V Mahabharati (Šanti-parvi) zasledimo naslednji opis zgodovine Gite.
Na začetku milenija, znanega kot treta-juga, je Vivasvan prenesel znanost o odnosu z Vsevišnjim Manuju. Oče človeštva Manu jo je pred 2.050.000 leti predal svojemu sinu Maharadži Ikšvakuju. Od takrat Bhagavad-gita obstaja v človeški družbi. Če sprejmemo, da je Gospod prenesel Gito svojemu učencu bogu Sonca Vivasvanu še pred rojstvom Manuja, je bila Bhagavad-gita po gobi oceni izgovorjena najmanj pred 120.400.000 leti.
V človeški družbi je že dva milijona let. Gospod pa jo je ponovno predal Ardžuni pred pet tisoč leti. To je zgodovina Gite, v skladu z Gito in njenim govornikom, Gospodom Šri Krišno. Ker jo je izgovorila Vsevišnja Božanska Osebnost, je Bhagavad-gita enako dobra, kakor Vede, zato je znanje, ki je v njej, apauruseja- nadčloveško. Posvetni učenjaki lahko na svoj način špekulirajo o Giti, ampak to ni Bhagavad-gita, kakršna je. Bhagavad-gito moramo sprejeti, kakršna je, od nasledstva učencev.
Parvati je rekla: »Moj dragi mož, ti poznaš vse transcendentalne resnice in po tvoji milosti sem slišala slave Vsevišnje Božanske Osebnosti, Gospoda Krišne. O gospod, sedaj hrepenim, da od tebe slišim slave Šrimad Bhagavad-gite, ki jo je izgovoril sam Gospod Krišna. Če poslušamo o njej, saj nam povečuje vdanost.«
Gospod Šiva je odgovoril: »To Osebnost, katere telo je barve temnega deževnega oblaka, ki jo nosi kralj ptic Garuda in ki leži na Ananta-šeši, kači s tisoč glavami, tega Gospoda Višnuja, čigar slave nimajo meja, vedno obožujem.
