Moj oče je delal v nočni izmeni in ko je prišel domov, je običajno z mano pozajtrkoval in nato legel k počitku do poznega popoldneva. Nekega jutra, ko je prišel z dela sem zaslišal žvenket kovancev v njegovih hlačah in nemudoma se je nekaj grdega prikradlo v moje misli: ta drobiž je ravno to, kar rabim, kar moram imeti. Cel dan sem nato prihajal nazaj v hišo in prisluškoval pred vrati njegove sobe. Zvok speče osebe: počasen in občasno smrčanje. Narahlo sem odprl vrata samo za centimeter in tam na robu postelje so bile odložene hlače. Tiste hlače, tisti drobiž, za tisti sladoled. Smuknil sem noter in sunil pest drobiža. Bil sem pravi junak med svojimi prijatelji, ko smo sedeli v senci trgovine na vogalu ulice in se basali s sladoledom kot pohlepni pujsi. Prijatelji so mislili, da sem bogataš, ampak jaz sem se jim zlagal, da sem denar, s katerim sem kupil sladoled, dobil za rojstni dan in ga shranil v hranilnik. Počutil sem se zadovoljen kot še nikoli, ko sem jedel sladoled. Bil sem »pomemben«.
Tako se je dogajalo vsak dan naslednja dva tedna in kakšen čas je bil to. Postal sem že dober pri izmikanju drobiža, ko sem samo smuknil noter in ven, stekel k prijateljem in že smo bili pri trgovini. Toda enega dne ni bilo v žepih očetovih hlač nič drobiža, pod prsti pa sem začutil denarnico. Za trenutek sem omahoval, nato pa vzel iz denarnice cela dva tisočaka. Ob jemanju drobiža nisem imel nekih posebnih pomislekov, medtem ko sem pošteno zardel in zakuhal ob dveh tisočakih in še predno smo se začeli mastiti s sladoledom, mi je postalo slabo. Vsa sreča in občutek pomembnosti, ki sem ju kupoval pri svojih prijateljih, sta izginila tisti popoldan. Kar naenkrat sem se zavedal, da sem zabredel precej globoko. Če bi oče izvedel, bi me ubil, ali pa storil še kaj hujšega. Imel bi tisti izraz razočaranja v očeh, kot takrat, ko sem dobil slabo oceno ali zgrešil met na koš. Kradel sem svojemu očetu in niti pogledati ga nisem mogel v obraz zaradi sramu. Nisem vedel kaj naj naredim.
Bilo je še zgodaj istega popoldne in sonce, ki je bilo visoko na nebu, je pripekalo z vso močjo. Vzel sem ribiško palico in se sprehodil preko železniških tirov do zaliva v upanju, da me bo prenehal boleti trebuh. Molil sem, da me ne bo nihče videl, kako jokam.
Včasih se nam v naših očeh zdi, da smo tako globoko grešili, da niti ne vemo, kako naj se obrnemo nazaj h Krišni. Ni stvar v tem, da Ga nimamo radi, le naš greh sem nam zdi tako velik, da Mu enostavno ne moremo pogledati v oči. Pravzaprav dejstvo tiči predvsem v tem, da ker ne znamo izraziti našega obžalovanja in mu povedati, kaj smo naredili. Kako smo Ga izdali in obrnili hrbet Njegovi ljubezni, čeprav smo Mu obljubili predanost. Naša diskvalifikacija že v začetku samem in nas navdaja z občutkom, da Ga nismo vredni. V Šrimad-Bhagavatamu sem prebral, da ko smo v maternici naše matere, obljubimo Krišni, da Mu bomo služili s predanostjo.
Seveda, dejansko Ga nismo vredni karkoli že naredimo in to tudi lahko teoretično razumemo, ampak sedaj to vemo in čutimo. Le enostavno ne moremo dvigniti pogleda in se zazreti v Njegove oči. Raje gremo stran. Raje gremo lovit ribe, kot sem šel jaz.
