Ko smo se zjutraj odpravili iz tabora pri Surabhi Kunju, je bilo nebo oblačno. Po eni strani smo bili veseli, ker je obetalo, da podnevi ne bo običajne neznosne vročine, po drugi strani pa nas je bilo malo strah, da nas utegne spomladanska nevihta pregnati z romarske poti pod streho kakšnega templja. Domačini pa niso prav veliko razmišljali o tem, temveč so jo brez obotavljanja mahnilo na pot, vedoč, da bo Bog že storil, kakor misli, da je prav. Če On odloči, da ostanemo suhi, bo gotovo tako, če pa misli, da nas mora ujeti nevihta, nas nihče ne bo mogel zaščititi pred njo.
Stopili smo že na naslednji otok Navadvipe, Madhyadvipo. V prvi vasi, do katere smo po poti prišli, so nas dočakali številni vaščani. Otroci so se zapodili med nas in prosili za kakšno rupijo, starejši pa so stali ob poti, nas pozdravljali in nam mahali. Takoj smo se napotili priti majhnemu templju, imenovanem Hamsa Vahan, po katerem je vas tudi znana. Ko smo prišli, je bil prazen. V njem ni bilo nobenega Božanstva, ni bilo ljudi, ni bilo oltarja, samo pust, prazen prostor. Čuden tempelj, ni kaj. Radovedni kot majhni otroci smo spraševali ljudi, kako to, da je tempelj prazen. Govorili so samo: »Le počakajte, pa boste že videli.«
V tem predelu je na obali reke Gomati gozd Navadvipa Naimišaranaja, v katerem so modreci pred 5000 leti brali vedske spise, Purane, zlasti Gaura-Bhagavatam in se pogovarjali o slavi Čaitanje Mahaprabhuja. Že v prejšnjih številkah sem omenil, da je Čaitanja Mahaprabhu najpomembnejša osebnost v tem področju Indije. Čaitanja, Božanska inkarnacij se je na tem koncu rodil in preživel prvih 24 let življenja, zato ni nič čudnega, da se tukaj vse vrti okoli Njega.
Ko je Šiva slišal, da modreci opevajo salvo Šri Čaitanje, je brž sedel na svojo jezdno žival, bika Nandija in se napotil proti Zemlji. Ker pa je bik počasna žival, Šivi pa se je zelo mudilo, je šel zaprosi Brahmo, da mu rajši posodi svojega laboda. Brahma je privolil in tako je Šiva na njegovem labodu priletel na to mesto. Ker je priletel na labodu, njegovemu tukajšnjemu božanstvu pravijo Hamsa Vahan, kar pomeni ’tisti, ki ga je prinesel labod’.
Zanimalo nas je še samo, kje je to božanstvo, tempelj je vendar prazen? Svečenik je prebral zmedo na naših obrazih in dejal: »Pojdite za menoj.«
Po ozki poti smo se napotili iz vasi. Vodila je med riževimi polji in redkimi drevesi ter čez vedno bolj suhe travnike, ki so naznanjali prihod poletne suše. Po 20 minutah hoje smo v daljavi uzrli ogromno, nenavadno drevo. Bil je banjanovec, najbolj mistično drevo, kar jih raste na tej zemljepisni širini. Z vej na košati krošnji se nadomestne korenine spuščajo do tal in oblikujejo takšen labirint stebel, vej in vejic, da se več ne ve, kje je deblo, kje so veje in kje korenine. Ampak na tem neznansko velikem drevesu je bilo še nekaj… Ni nam bilo jasno, kaj, vendar je bilo v zraku čutiti nekakšno napetost. Sprva nismo vedeli, od kod ta poseben občutek, ko smo prišli drevesu dovolj blizu, pa smo imeli kaj videti. Okrog krošnje drevesa je krožilo na stotine ogromnih netopirjev, ki so čez krila merili meter in več. Zaganjali so se z vej, krožili naokrog in se spet spuščali nazaj ter z glavo navzdol viseli nad nami. Prizor je bil zares srhljiv.
Pod drevesom so nam vaščani povedali, da so ti netopirji spremljevalci Šive in da jih je zato toliko na njem. Zraven drevesa je majhno jezero, v katerem je celo leto božanstvo iz tistega praznega templja v vasi. Šiva je znan po svoji veliki jezi, ki ga naredi zelo vročega, zato ga je treba stalno hladiti v vodi jezera. Le enkrat na leto ga vzamejo ven za nekaj dni in ga razkošno obožujejo v vaškem templju. Takrat se tukaj zbere na tisoče ljudi iz vseh okoliških vasi, da bi ga oboževali.
Govorili smo že veliko o oboževanju Šive in njegove žene Durge ali Kali, ta dan pa smo prvič prišli tudi do mesta, kjer obožujejo Brahmo, drugotnega stvarnika vesolja. Tukaj sicer ni bilo templja, temveč le majhno jezero, ki pa se ne razlikuje od jezera v kraju Puškarju v osrednji Indiji, v katerem je znamenit tempelj. Brahma se je nekoč zameril svetim možem, zato so ga prekleli, da sme imeti na Zemlji samo en tempelj, v katerem ga lahko obožujejo. V Navadvipi smo prišli do inačice tega kraja, ki se ne razlikuje od izvornega Puškarja. V satja-jugi je imel brahmana Dividasa, ko se je kopal v tem jezeru, vizijo Puškarja. Spustili smo se do jezera in se v znak spoštovanja poškropili po glavi z nekaj kapljicami vode, kot je v Indiji v navadi.
