Čeprav se sliši neverjetno je slovenski pesnik in duhovnik Anton Aškerc že pred stotimi leti napisal pesem v slavo Krišni. Pesem je poleg tega da slavi Krišno za tiste čase tudi filozofsko dokaj pravilna, saj slavi Krišno kot osebo ter kot nadrejenega polbogovom. Prav tako pravilno napiše, da se pojavi kot Buda.

Aškerc je izhajal iz kmečke družine, ki se je preselila iz Globokega v Senožete. Ko je dokončal I. gimnazijo v Celju se je vpisal na mariborsko semenišče, duhovnik je postal leta 1880. 17 let je služboval po štajerskihžupnijah. Od predčasne upokojitve zaradi spora s cerkvenimi oblastmi leta 1898 do smrti je vodil ljubljanski mestni arhiv (danes Zgodovinski arhiv Ljubljana). Na mesto ga je imenoval naklonjeni župan Ivan Hribar.

KRIŠNA

In više, više v zrak neso
nevidne ga peroti... Glej,
rajsko mesto Dvarakam
blešči se že nasproti.

To bog je Višnu! Tisoč let
potoval je po sveti; kot
človek Krišna živel sam,
učil ljudi živeti.

Doma... Družina vseh
bogov sprejemlje Krišno v
raju, sprejemlje Indra, car
nebes, v čarobnem ga
sijaju.

Obsipajo ga z vprašanji
bogovi vsi nebeški: »Kako
si, Krišna, živel tam na
zemlji po človeški?« —

»»Nesmrtniki presrečni vi,
lahko vam bogovati!
Visoko je nad svetom
vam lahko gospodovati!

Kaj veste vi, kaj to je
— kri, sok živi, rdeči, vroči!
Kako človeka greje ta po
žilah mu poljoči.

Ne čutite, kaj to je —
strast, kaj hrepenenje,
želje; ne stiska žalost vam
srca, ne dviže ga veselje.

Ne veste, kaj ljubezen je in
kaj življenja cvet je; ne
veste, kaj življenja raj, kaj
njega slast in med je.

Ne veste, kaj je to —
napast, kaj borba brez
odmora: — ne veste, kaj je
pad in greh, kaj kes in kaj
pokora.

Ne veste, kaj je nada,
strah, in kaj obupa srd je;
kaj rojstvo je, neznano
vam, ne veste ni, kaj smrt
je...

Vse to, bogovi, skusil sem
živeč, trpeč na sveti... Oh,
toži mi se po ljudeh,
spet hotel bi živeti!

Imetje večnost svojo vi in
dolgčas njen moreči!...««
In Višnu stopi spet na svet,
kot Buddha se včloveči.

Anton Aškerc