Ste že kdaj jokali tiste grenke solze? Ste že kdaj odšli stran od Njega preprosto zato, ker ste se počutili grešni? Nevredni in nesprejemljivi. Krišna bo uporabil naš neuspeh za naše lastno dobro, za nauk, osebno rast. Čeprav sem bil takrat še čisto mali fant, me je oče tistega vročega popoldneva naučil nečesa o Krišni, nečesa kar bi morali vedeti vsi, nečesa za kar naš večni Oče želi, da odkrijemo danes tudi sami.
Ko sem tistega dne sedel in objokoval, kar sem storil, sem vedel, da ni načina, kako se mu lahko opravičim. Naenkrat zagledal, kako hodi med tiri. Bil je velik mož in njegovo premikanje je spominjalo na hojo mornarjev, ko so se njegove roke zibali sem ter tja. Toda sedaj je stopal počasi in umirjeno, kar je delovalo tako oteženo, tako kot sem se počutil jaz. Nisem mogel steči stran. Samo sedel sem tam na mestu in ko sem gledal, kako prihaja do mene, ni palica mojih v rokah zanihala niti za milimeter – komaj sem dihal. Ne spomnim se, da bi se bal. Ne, kajti občutek, ki me je navdajal, je bolj spominjal na globoko obžalovanje ob tem, ko sem ga prizadel. Komaj sem zadrževal solze, ko je napravil še zadnje korake do mene in samo tiho sedel poleg ter se zagledal v gladino vode.
Sekunde so minevale kot ure, ko je končno spregovoril: »Kako kaj ribe prijemljejo?«
Nisem mogel spregovoriti in bil sem na robu joka, čeprav sem mislil, da bi se moral obnašati vsaj s kančkom dostojanstva. Tiho sva sedela, v bližini je pela ptica in jaz sem nastavil lice, kakor sem najbolje znal in čakal na udarec, za katerega sem predvideval, da si ga zaslužim. Želel sem si samo, da bi zmogel ponovno pogledati očetu v oči.
V trenutku, ki ga ne bom nikoli pozabil je rekel: »Sin, od prvega dne sem vedel, da si vzel denar. Gledal sem skozi okno, kako ti in tvoji prijatelji jeste sladoled. Ničesar ti nisem rekel, ker sem hotel, da mi sam poveš, kaj si storil. Bolelo me je, da si kradel, toda toliko bolj me je bolelo, ker si to skrival pred menoj. Moraš vedeti, da mi lahko vedno zaupaš, če si storil kaj narobe. Rad te imam, sin.« S temi besedami je iztegnil dlan, ne da me udari, temveč me je potegnil k sebi, kjer sem se zjokal v njegovem objemu z glavo na njegovih prsih. Ko sem jokal, mi je obljubil, da mi bo vedno zaupal in da vse, kar je sedaj njegovo, bo nekega dne moje. Zato, ker jaz nisem mogel pristopiti do njega, je on prišel do mene.
Krišna prebiva v naših srcih kot Nadduša in ve vse o nas. In ni naš greh tisti, ki najbolj Ga boli, ampak naše obotavljanje, da se zanesemo nanj in mu zaupamo, celo ob naših spodrsljajih. On je naš Oče, ki nikoli ne obupa nad nami. Nikoli ne odtegne svoje ljubezni. On je prišel nas iskat, kajti tako dober prijatelj je. Naslonimo svojo glavo na Njegove prsi in padimo v njegov objem ter začnimo znova, tako kot, ko smo Mu poskušali slediti prvič. In tam, v naročju Njegove milosti, bo vzniknila naša neustavljiva želja, da služimo ostalim in tam bodo naše želje večno izpolnjene. Krišna je naš najboljši prijatelj in On si nas, veliko bolj kot mi Njega, želi nazaj. Želi si, da gremo nazaj domov, nazaj k Njemu v večno srečo.
