Mahārāja Yudhiṣṭhira je rekel, “O, Viṣṇu, gospodar vseh! O, radost treh Svetov! O, Gospodar celotnega vesolja! O, stvarnik sveta! O, najstarejša Osebnost! O, najboljši med vsemi bitji, izkazujem Ti globoko spoštovanje.”
“O, Gospodar vseh gospodarjev, bodi tako prijazen in mi za dobrobit vseh živih bitij odgovori na nekatera vprašanja, ki jih imam. Kako se imenuje ekādaśī, ki se pojavi v času rastoče lune v mesecu Mārgaśirṣe (november-december) in odstrani vse grehe? Kako se ga pravilno sledi in katero božanstvo se časti na ta najsvetejši dan? O, moj Gospod, prosim, popolnoma mi to pojasni.”
Gospod Śrī Kṛṣṇa je odgovoril, “O, dragi Yudhiṣṭhira, tvoje poizvedovanje je samo po sebi zelo ugodno in ti bo prineslo slavo. Prej sem ti že pojasnil o najdražjem Utpannā mahā-dvādaśīju, ki se pojavi v času pojemajoče lune v mesecu Mārgaśirṣi in je dan, ko se je Ekādaśī-devi pojavila iz Mojega telesa, da ubije demona Muro. Kot sem ti pojasnil o tem ekādaśīju, ki daje dobrobit vsemu živemu in neživemu v treh svetovih, tako ti bom sedaj opisal ekādaśī, ki se pojavi v času rastoče lune v mesecu Mārgaśirṣi. Ta ekādaśī je znan kot Mokṣadā, ker zvestega bhakto očisti vseh grešnih posledic in mu podari osvoboditev. Čaščeno božanstvo tega vseugodnega dne je Gospod Dāmodara. Oseba naj Ga z vso pozornostjo časti s kadilom, masleno lučko, dišečim cvetjem in tulasi manjariji (popki).”
“O, najboljši med svetimi kralji, prosim, prisluhni ko ti bom pripovedoval starodavno in ugodno zgodbo tega čudovitega ekādaśīja. Samo s poslušanjem te zgodbe lahko oseba dobi enako dobrobit kot z izvajanjem žrtvovanja konja. Z močjo te dobrobiti se lahko njegovi predniki, matere, sinovi in drugi sorodniki, ki so šli v pekel, obrnejo in odidejo v rajsko kraljestvo. Že samo to je dovolj velik razlog, o kralj, da z vso pozornostjo prisluhneš tej pripovedi. “Nekoč je obstajalo prelepo mesto, imenovano Campaka-nagara, v katerem so prebivali predani Vaiṣṇave. Najboljši med svetimi kralji, Mahārāja Vaikhānasa, je s privrženostjo kraljeval svojim podanikom kakor da bi bili njegovi lastni sinovi in hčere. Vsi brāhmaṇe v tej prestolnici so bili veliki poznavalci štirih zvrsti vedskega znanja. Medtem ko je kralj tako pošteno vladal, je neke noči sanjal očeta, kako trpi bolečine peklenskega mučenja na enem izmed peklenskih planetov, ki jim vlada Yamarāja. Kralja je prevzelo sočutje do svojega očeta in se je razjokal. Naslednjega jutra je Mahārāja Vaikhānasa svetu učenih dvakrat rojenih brāhmaṇ opisal, kaj je videl v svojih sanjah.”
“’O, brāhmaṇe’, je rekel kralj, ’prejšnjo noč sem v sanjah videl svojega očeta trpeti na peklenskem planetu. V bolečini je vzklikal, “O, sin, prosim, reši me trpljenja v tem peklenskem stanju!”. Moj um je sedaj nemiren in celo to prelepo kraljestvo mi je postalo breme. Niti moji konji, sloni, bojni vozovi in neizmerno bogata zakladnica, ki so mi prej dajali toliko zadovoljstva, mi sploh ne dajejo več zadovoljstva.’”
“’O, najboljši od brāhmaṇ, vse, celo moja lastna žena in sinovi, je postalo vir nesreče, odkar sem videl očeta trpeti takšne peklenske muke. O, brāhmaṇe, kam naj grem in kaj naj naredim, da ublažim to bolečino? Telo mi plamti v strahu in žalosti! Prosim, povej mi katere vrste miloščine, kakšno vrsto posta, askeze ali globoke meditacije in čaščenje katerega božanstva naj izvajam, da svojega očeta osvobodim te agonije in tudi svojim prednikom podarim osvoboditev? O, najboljši med brāhmaṇami, kaj koristi nekomu biti mogočen sin, če mora njegov oče trpeti na peklenskem planetu? Resnično, življenje takšnega sina ne koristi nikomur, ne njemu niti njegovim prednikom.’”
“Dvakrat rojeni brāhmaṇe so odgovorili, ’O, kralj, v goratem gozdu nedaleč stran je ašram, kjer prebiva veliki svetnik Parvata Muni. Prosim, pojdi do njega, kajti on pozna preteklost, sedanjost in prihodnost vsega in ti lahko zagotovo pomaga olajšati to bolečino.’”
“Ko je nesrečni kralj slišal ta nasvet, se je nemudoma odpravil k ašramu slavnega modreca Parvate Munija. Ašram je bil resnično zelo velik in v njem je stanovalo mnogo učenih modrecev, izkušenih v petju svetih himen štirih Ved. Bližajoč se svetemu ašramu je kralj zagledal Parvato Munija, ki je sedel med modreci kot bi bil gospod Brahmā.”
