(iz revije AURA, avtor: Elena Daniel)
Kaj je kultura? “Kultura je nekaj, kar lajša in podpira spoznanje Boga” pravi njegova svetost Bhakti Vikasa Swami. “Če se podamo v Indijo, tam naletimo na globoko, prastaro kulturo – starodavne templje – ti so bili prvotno središča za opravljanje vedskih verskih obredov (nekateri potekajo še zdaj), hkrati pa študijska središča (študij je temeljil na vedski lireraturi).”
Templji so bili središča ugledne kulture, v njih so prebivali zelo izobraženi in izjemno omikani ljudje, imenovani brahmani. “Takšne ljudi v Indiji še vedno najdemo, čeprav so redki, le še nekaj brahmanov se tako rekoč ’bojuje za preživetje’. Vendar pa ti le ne bodo povsem izginili – redki brahmani (ti izvirajo iz tradicionalnih družin) še vedno sledijo svoji prvotni kulturi in v templjih še dandanes opravljajo obrede. Nekateri od njih so imeli izjemno dobro plačane posvetne službe, vendar so jih raje zapustili in zdaj opravljajo v templjih duhovniško službo. Marsikateri pa nikoli niso skusili sodobnega zahodnjaškega načina življenja in so ves čas živeli tradicionalno. Žal pa sodobna sekularna indijska vlada ne podpira več bramhanov, niti ohranjanja vedske kulture.” Takšen je po opisu Bhakti Vikasa Swamija zdajšnji položaj prastare indijske kulture.
VEDSKA KULTURAJE VEČNA
Vedska kultura se je pojavila na območju zdajšnje Indije, ta je njeno središče, razširjena pa je bila tako rekoč po vsem svetu – vsepovsod so namreč odkrili vedska božanstva. Od devetnajstega stoletja pa so, predvsem Britanci, to kulturo premišljeno in načrtno okrnili, zmanjšali. “Vedski spisi pojasnjujejo, da je čas cikličen, in ne poteka premočrtno – v njem se najprej pojavi stvaritev, sledi ohranitev le-te, nato pa uničenje. Zato lahko trdimo, da je bila vedska civilizacija pričujoča tako rekoč ves čas, le da je bila v prejšnjih obdobjih izrazitejša, vidnejša, pomembnejša, v sodobnem času, v kalijugi, v dobi degradacije, pa je nekoliko zatrta.”
Swami razlaga, da beseda ’veda’ (vedski spisi) pomeni ’znanje, ki je večno’. V Bhagavad Giti, ki je esenca Ved, je Krišna rekel: “V Vedah se bom razkril.” Bistvena vrednost Ved je v spoznanju Krišne, Boga. Vede obstajajo večno – kot zvok – tudi zvok vedskih manter večno, nenehno vibrira v vesolju. Prav tako kot vedska kultura je vedno pričujoča tudi mantra Hare Krišna – ta namreč izvira iz te kulture. “Zvoke teh manter so sposobni zaznavati rišiji (uresničeni modreci) – potem pa jih prenašajo v človeško družbo. Tudi ti zvoki so večni. Kaj naj bi to pomenilo? Četudi bi umrli vsi sledilci vedske kulture, bi se nekega dne spet pojavil kdo, ki bi ’ujel’ zvok vedskih manter, saj ta nenehno obstaja, ga zaznal in prenesel ljudem. Kar je pristno, je namreč večno. Zato tudi Ved ni mogoče uničiti. Kar je resnično, ne more biti nikoli uničeno. Vede so večne, saj opisujejo resnico – z Bogom in ljudmi bivajo večno. Pred pet tisoč leti jih je v človeško družbo prenesel modrec Šrila Vyasadeva, zapisal jih je, in sicer zato, ker je človeška inteligentnost zelo nazadovala. Pred tem pa so se Vede prenašale le z ustnim izročilom.”
