kar sem imel v mislih, ko sem te prvič videl ležati na tleh, kot kup gline. Sedaj si končni izdelek.’«
S tem je skodelica prenehala govoriti, ampak s prečudovitega roba njenega držala se je utrnila drobna solzica hvaležnosti.
Mladi mož je kupil to čajno skodelico in jo uporabljal samo, ko je kaj ponudil Krišni. Nikoli ni pozabil, česa se je vse naučil od nje. In vedno, ko se znašel v težavni situaciji in bil na meji, da zakliče ’Prenehaj! Pusti me pri miru!’ se je spomnil lončarjevih besed nastajajoči skodelici: ’Ne še.’ Obenem pa je v njem vzniknilo seme hvaležnosti in spoštovanja, kajti vedel je, da je vse, kar se zgodi, Gospodov načrt, ki iz njega napravlja končni izdelek – to kar mu je namenjeno, da postane: ustrežljivi služabnik.
Krišna dobro ve, kaj počne z vsakim izmed nas. On je lončar in mi smo glina. Med oblikovanjem nas bo izpostavil ravno dovoljšnji količini ravno pravih pritiskov, tako da postanemo popolni delčki, kot si jih je zamislil: pripravljeni za službo.