“Mahārāja Vaikhānasa je muniju najprej s sklonjeno glavo in nato še s celim telesom izkazal svoje ponižno spoštovanje. Ko je kralj sedel med zbrane modrece, ga je Parvata Muni povprašal po blaginji sedmih udov njegovega prostranega kraljestva. Vprašal ga je tudi, ali je njegovo kraljestvo brez nadlog in ali so vsi mirni, srečni in zadovoljni. Kralj mu je odgovoril, ’Po tvoji milosti, O, slavni veliki modrec, je vseh sedem udov kraljestva dobro. Kljub tem se je pred kratkim pojavila težava in da bi jo rešil, sem prišel k tebi, O, brāhmaṇa, po tvojo izkušeno pomoč in navodila.’”
“Parvata Muni, najboljši izmed modrecev, je nato zaprl oči in meditiral o kraljevi preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Čez nekaj trenutkov je oči odprl in rekel, ’Tvoj oče trpi zaradi posledic velikega greha in odkril sem, kateri greh je to. V prejšnjem življenju se je sprl s svojo ženo in jo prisil k spolnemu odnosu med njeno menstruacijo. Poskušala se je zoperstaviti, se upirala njegovemu dvorjenju in celo vzklikala, “Naj me nekdo reši! O, mož, prosim, ne prekinjaj mojega mesečnega cikla na ta način!” Toda kljub temu ni odnehal in je ni pustil pri miru. Zaradi tega mučnega greha je tvoj oče sedaj podvržen peklenskemu trpljenju.’”
“Kralj Vaikhānasa je nato rekel, ’O, največji med modreci, s kakšnim postom ali darovanjem miloščine lahko rešim svojega dragega očeta iz tega položaja? Prosim, povej mi, kako naj olajšam in odstranim breme njegovih grešnih posledic, ki ga tako ovirajo pri napredovanju k dokončni osvoboditvi?’”
“Parvata Muni je odgovoril, ’V času rastoče lune v mesecu Mārgaśirṣi se pojavi ekādaśī po imenu Mokṣadā. Če se s popolnim postom striktno držiš tega svetega ekādaśīja in tako pridobljeno dobrobit neposredno podariš svojemu trpečemu očetu, bo odrešen muk in bo takoj osvobojen.’”
“Ko je Mahārāja Vaikhānasa to slišal, se je velikemu modrecu globoko zahvalil in se vrnil v svojo palačo. O, Yudhiṣṭhira, ko je končno prišlo obdobje rastoče lune v mesecu Mārgaśirṣi, je Mahārāja Vaikhānasa zvesto čakal na prihod ekādaśī tithija. Nato se je popolno in z veliko vero držal posta, skupaj s svojo ženo, otroki in drugimi sorodniki. Dobrobit tega posta je vestno podaril svojemu očetu in v tistem trenutku so deve (polbogovi), ki so kukali izza oblakov, začeli trositi čudovito cvetje. Glasniki polbogov so nato kraljevega očeta slavili in ga pospremili v nebeške predele. Med potovanjem od nižjih, mimo srednjih in do višjih planetov je šel mimo svojega sina in mu je rekel, ’Moj dragi sin, vse ugodno zate!’ Na koncu je prispel v nebeško kraljestvo.”
“O, Pandujev sin! Vsakdo, ki se striktno drži svetega Mokṣadā ekādaśīja upoštevajoč uveljavljena pravila in predpise, po smrti doseže popolno osvoboditev. O, Yudhiṣṭhira, ni boljšega postnega dne od tega ekādaśīja v času rastoče lune v mesecu Mārgaśirṣi, saj je to kristalno čisti dan brez greha. Kdorkoli se z vero drži posta na ta ekādaśī, ki je kakor cintāmaṇi (dragulj, ki izpolni vse želje — kamen modrijanov), dobi posebno dobrobit, ki jo je zelo težko izračunati, saj lahko ta en dan osebo povzdigne iz peklenskega življenja na rajske planete. In kdor se drži ekādaśīja za lastno duhovno dobrobit, ga to odpelje nazaj k Bogu in se nikoli več ne vrne v ta materialni svet.”
S tem se konča pripoved o slavah Mārgaśirṣa-śukla ekādaśīja oziroma Mokṣadā ekādaśīja iz Brahmāṇḍa purāṇe.
Opombe
Štiri Vede so Ṛg, Yajur, Sāma in Ātharva.
Sedem udov kraljestva je: kralj, njegovi ministri, njegova zakladnica, njegova vojska, njegovi zavezniki, brāhmaṇe, žrtvovanja, izvajana v njegovem kraljestvu in potrebe kraljevih podanikov.
Mokṣadā-ekādaśī je poseben ekādaśī v dveh pogledih: bil je ugoden dan, na katerega je Gospod Śrī Kṛṣṇa na bojnem polju Kurukṣetre Arjuni izgovoril Śrīmad Bhagavad-gīto, na mestu, znanem kot jyotisar-tīrtha.
Kdor na ta dan zaslužni osebi podari Bhagavad-gīto, mu Śrī Kṛṣṇa Bhagavān podari obilje blagoslovov.