Vedski zvok je zelo natančen in izjemno močan in vpliven – zato imajo vedske mantre silovito moč. Bhakti Vikasa Swami razlaga, da ljudje v sodobni družbi ne moremo slediti vsej zapletenosti vedske kulture, zato povzetek vedskih načel najdemo v petju mantre Hare Krišna (ta uničuje želje po materialnem) in čistem življenju. “Samo s petjem omenjene mantre lahko izjemno spremenimo človekovo zavest – človek, ki je na primer alkoholik, postane potem dober, odgovoren državljan. Vse druge vedske mantre moramo izgovarjati natančno, v določenem tonu, in vsi, ki jih izgovarjajo, morajo biti prečiščeni, sicer mantre ne učinkujejo.”
ALI SPLOH RAZMIŠLJAMO O “VIŠJEM” SMISLU?
Moj sogovornik meni, da je kultura nekaj, kar lajša in podpira spoznanje Boga. “Vedska kultura je zelo omikana,” pravi. “Zato me je tudi pritegnila. Navadno sodobni povprečni Evropejec, in prav tako tudi Indijec, ne razmišljata o ’višjem’ življenjskem smislu. Sodobni človek se predaja ’toku’, – trudi se, da bi čim več zaslužil, dobro preživel, se nato upokojil… O bistvenih življenjskih vprašanjih pa se sploh ne sprašuje. Vedska, še posebno vaišnavska kultura, pa je ustvarjena tako, da lahko Boga resnično spoznamo, ga razumemo in živimo v harmoniji z Njim. Ni namreč dovolj, da v Boga le verujemo. Moramo se vprašati, kdo je Bog in kaj hoče od nas!”
Swami meni, da so med vedsko kulturo in sodobno družbo velikanske razlike, “V sodobnem svetu je pornografija poglavitni posel na spletu. Torej je sodobna zahodna kultura na zelo nizki ravni! V primerjavi z njo so v vedski kulturi uveljavljena določena dobra pravila: prepovedano je uživanje mesa in poživil, alkohola in mamil, prepovedane so igre na srečo, tudi zunajzakonska spolnost (prešuštvo). Te zahteve pa niso le omejitve, pridržki, temveč so nekaj dobrega – pripomorejo namreč, da človek laže izpolni namen svojega življenja – da spozna Boga. Kako naj vendarle obstaja kakšna kultura, omika, če v njej sploh ne poznajo takšnih pravil?! Ali veste, kaj se vam lahko zgodi, če se v petek ali v soboto zvečer sprehodite po Londonu? Na ulici so horde pijanih ljudi, nogometnih navijačev itn. in ti vas lahko napadejo. Zato ni varno biti takrat na ulici. Je takšno vedenje kulturno? Je potemtakem zahodna kultura sploh še kultura?”
Moj sogovornik meni, da bi morali življenje uporabiti za razumevanje tega, kdo smo in kako smo povezani z Bogom, zakaj v tem svetu trpimo, zakaj smo bolni itn.? Pravi, da v vedski kulturi omika in dobre vrednote prežemajo vsa življenjska področja, tudi vzgojo. “Vedska vzgoja se je praviloma začela že takoj po rojstvu, v domači družini – a ne le z napotki – otroci so že od rojstva obiskovali kirtano (slavljenje Gospoda s petjem) in tempelj, bili so vajeni, da so pred jedjo hrano ponudili Bogu, itn. Vedska omika je življenje otrok prežemala že od rojstva, bila je del njihovega vsakdanjika.”
Dandanes tudi v Indiji ni več tako… “Tam lahko še vedno najdemo vedsko kulturo in življenje v skladu z njo, sicer precej okrnjeno – otroke na primer še vedno vzgajajo njihovi biološki starši, na Zahodu pa je to dokaj redko. Vedska glasba je še navdihujoča, zahodna, na primer rok, pa je navdihnjena z najnižjih ravni. V indijskih vaseh ljudje še vedno živijo preprosto in se ne pehajo le za denarjem, ne delajo tako hitro kot zahodnjaki. Na indijskih ulicah ne naletite na horde pijanih ljudi itn. Seveda pa ima tudi zahodna kultura nekatere prednosti – razvejan socialni in medicinski sistem.”
