’Kakor utelešena duša v tem telesu neprestano prehaja od otroštva do mladosti in do starosti, tako tudi v trenutku smrti preide v novo telo. Razsoden človek ni zbegan zaradi take spremembe.’ (Bg. 2.13)
Ponavadi ljudje ne morejo razumeti tega preprostega verza. Zato Krišna pravi dhiras tatra na muhjati: ’To lahko razume razsoden človek.’ Toda kaj je tukaj težko razumeti? Krišna je vse pojasnil tako preprosto! Življenje je razdeljeno na tri obdobja. Prvo, kaumaram, traja do petnajstega leta. S šestnajstim letom se začne mladost, jauvanam. Po štiridesetem ali petdesetem letu pa nastopi starost, jara. Dhira- razsoden, trezen človek- lahko razume: ’Ves čas menjam telo. Spominjam se, kako sem kot deček skakal in se igral. Potem sem postal mladenič in sem užival s prijatelji in družino. Zdaj sem star človek, ko to telo umre, pa bom zopet vstopil v novo telo.’
V prejšnjem verzu je Krišna dejal Ardžuni: ’Vsi, ki smo tukaj navzoči- ti, Jaz, ter vsi vojaki in kralji- smo obstajali v preteklosti, obstajamo sedaj in bomo še obstajali v prihodnosti.’ To so Krišnove besede. Toda brezvestneži bodo dejali: ’Da sem obstajal že prej? Rodil sem se tega in tega leta. Pred tem nisem obstajal. V tem trenutku obstajam; to drži. Po smrti pa me ne bo več.’
Mar potem Krišna nima prav, ko pravi: ’Ti in Jaz in vsi drugi smo obstajali, še vedno obstajamo in bomo še naprej obstajali.’? Ne, to je dejstvo. Pred rojstvom smo obstajali v nekem drugem telesu, po smrti pa bomo še naprej obstajali, spet v nekem drugem telesu. To moramo razumeti.
Sam sem bil pred sedemdesetimi leti deček, potem sem odrasel v mladeniča, zdaj pa sem star človek. Moje telo se je zamenjalo, jaz, lastnik telesa, pa sem še vedno isti. Mar je to težko dojeti? Dehino ’smin jatha dehe. Beseda dehinah pomeni ’lastnik telesa’, dehe pa ’v telesu’. Telo se menja, duša, ki je lastnik telesa, pa ostaja ista.
Vsak lahko razume, da menja telo. Torej ga bo zamenjal tudi v naslednjem življenju. Morda bo prejšnje telo pozabil, toda to je druga stvar. Kakšno telo sem imel v prejšnjem življenju? Tega se ne spominjam. V naši naravi je, da pozabljamo, toda če nekaj pozabimo, to še ne pomeni, da se ta stvar ni zgodila. Ne. V otroštvu sem delal veliko stvari, ki se jih ne spominjam, moj oče in moja mati pa se jih spominjata. Nekaj pozabiti torej še ne pomeni, da se to ni zgodilo.
Toda kot pozabljamo v tem življenju, je tudi smrt le pozaba našega prejšnjega življenja. To je smrt. Duhovna duša namreč nikoli ne umre. To je podobno, kot menjavamo obleke. Kot deček sem nosil eno obleko, v mladosti drugo, zdaj, v starosti, pa sem obleko spet zamenjal; zdaj imam obleko sanjasija. Obleko lahko zamenjamo, toda to ne pomeni, da je lastnik obleke za vekomaj umrl. Ne. To je preprosta razlaga preseljevanja duše.
