Prabhupada je želel, da bi njegovi bhakte-znanstveniki izoblikovali Bhaktivedanta Inštitut. S pisanjem knjig in predavanji naj bi porazili teorije, da življenje izhaja iz materije in da ni Vsevišnjega bitja. Opozoril jih je, da bodo ateistični znanstveniki zelo vztrajni. Z zgodbo o ’filozofiji škarij’ je ponazoril nepopustljivost materialistov.
Dva človeka sta razpravljala, kateri pripomoček bi uporabila: nož ali škarje.
»Nož,« je rekel eden.
»Ne, škarje,« je rekel drugi. Iz pogovora se je razvil prepir.
»Če se ne strinjaš,« je dejal tisti, ki je predlagal nož, »te bom vrgel v reko!«
»Ne, nikoli si ne bom premislil. Škarje so prave!«
Zagovornik noža je tako drugega vrgel v deročo reko. Slednji je nekaj časa plaval, ko pa se je utrudil, se je začel potapljati. Bil je tako nepopustljiv in vztrajen pri svojem stališču, daje še med utapljanjem, smrti naproti, dvignil roko in strigel s prsti naprej in nazaj, kot da strižejo škarje.
»Znanstveniki se bodo obnašali ravno tako,« je rekel Prabhupada. Celo takrat, ko jih bomo premagali s čisto logiko, bodo še vedno trdili: življenje izhaja iz materije.« Razumnejše in preprostejše ljudi bo prepričala vedska predstava, da življenje izhaja iz življenja.
Prabhupada je na obisku v Teheranu leta 1976 povedal zgodbo: Gospod Šiva in njegova soproga Parvati sta nekoč, preoblečena v navadna človeka, potovala skozi mesto. Med potjo sta na ulici opazila berača.
»Ta ubogi človek prosjači, zakaj mu ne daš nečesa?« je Parvati vprašala gospoda Šivo.
»Tudi, če mu dam, ne bo znal uživati. Tako nesrečen je.« je odgovoril gospod Šiva. Parvati ga je še enkrat zaprosila, naj vendar nekaj da beraču. Privolil je.
»Vzemi,« je rekel in mu dal lubenico, v kateri je bil zaklad iz zlata in draguljev. Berač jo je vzel in si mislil: Kaj naj delam z njo?« in jo je prodal za samo nekaj centov.
Prabhupada je potem pojasnil, da smo nesrečni kot ta berač: Krišna nam daje popolno znanje, mi pa ga ne izkoristimo.
Šrila Prabhupada je povedal smešno zgodbo, da bi ponazoril resno poanto naukov Šankaračarje. Vajšnavska sampradaja ga sprejema kot inkarnacijo gospoda Šive, zato se počuti vzvišenega. Njegovi varljivi nauki majavadi filozofije so bili namenjeni določenemu času in prostoru, ne pa trajnosti, kot večni dhami, čeprav tako trdijo njegovi, tako imenovani majavadi filozofi. Prabhupada je nespametnost posnemajočih privržencev Šankare ponazoril z zgodbo o zdravniku in njegovem vajencu:
Slavni veterinar je potoval po mnogih kmetijah in uspešno zdravil obolele živali. Spremljal ga je častihlepen vajenec, ki mu je bil nevoščljiv. Hotel ga je izpodriniti in sam postati veterinarski mojster. Ob neki priložnosti so veterinarja poklicali na kmetijo, kjer je opazil, da ima njihov dragoceni konj zelo otekel vrat. Odprl mu je gobec, preiskal notranjost in zaprosil vajenca, naj mu poda njegovo delovno torbo. Iz nje j vzel kladivo in konja potolkel po vratu. Po tem nenavadnem dejanju je konju oteklina zelo hitro splahnela in kmet se mu je iz srca zahvalil ter mu poplačal njegov trud.
Kmalu po tem dogodku je vajenec zdravnika zapustil in se odločil, da sam postane veterinar. Glas o tem, da njegov vajenec teka naokoli in se predstavlja za pravega veterinarja, vendar kakorkoli pride, povzroča pokol. Pravili so, da je tako imenovani veterinar v resnici ubijal živali, kadar koli jih je poskušal pozdraviti. Končno je veterinarski mojster ujel svojega podlega vajenca in ga pozval:
»Kaj pa misliš, da delaš? Slišim, da posnemaš mojo prakso, posledica tega pa je, da ubijaš živali, kamorkoli greš.«
»Delam samo tako, kot sem videl tebe,« je oporekal vajenec in mu pojasnil, da je delal natanko tako, kot je videl delati svojega gospodarja na njunem zadnjem obisku. Kadarkoli je obiskal obolelo žival, jo je udaril s kladivom, na žalost pa ni dobil dobrih rezultatov.
»Ti neumnež,« je rekel veterinar, »to, kar si videl, je bil res poseben primer: tisti konj je pogoltnil lubenico, tako, da sem konja udaril z zunanje strani. Tega postopka ne moreš ponoviti v vsakem primeru.«
Prabhupada je tako ponazoril, da bodo majavadiji, privrženci Šankare, prav tako zasmehovani in premagani, kot je bil veterinarski vajenec.
Prabhupada je nekoč govoril svojim učencem o lažnih jogijih. Imenoval je štiri pomembne majavadi guruje in poudaril, da so vsi Bengalci. S svojo filozofijo so pokvarili ves svet, vendar pa obstaja še en Bengalec, ki bo uničil njih. Bhakte so se začeli smejati. Prabhupada pa jim je povedal zgodbo:
Sekira se je nekoč pogovarjala z drevesom. »Posekala te bom,« je rekla.
»Ne, tega ne moreš narediti,« je odgovorilo drevo. »Pa saj sem zelo ostra,« je rekla.
»Ničesar en moreš storiti, dokler ti jaz najprej ne dam ene od svojih vej za toporišče,« je reklo drevo. Prabhupada se je potem začel smejati. Vprašal je svoje učence, če so razumeli smisel. Ker ga nihče ni, jim je pojasnil: čeprav so bili ameriški fantje in dekleta še tako inteligentni, Bengalcev niso mogli spodkopati. Če pa jim pomaga samo še en Bengalec, bodo te podleže zlahka porazili.
