Anekdote iz življenja A.C. Bhaktivedante Svamija Prabhupade 3.

Ko je Prabhupada vstopal v avto, je v množici stal Džaja Madhava das. Šrila Prabhupada je pogledal bhakte z zadnjega sedeža in Džaja Madhava je na sebi začutil njegov pogled. Videti je bilo, kot bi Šrila Prabhupada želel reči: ’Kaj pa počneš tukaj? Zakaj zapravljaš svoj čas v tem materialnem svetu?’ Ta izmenjava med Šrila Prabhupado in njegovim učencem je bila zelo pomirjujoča izkušnja.

Nek drug bhakta, Ranačora das, je že vrsto let izvajal zavest Krišne pod Šrila Prabhupadovim vodstvom, vendar pa je enkrat, ko je Šrila Prabhupada obiskal London, prejel nepozabno spodbudo med kratko, toda globoko in osebno izmenjavo s svojim duhovnim učiteljem. To se je pripetilo v nabito polnem tempeljskem prostoru po končanem predavanju. Ranačora je Prabhupado vprašal: »Ko nas duhovni učitelj inicira, ali prevzame nase vso našo karmo, četudi grešimo, ali prevzame nase vse trpljenje, ki naj bi ga dobili?« Prabhupada je odgovoril: »Preprosto postani takšen, da bo s teboj upravljal duhovni učitelj.« Te Šrila Prabhupadove besede so segle globoko v učenčevo srce in se prebile skozi ves impersonalizem. Mnogi bhakte so doživeli podobno- trenutek ali priliko, ko so bili s Šrila Prabhupado, v katerem so uvideli svoj večni odnos z njim in se veselili, da se tega zavedajo.

Na nekem jutranjem sprehodučez polja blizu Bhaktivedante Manorja se je Prabhupada pogovarjal s skupino svojih učencev. Sakši Gopala das je bil tudi navzoč in je prejel posebno spoznanje. Prabhupada je razlagal, da je Krišna vsako ponižno bitje v univerzumu pooblastil z majhno mero Njegove lastne mistične moči, z ačintja šakti. Prabhupada je dejal, da žabe lahko dihajo pod zemljo, drevesa lahko jedo s svojimi koreninami, trava pa prenese teptanje, čemur človek ne bi bil kos. Zatem je kritiziral in se smejal materialističnim znanstvenikom ter njihovemu omejenemu videnju. Zaradi njegovega nalezljivega smeha, so se pričeli smejati tudi ostali bhakte. Za trenutek je Prabhupada pogledal naravnost v Sakši Gopalo, kateremu se je zazdelo, da se neumnostim nadutim materialistom smeji s Prabhupado cel univerzum.

Podbno se je s Prabhupado srečal tudi nek drug učenec, kot bi bilo rpvič, ter začutil globoko hvaležnost in prepričanje. To se ni zgodilo samo enemu ali dvema, temveč skoraj vsem učencem, ki so na različne načine dobili spoznanja. S svojimi navodili, knjigami, poslanstvom in drugimi svojimi učenci je Prabhuapda pri učencih neprestano vzbujal občutek zavedanja o večnem odnosu med gurujem in Krišno. Po njegovem odhodu se lahko z njim družimo na enak način, če smo le ponižni. Ko ga je nek učenec vprašal, ali se duhiovni učitelj nahaja v srcu učenca, je Šrila Prabhupada odgovoril: »Da, če me spustiš notri!«

Prabhupada je pogledal besedilo in dejal: »Ali lahko to zapoješ?« »Da, Šrila Prbhupada,« je dejal Pančadravida. »Imam kitaro!« Prabhupada je zatem zaprosil Pančadravido, naj vzame kitaro in zapoje z njim in njegovim služabnikom. Prabhupada je vzel v naročje mridango, njegov služabnik pa karantale. Pančadravida pa je ob spremljavi kitarskih akordov zapel svojo pesem predanosti. Prabhupada se je smehljal in s skupaj s svojimi učenci užival ob petju pesmi. Zunaj Prabhupadove sobe je nek bhakta Pančpadravidu dejal, da bi ta dogodek moral razumeti kot vrhunec kariere v igranju kitare in da bi sedaj moral pozabiti na svojo kitaro. Toda Pančadravida se je oklepal svoje kitare še kakšen mesec, česar bramačariji sicer niso cenili. Potem se je nekega dne odločil, da se ji odpove. Čeprav je bila kitara vredna dvesto dolarjev, jo je z zabojem skupaj prodal za pet dolarjev nekemu drugemu bhakti glasbeniku. Ta ista kitara pa je ponovno prišla v stik s Šrila Prabhuapdo v Majapurju.

Nov lastnik kitare je bil nek ameriški učenec, ki je zaradi svojega grobega značaja skupnosti povzročal veliko nevšečnosti in vsi so bili v skrbeh zaradi njegove prisotnosti. Prabhupada je slišal razne pritožbe čezenj in ga je nekega dne poklical k sebi: »Ti tako lepo poješ,« je rekel Šrila Prabhupada. »Zakaj s svojo ženo preprosto ne potuješ po svetu in pritegneš množice k zavesti Krišne?« Bhakta je zelo kmalu zapustil Majapur. Po navodilu Šrila Prabhupade je odšel pojoč ob spremljavi kitare. Čeprav šastra pravi, da nihče ne more dojeti uma ačarje in četudi ni Šrila Prabhupada nikoli rekel, da je odposlal težavnega bhakto stran tako, da mu je predlagal, naj potuje in poje, pa si mnogi bhakte v Majapurju niso mogli pomagati, da ne bi cenili Prabhupadovega mojstrsko obvladanega in rešenega problema.

Sargal Singh je bil zelo priljubljen pri trgovcu in ko je umrl, si je trgovec obril glavo in oblekel črnino. Ko je v trgovino vstopil nek kupec, je vprašal, kdo je umrl. »Sargal Singh je umrl,« je dejal trgovec. Obiskovalec ni želel, da bi bil videti kot nevednež, ki ne ve, kdo je Sargal Singh, zato je tudi on obril glavo in oblekel črnino. Temu je pričelo slčediti celo mesto. Ko je kdo vprašal, kdo je umrl, so odgovorili: »Sargal Singh.« Ko je kraljevi minister videl, kako vsi žalujejo, je tudi sam obril glavo in oblekel črnino. Toda, ko je to videl kralj, ga je vprašal: »Zakaj žaluješ in za kom?« Minister je odgovoril: »Sargal Singh.« Kralj je vprašal: »Kdo je to?« Ko mu minister ni znal odgovoriti, mu je dejal, naj odkrije, kdo je to. Minister je zatem spraševal in končno prišel do trgovca: »Kdo je Sargal Singh?«

Trgovec mu je odvrnil: »Sargal Singh je bil moj osel, ki sem ga imel zelo rad.«