To noč smo preživeli na Navadvipa-Kurukšetri, ki je prav tako inačica izvornega istoimenskega mesta severno od Delhija. Ko smo se utaborili, so se oblaki, ki so se nadvijali nad nami že od zgodnjega jutra, vendarle odločili, da nam jo malce zagodejo. Nebo se je stemnilo, začelo je močno pihati, temperatura pa se je naglo spustila vsaj za 10 stopinj. Skrili smo se v šotore in čakali, kaj bo. Domačini so rekli, da veter oblake včasih odnese naprej, da se izlijejo drugje, vendar tokrat ni bilo tako. Že zelo kmalu so šotorska platna začele močiti dežne kaplje. Bile so velike in so padale vedno bolj na gosto. Tudi veter se je krepil in žvižgal med vrvmi in drogovi. Ko se je platno začelo vdajati masi vode na njem in so nam pod nogami začeli teči potočki vode, smo uvideli, da tukaj ne bomo več dolgo suhi. Na srečo so naši vodiči že na začetku zaslutili, kaj se obeta, zato so za vsak primer najeli avtobuse. Že zelo kmalu so prišli po nas in nas odpeljali do Majapurja. To noč nam je trdna streha nad glavo prišla še kako prav.
Četrti dan se je začel na vodi. Eno uro smo se peljali s čolni, hoja naprej pa je bila naporna, kot tudi prejšnje dni. Nekateri romarji, bolni od naporne hoje in hrane, ki je niso vajeni, so se odločili, da ta dan ostanejo v Majapurju in počivajo. Tisti bolj vztrajni pa smo neomajno šli naprej. Bosih nog smo stopali po mehkem pesku in ponekod po bolj trdem asfaltu. Navada je pač taka, da moraš biti na parikrami bos, šele tedaj imaš od nje polno korist.
Ampak vrnimo se k reki Ganges. Ob šestih smo se vkrcali na čolne in se do pol osmih peljali do najjužnejšega konca Navadvipe, Sammudra Sagarja, ki se ne razlikuje od izliva Gange, Ganga-sagarja. Pravijo, da do tod še seže vpliv oceana, v katerega se reka izliva sto kilometrov jugovzhodno od tukaj. Pot smo nadaljevali po naslednjem otoku Navadvipe, Koladvipi. Ustavili smo se v mestu, kjer je pred pet tisoč leti vladal kralj Samudra Sena. Ta kralj je bil znan po svoji pravičnosti in svetosti. Ker je bil zelo vdan Bogu, so bili vsi njegovi podaniki zelo zadovoljni z njegovo vladavino in se še do danes spominjajo tistih dni. V tem kraju, ki je po njem imenovan Sammudra-gada, je nekoč stala velika palača, vendar sojo že zdavnaj odplaknili valovi časa, ostal je le majhen grič, pod katerim naj bi bile ruševine gradu.
V bližini tega mesta je tempelj božanstev Gaure in Gadadhare. V njem nas je nagovoril 91 let star Dajananda das Babadži, prebivalec svetega mesta, ki obožuje ta božanstva 73 let. Govoril je o Čaitanji Mahaprabhuju in o znamenitostih tega mesta.
Zadnje mesto, ki smo ga obiskali ta dan, je bila hiša Vidje Vačaspatija, poleg katerega je tempelj z božanstvi Šri Šri Radha Giridhari. V domu Vidje Vačaspatija se je nekaj časa skrival Čaitanja Mahaprabhu, potem ko je sprejel sanjaso in je iskal malo miru pred množico oboževalcev. V bližini je nekaj časa prebival tudi pisatelj Gita Govinde, pesnitve, ki jo recitirajo v mnogih templjih in v kateri se odražajo najgloblja čustva v vdanosti Bogu. Tempelj je majhen, kakor tudi večina tukajšnjih templjev. Zanimivo pa je, da je zidan iz opek, medtem, ko je bil dom Vidje Vačaspatija ilovnata hiša s slamnato streho, tako da od njega po 500 letih ni nič ostalo. Pogoste poplave so hišo odplavile, toda zidan tempelj je ostal. Kako so tukaj ljudje preprosti. Pride poplava, jim odplakne hišo, oni pa splezajo na kakšno vzpetino ali drevo, počakajo, da je poplava mimo in si v nekaj dneh zgradijo novo preprosto hišo. In življenje gre naprej, nihče ne tarna nad izgubljenim in ne hrepeni po nedosegljivem. Preprosto življenje in visoko razmišljanje- to je ključ do sreče.
Pogled na žareča, nasmejana usta preprostih vaščanov je bilo pravo veselje, še posebej, ko smo se spomnili dolgih obrazov ljudi v mestih, ki se na vse pretege trudijo oponašati zahodni način življenja. Indijcem to sploh ne paše; njim je preprosto življenje pisano na kožo. In v tem tudi ni nič slabega: »Kdor z malim zadovoljen ni, velikega vreden ni.« Kakšna korist od življenja na veliki nogi, če pa je srce pusto in nesrečno. Na tem primeru smo se sami naučili, da nam pehanje za materialnimi dobrinami ne bo dalo iskane sreče. Če bi bila to prava pot, bi bili najbogatejši ljudje tudi najbolj srečni. Ali so res? V razmišljanju me je zmotil nasmejani vaščan v raztrgani obleki- verjetno je to njegova edina- ki je z iskro v očeh zaklical: »Gauranga! Čaitajna! Nitjananda!« Z iskrivim pogledom je odgovoril na moje vprašanje. Pa ja, to je prava sreča!