Naslednja stvar je, da smo vsi individualne duše. Ni govora o tem, da se zlijemo v eno. Vsak od nas je individualna oseba. Bog je tudi individualna oseba in mi smo prav tako individualne osebe. Nitjo nitjanam, četanaš četanam: ’Med vsemi večnimi, zavestnimi, individualnimi osebami je ena, ki je vrhovna.’ Razlikujemo se po tem, da Bog Svojega telesa nikoli ne zamenja, mi v materialnem svetu pa menjavamo telesa. Ko odidemo v duhovni svet, tudi nam ne več treba več menjavati teles. Tako kot ima Krišna Svojo sad-čid-ananda-vigraho, večno obliko blaženosti in vednosti, boste tudi vi- ko odidete domov, nazaj k Bogu- dobili tako telo. Razlika je v tem, da Krišna ne zamenja Svojega telesa niti takrat, ko pride v materialni svet. Zato je eno izmed Njegovih imen Ačjuta, ’Kdor nikoli ne pade’. Krišna se nikoli n spremeni. Nikoli ne pade, saj je upravitelj maje, materialne energije. Mi smo pod upravo materialne energije, Krišna pa je njen upravitelj. V tem je razlika med Krišno in nami. In Krišna ni le upravitelj materialne energije, temveč tudi duhovne energije- skratka vseh energij. Vse, kar vidimo in vse, kar je manifestirano- vse je Krišnova energija. Tako, kot sta toplota in svetloba energiji sonca, so vse manifestacije pojavnega sveta Krišnove energije.
Krišna nikogar ne prisiljuje, da zapusti materialni svet. Vse pogojene duše so pod vplivom zunanje, materialne energije. Krišna pride sem, da bi nas rešil iz krempljev materialne energije. Ker smo Krišnovi delci, smo neposredno Krišnovi sinovi. Če je sin v stiski, posredno trpi tudi oče. Recimo, da sin zblazni ali pa- kot v današnjem času- postane hipi. Oče bo obžaloval: ’Oh, moj sin živi kot kakšen bednik.’ Oče torej ne bo srečen. Pogojene duše v materialnem svetu prav tako zelo trpijo, saj živijo kot bedniki in malopridneži. Krišna to obžaluje, zato osebno pride, da bi nas poučil, kako se lahko vrnemo k Njemu. To je rečeno v Bhagavad-giti (4.7):
Kadar Krišna pride, pride v Svoji izvorni obliki, mi pa na žalost mislimo, da je kot eden izmed nas. Po eni strani je eden izmed nas, saj je oče, mi pa smo Njegovi sinovi, po drugi strani pa je vrhovni- nitjo nitjanam, četanaš četanam. Krišna je močnejši, najmočnejši, vrhovno močen. Naša moč je majhna, Krišnova moč pa je neskončna. V tem je razlika med Krišno in nami. Mi se ne moremo izenačiti z Bogom. Nihče ne more biti enak Krišni ali večji od Njega. Vsi smo Mu podrejeni. ekale išvara krišna, ara saba bhritja- vsakdo je Krišnov sluga; Krišna je edini gospodar. Krišna pravi bhoktaram jajnja-tapasam sarva loka-mahešvaram: ’Jaz sem edini uživalec. Jaz sem lastnik.’ To je dejstvo.
Mi torej menjamo svoje telo. Krišna pa ne. To moramo razumeti. Dokaz za to je, da Krišna pozna preteklost, sedanjost in prihodnost. V četrtem poglavju Bhagavad-gite Krišna pravi, da je izgovoril filozofijo Bhagavad-gite bogu sonca pred kakimi 120.000.000 leti. Kako je mogoče, da se Krišna tega spominja? Ker en menja Svojega telesa. Mi pozabljamo, ker se naše telo menja iz trenutka v trenutek. Medicina je dognala, da se naše krvne celice menjajo vsako sekundo. Vendar je to menjanje telesa neopazno. Zato oče in mati odraščajočega otroka ne opazita menjanja njegovega telesa. Nekdo tretji, ki po daljšem časovnem obdobju pride na obisk in vidi, da je otrok zrasel, pa bo dejal: ’Oh, kako je ta otrok zrasel.’ Toda oče in mati nista opazila, kako velik je že otrok, saj sta ga ves čas imela pred očmi, spremembe pa so se dogajale neopazno, vsak trenutek. Naše telo se torej stalno menja, medtem ko sem jaz, duša, lastnik telesa, zmeraj isti. To moramo razumeti.
