Beseda reinkarnacija pomeni, da je naše sedanje življenje posledica prejšnjih in da bo naše bodoče življenje v skladu s preteklimi in življenjem, ki ga živimo sedaj. Medtem, ko je lahko ta ideja za mnoge nekaj novega, pa je v resnici tako močna, da skupaj s svojo prijateljico- doktrino karme- popolnoma rešuje zapletenost življenjskih problemov.
V naravi vse teži k ponavljajočemu kroženju. Kakor dnevu sledi noč in zopet dan, tako tudi pri letnih dobah pomladi, poletju, jeseni in zimi sledi naslednji krog. Prav tako človek prehaja skozi rojstvo, otroštvo, mladost, starost in smrt zato, da bi nato šel zopet skozi ta obdobja v naslednjem življenju v novem telesu.
»Nikdar ni bilo časa, v katerem Jaz ne bi obstajal, niti ti, niti vsi ti kralji, niti ne bo v bodočnosti nobeden od nas prenehal obstajati. Kakor utelešena duša v tem telesu prehaja skozi otroštvo, mladost, starost, tako v trenutku smrti preide v drugo telo. Pogumna oseba ni zbegana s takimi spremembami.« (Bhagavad-gita, 2.12-13)
Večina ljudi sprejema evolucijo kot dokazan zakon o rasti in razvoju vrst. Toda to se nanaša samo na grobo zunanjo evolucijo fizičnega telesa, brez kakršnega koli razumevanja vzročnosti. Beseda evolucija pomeni razvoj od znotraj navzven. Če naši znanstveniki ne bi bili tako snovno nastrojeni, bi morda že zdavnaj prišli do spoznanja resnice.
Vedska doktrina karme in reinkarnacije slika jasno podobo evolucije in jo dviga do najvišje točke, saj pokaže, da je njena sila gibanja pri spremembi oblik pravzaprav duša, ki se seli iz ene oblike v drugo.
Najpogostejši ugovor zoper teorijo reinkarnacije je: Če smo živeli že prej, zakaj se potem tega ne spominjamo? Toda nespominjanje prejšnjih življenj ni dejanski dokaz, da nismo prešli skozi tako izkustvo. Mi pozabljamo celo velik del stvari, ki se dogajajo v tem življenju in samo nekateri med nami so sposobni povedati, kaj se je zgodilo določenega dne. Tako se je lahko nekdo poškodoval v otroštvu, a se ne spominja, kako se je to zgodilo, čeprav ima za posledico brazgotino. Podobno temu pa si med spanjem, ki nam odvzame tretjino življenja, zelo malo zapomnimo, kar pa ne pomeni, da nismo sanjali.
Poskusi s hipnozo kažejo, da so vsi, pa tudi najmanjši doživljaji, shranjeni v tistem, čemur nekateri psihologi pravijo podzavest. S tem dokazujejo, da spomin nanje ni izgubljen. Rečeno je, da se vse podrobnosti življenja odvrtijo v zelo kratkem času pred očmi umirajoče osebe. Vsa ta množica podrobnosti iz življenja je shranjena v podzavesti in tako nezavedno vpliva na naš značaj v sedanjem in prihodnjih življenjih. Celo sedaj pa se še mnogi spominjajo svojih prejšnjih življenj (posebno otroci), mnogi pesniki pa pojejo o tem. Ker naš sedanji um ni imel vloge v prejšnjem življenju, je praktično nesposoben, da nam bi povrnil spominjanje na prejšnja življenja. To je za nas pravzaprav velika sreča, saj bi nas taka velika množica informacij vodila v depresijo. Pomislite, kakšen šok bi bil za nas, če bi se naenkrat spomnili vseh prejšnjih življenj, v kateri smo bili morebiti ptica, lev, moški, ženska, prebivalec drugega planeta, svečenik, plesalka, beduin, mornar…
Taka ogromna količina vtisov in spominov bi pripeljala do zrušitve in razcepa naše osebnosti. Nekaj podobnega lahko slutimo pri obnašanju oseb, ki so zbolele za raznimi oblikami shizofrenije in podvojene osebnosti.
Velikokrat ljudje rečejo, da ne bi želeli biti nekdo drug v naslednjem življenju, saj ga njegovi starši in prijatelji en bi prepoznali. Toda če je inkarnacija zakon, potem taka naša želja ne more nič spremeniti, poleg tega pa mi ne bi bili druga oseba, ampak ista oseba v novi obleki. Če je telo naših prijateljev in družine to, kar imamo radi, potem je res, da jih verjetno ne bomo videli v naslednjih življenjih; toda vse dokler ni nekdo grob materialist je pravzaprav duša tista, ki privlači osebo. Zakon karme in reinkarnacije nam zagotavljata, da bomo v naslednjih življenjih srečali iste osebe, če smo se nanje zelo navezali, toda morda jih ne bomo mogli prepoznati, saj se bodo nahajali v novih telesih. Verjetno ste že srečali osebe, ki so na prvi pogled naredile močan vtis na vas, naj bo dober ali slab, zaradi odnosa, vzpostavljenega v prejšnjih življenjih.
Nekateri pravijo, da je dednost dokaz o neobstoju reinkarnacije. Da bi lahko na to odgovorili, moramo najprej razumeti, da je duša nesmrtna, da je obstajala pred rojstvom v materialnem svetu. O nesmrtnosti običajno mislimo, da je to od nekega trenutka pa do večnosti. Nesmrtnost pomeni brez začetka in brez konca. Glede na to starši ne dajo duše otroku (govorimo o duši, ki vstopa v novo telo, ki se sčasoma oblikuje v maternici) ampak smo novo telo za dušo. Otrok nosil s seboj kvalitete, inteligenco in namere, ki jih je izgradil tekom mnogih življenj. Zato dete pride in se rodi samo v družini s podobnimi lastnostmi, kar mu da možnost nadaljnje evolucije. Lahko se vprašamo, zakaj je rojen prav v tej družini? Odgovor je enostaven. Zaradi razlogov prejšnjih reinkarnacij, povezanih z družino, oziroma zaradi že prej izdelanih medsebojnih odnosov.
To pojasnjuje, kako je lahko hudoben sin otrok dobrih staršev. Medtem, ko je dednost naravni zakon, ki upravlja s telesom, obstajajo pa velike značajske razlike v značaju. Iz tega lahko zaključimo, da podobnost značajnih črt telesa in nekaterih psihičnih lastnosti ne more ovreči reinkarnacije. Zato tisti, ki sodijo o reinkarnaciji s stališča dednosti pravzaprav sprejemajo podobnost in spregledajo različnost.
Vsaka mati ve, da so njeni otroci različni, kot so različni prsti na roki. Vsi so od istih staršev, vsak pa je različen, tako po karakterju, kot po sprejemljivosti. Pojav genijev in velikih umov v družinah staršev brez teh kvalitet in obratno lahko razlagamo le s pomočjo reinkarnacije. Primer je Napoleon. Le če ga spremljamo skozi mnoga življenja lahko razumemo, kako je on (ali kakšen drug genij) bil tako moder.
Še boljši primer je Blind Tom. Izvira iz črnske družine, v kateri nikakor ni mogel dobiti znanja o igranju klavirja. Kljub temu pa je imel velike glasbene sposobnosti oziroma glasbeni talent.
Tudi v rodbini glasbenika J.S. Bacha ni bilo dobrega glasbenika ne pred njim, ne po njem. To je trdni dokaz, da dednost ne velja nič, če oseba znotraj telesa ni napredna.