BOLJ NAS ZANIMA NOVA MODA, KAKOR BOG
Veliko ljudi bi danes najbrž reklo, da je vedska omika precej zastarela, staromodna. “Njihovo mnenje temelji na zahodnjaški zamisli, češ da je vse, kar prihaja od prejšnjih rodov, zastarelo in povezano z neznanjem, zato je treba vse spremeniti, ustanoviti na novo. Povprečni zahodnjak namreč misli, da zdaj premoremo več znanja, kot so ga nekdaj – zato bi moralo vse potekati bolje kakor je včasih – treba je le slediti novemu in sodobnemu,” razlaga moj sogovornik. “Vendar ljudje niso seznanjeni niti s temelji vedske kulture – da prehajamo iz telesa v telo, da smo pred tem življenjem imeli že druga življenja in da v bivanje nismo prišli s telesom, saj smo zavest, naše telo je le vozilo za nas – za zavestno živo bitje. To ne zveni staromodno, ali ne? A četudi je staromodno, je boljše od sodobnega – sprehodite se na primer po Ljubljani in si oglejte novo modo…! Ta se spreminja vsakih nekaj mesecev – komaj si nekaj kupite, že lahko odvržete, saj ni več moderno. V vedski kulturi se ljudje še vedno oblačijo enako kakor so se njihovi predniki pred tisočletji. Ne trudijo se toliko s krašenjem svojega telesa, razen ob praznovanjih. Ljudje se v vedski kulturi bolj kot za najnovejšo modo zanirnajo za Boga in izpolnitev resničnega življenjskega poslanstva.”
Ali je v sodobni zahodni družbi sploh še mogoče dosledno živeti po načelih in vedenjskih merilih vedske kulture? Kaj bi morali spremeniti, da bi lahko zaživeli po teh načelih? “Seveda, tudi ’zdaj in tukaj’ je mogoče slediti vedskim načelom!” je prepričan swami. “Tudi vsi, ki so včlanjeni v Gibanje za zavest Krišne, tako kot drugi ljudje, živijo v zahodnem vsakdanjiku – poglejte, moja spremljevalca sta oba poročena, eden je uspešen poslovnež, posluje celo z Združenimi državami Amerike, drugi pa je računalniški tehnik. Lahko namreč živimo v svetu, a smo kakor lotos – njegov čudoviti cvet je zmeraj nad vodo. Četudi ga kdaj oškropi voda in se ustavi na njem kakšna vodna kaplja, ta sčasoma zdrkne z njega. Kaj naj bi to pomenilo? To, da lahko živimo v zahodni družbi, vendar nam ni treba sprejeti vsega, kar nam ponuja.”
Swami razlaga, kako pomembno je, kakšno zavest kultiviramo v tem življenju – ta bo namreč določila naše naslednje življenje. Dobro je, da torej kultiviramo zavest, ki nas bo povzdignila, oplemenitila, in ne osramotila, nas pahnila v propad. Ob tem se seveda poraja resno vprašanje: Ali je večina ljudi sposobna tako pozitivno spremeniti svoje mišljenje, vedenje, delovanje? “Menim, da bi ljudje v zahodni kulturi takšne spremembe morali vpeljati! In da je za to nastopil skrajni čas. Sodobna družba je dočakala svoj konec, zdaj je čas za splošne družbene spremembe. Nekateri ljudje sicer še težko razumejo, da zahodna kultura pravzaprav nazaduje, tisti, ki so dovolj razumni, pa že razmišljajo o drugačnih možnostih. Večina pa seveda še vedno najraje čemi pred televizorji, se omamlja z alkoholom, drogami in brezvestno spolnostjo – takšni seveda sploh ne razmišljajo o dobrih sprernernbah.”
Zato se moj sogovornik sprašuje, ali se bo družbeno stanje še slabšalo: “Ali še nimamo dovolj?! Zdaj se bojimo že tega, da nas bodo pobili lastni otroci!” Bhakti Vikasa Swami pravi, da nam ni treba čakati, da se bodo ljudje začeli množično spreminjati – razmišljati in delovati drugače. Dovolj je, da se spremenimo mi. Vprašajmo se: Kam pelje moje življenje? Želim še živeti tako? Mar res ni česa boljšega? Ali ne morem imeti plemenitejših zamisli, se preprosteje hraniti, živeti?