Vsi smo torej večne individualne duše, vendar zaradi menjanja telesa trpimo rojstvo, smrt, starost in bolezen. Namen gibanja za zavest Krišne je, da nas reši iz tega spremenljivega položaja. ’Če sem večen, potem hočem vedeti, kako lahko dosežem trajni položaj.’ To bi nas moralo zanimati. Vsakdo hoče živeti večno; nihče noče umreti. Če bi kdo uperil pištolo v vas in rekel: ’Ubil vas bom,’ bi takoj začeli vpiti, saj nočete umreti. Umreti in se spet roditi- to ni niti najmanj prijetno. Zelo mučno je. Podzavestno se tega vsi zavedamo. Zavedamo se, da bomo morali po smrti znova vstopiti v maternico in lahko se zgodi, da bomo ubiti, kajti danes matere ubijajo otroke v maternici, znova in znova. Živeti v maternici in biti ubit je mučno. Podzavestno se spominjamo teh muk, zato nočemo umreti. Postopek sprejemanja novega telesa je spet zelo dolg in mučen.
Zato se moramo vprašati: ’Zakaj sem postavljen v to minljivo življenje, če sem vendar večen?’ To je inteligentno vprašanje. In to je naš prvi problem. Toda brezvestni ljudje ga puščajo ob strani. Zanima jih samo, kako jesti, kako spati, kako spolno občevati in kako se braniti. Tudi če človek je okusno hrano in udobno spi, mora na koncu umreti. To je problem. Toda ta pravi problem puščajo vnemar. Zelo zavzeto rešujejo začasne probleme, ki v resnici sploh niso problemi. Ptice in živali prav tako jedo, spijo, se parijo in branijo. Čeprav nimajo človeške izobrazbe in njegove, tako imenovane civilizacije, znajo te stvari. To torej niso naši glavni problemi. Pravi problem je, da moramo umreti, čeprav tega nočemo. To je naš glavni problem.
Toda brezvestni ljudje tega ne vedo. Vedno se ukvarjajo z začasnimi problemi. Recimo, da nastopi hud mraz. To je problem. Priskrbeti si moramo primeren plašč oziroma poiskati toplo mesto, sicer bomo v stiski. Vendar je to le začasen problem.
Mraz in zima prideta in odideta. Ta problem ni trajen. Moj trajni problem je, da sem zaradi nevednosti prisiljen trpeti rojstvo, bolezen, starost in smrt. To so moji pravi problemi. Zato Krišna pravi janma-mritju-jara-vjadhi-duhkkha-došanu-daršanam- kdor ima pravo znanje, vidi te štiri probleme, namreč rojstvo, smrt, starost in bolezen.
Krišna pravi dhiras tatra na muhjati: ’Razsoden človek v trenutku smrti ni zbegan.’ Za-kaj bi bil zbegan, če se je pripravil na smrt? Kdor se, na primer v otroštvu in mladosti dobro pripravi in se izobrazi, bo dobil dobro službo in dober položaj in bo srečen. Kdor pa se v tem življenju pripravi za vrnitev domov, nazaj k Bogu, nima razloga, da bi bil v trenutku smrti zbegan. Ne bo zbegan, saj ve: ’Odhajam h Krišni. Vračam se domov, nazaj k Bogu. Zdaj mi nebo več treba menjati materialnih teles; imel bom svoje duhovno telo. Igral se bom s Krišno, plesal s Krišno in jedel s Krišno.’ To je zavest Krišne. Moramo se torej pripraviti na naslednje življenje. Nekateri ljudje pred smrtjo začnejo vpiti. Kdor je živel zelo grešno, ob smrti vidi grozne prizore. Po svoji karmi bo moral sprejeti neko odvratno vrsto telesa.
Pobožni ljudje, bhakte, pa umrejo brez sleherne tesnobe. Neumni ljudje govorijo bhaktam: ’Vi tudi umirate, tako kot mi- kakšna je torej razlika med vami in nami?’ Razlika obstaja, ponazarja pa jo naslednji primer: Mačka z gobcem prime svojega mladička, z istim gobcem pa zagrabi tudi miš. Na prvi pogled se morda zdi, da je mačka zagrabila miš in mladiča na isti način. Toda ne, med prijemoma je razlika. Mladič čuti zadovoljstvo: ’Oh, moja mati me nosi.’ Miš pa čuti smrt: ’Oh, zdaj moram umreti.’ V tem je razlika. Tako bhakte kot abhakte umrejo, vendar se njihovi občutki ob smrti razlikujejo- tako, kot občutki mladiča in miši. Ne smete misliti, da oboji umrejo na isti način. Telesno je proces umiranja morda enak, umsko stanje bhakt in umsko stanje abhakt ob smrti pa se razlikujeta.
V Bhagavad-giti (4.9) Krišna pravi:
Samo če se trudite, da bi razumeli Krišno, lahko v trenutku smrti odidete k Njemu. Vse, kar je povezano s Krišno, je božansko, transcendentalno. Krišnova dejanja, Krišnov prihod, čaščenje Krišne, Krišnov tempelj, Krišnova slava- vse je transcendentalno. Kdor razume te stvari ali se vsaj trudi, da bi jih razumel, se osvobodi rojevanja in umiranja. To so Krišnove besede. Zato se resno posvetite razumevanju Krišne in gojite zavest Krišne. Potem boste avtomatično in brez težav rešili probleme, namreč rojstvo, smrt, starost in bolezen.
Dhira, razsoden človek, bo razmišljal: ’Hočem živeti večno. Zakaj moram umreti? Želim živeti zelo zdravo. Zakaj moram zboleti? Nočem ostareti. Zakaj pride starost?’ Džanma-mritju-jara-vjadhi. To so pravi problemi. Da bi rešili te probleme, moramo sprejeti zavest Krišne, samo razumeti Krišno. Da bi lahko razumeli Krišno, pa imamo na voljo Bhagavad-gito, v kateri je vse lepo razloženo.
Tako lahko izpopolnite svoje življenje. Razvijte razumevanje, da niste to telo. Utelešeni ste v telesu, vendar niste telo. Ptica je, na primer, v kletki, toda kletka ni ptica. Neumen človek namesto za ptico skrbi za kletko, ptica pa strada. Tudi mi trpimo duhovno lakoto. Zato v materialnem svetu nihče ni srečen- ker vlada duhovna lakota. Lahko vidimo, da celo v tako bogati deželi, kot je Amerika, kjer je dovolj hrane, dovolj stanovanj, dovolj materialnega uživanja, mladi ljudje kljub vsemu postajajo hipiji. Mladina ni zadovoljna, ker trpi duhovno lakoto. Materialno lahko človek živi v velikem obilju, toda če trpi duhovno lakoto, ne more biti srečen. Potreben je duhovni preporod. Spoznati morate- aham brahmasmi: ’Jaz nisem telo, temveč brahman, duhovna duša.’ Potem boste srečni. Brahma-bhutah prasannatma na šočati na kankšati samah sarvešu bhutešu. Takrat bodo zavladali enakost, bratstvo in prijateljstvo. Sicer je vse lažno- samo visoke besede. Brez zavesti Krišne ne more biti enakosti, bratstva in tako naprej. Dvignite se na duhovno raven; potem boste vsakogar videli enako. Sicer boste razmišljali: ’Jaz sem človek z rokami in nogami, krava pa jih nima. Zato jo bom ubil in pojedel.’ Zakaj? Kdo vam daje pravico do ubijanja živali?’ Nimate prave vizije enakosti, ker niste zavesti Krišne. Zato se tako imenovana izobrazba, kultura in bratstvo v materialnem svetu lažni. Prava snov za poučevanje je zavest Krišne. Samo takrat bo družba srečna.
