Šrila Prabhupada je svojim učencem povedal zelo zanimivo zgodbo.
’Nekoč je preprost vaščan želel služiti največji osebi. Obrnil se je na župana svojega mesta in ga prosil, naj ga zaposli. Ko je delal pri njem, je opazil, da je župan nekemu obiskovalcu dajal denarno takso. Vprašal ga je, kdo je to bil in župan mi je pojasnil, da je to predstavnik guvernerja.
»Je guverner večji od tebe?« ga je vprašal kmet.
»O, ja, večji je od mene,« mu je odvrnil.
»Potem bi pa rajši služil njemu,« je rekel kmet.
Župan je cenil njegovo poštenost in ga priporočil pri guvernerju. Ko je guvernerju nekaj časa služil, jih je nekega dne obiskal neznanec v spremstvu jezdecev. Guverner ga je prijazno pozdravil in se do njega vedel nadvse spoštljivo. Ko je kmet našel priložnost, je guvernerja vprašal, kdo je ta gospod.
»Namestnik kralja je,« mu je razložil guverner. »In kdo je kralj?« je zanimalo kmeta. »Gospodar cele dežele je,« je rekel guverner, »zelo velik je.« »Je večji od tebe?« ga je vprašal kmet. »O, ja, jaz sem samo njegov služabnik,« mu je pojasnil. »Potem bi pa rajši služil njemu,« je odvrnil kmet.
Ker je bil nadarjen, ga je guverner, da bi zadovoljil kralja, poslal k njemu. Služil je kralju nekaj mescev, ko mu je ta naročil, naj pripravi kočijo. V kraljestvo je prispel velik modrec in kralj je želel njegov nasvet glede vladanja.
Kmet je kralja opazoval, kako se je približal sveti osebi, izkazal spoštovanje, sedel in nekaj časa poslušal njegovo predavanje. Ko se je pripravljal na vrnitev v svojo palačo, je kmet pristopil k modrecu in ga vprašal, če je on največja oseba. Odgovoril mu je, da ni, da je samo služabnik služabnika.
»Povej mi prosim, kdo je največja oseba!«
»Če hočeš najti največjo osebo, moraš v tempelj Narajane,« mu je svetoval modrec.
Ko je prispel tja, je bil že večer in tempeljska vrata so bila zaprta. Dolgo časa je trkal, ko je končno prišel upravnik in mu rekel, naj gre domov in se vrne naslednjega dne. Ker ni imel kam iti, je legel na tla poleg vrat in zaspal. Pred sončnim vzhodom je iz bližnje vasi prišlo mimo nekaj brahman in zagledalo spečega moža. Opazovali so, da je bil pokrit z enim od čadarjev, ki ga ima Božanstvo. »On je tat!« so rekli. Jezni so ga zbudili in ga vprašali, kje je dobil čadar. Bil je zbegan in jim odgovoril, da ne ve, od kod se je leta vzel. Brahmane so potem poskusili odpreti tempeljska vrata, pa so odkrili, da so zaklenjena. Ugotovili so, da je Gospod Narajana osebno pokril svojega služabnika s čadarjem, da ga med spanjem ne bi zeblo. Kmeta so vprašali, od kod je prišel, on pa jim je povedal svojo zgodbo. Sprejeli so ga v tempelj in ga naučili služiti Božanstvu. Tako je prišel do tega, da je služil največji osebi.
Veliko bhakt je Šrila Prabhupado videlo, kako je z dvignjeno palico in vzklikom: »Beži!« odgnal male in velike pse. Ko je Nanda Kumara potoval z njim, je bil priča, kako je Prabhupada to uporabil v nevarnem položaju, kasneje pa je imel priložnost, da to metodo tudi sam preizkusi.
Ko so se Prabhupada in bhakte sprehajali po obali v Kaliforniji, se jim je renče in kažoč zobe približal velik doberman. Prabhupada je šel mirno dalje, Nanda Kumara pa se je ustavil in se pogumno postavil pred njega. To je psa samo še bolj razdražilo in j renčal še bolj grozeče, dokler se ni Nanda Kumara obrnil in stekel, da bi dohitel Prabhupado. Brž ko je to storil, se je doberman pognal za njim, lajal in grozil, da ga bo napadel. Preden jih je pes dohitel, se je Prabhupada nenadoma obrnil. Sključil se je, stopil nekoliko narazen, dvignil svojo palico visoko nad glavo, glasno zavpil: »Beži!« in zarenčal na psa. Ob tem Prabhupadovem dejanju se je pes obrnil in hitro zbežal nazaj domov.
Mesec dni kasneje se je Nanda Kumara spomnil Prabhupadove metode in jo preizkusil na veliki opici v Džaipurju. Ko se je Šrila Prabhupada zadrževal v tamkajšnjem templju Radha-Govinde, so njega in njegovo družbo nadlegovale opice, ki so kradle hrano in obleko. Med kuhanjem so se opice spuščale z dreves in kradle čapatije s štedilnika. Prabhupada jim je svetoval, naj se do opičjih vragolij obnašajo popolnoma brezbrižno.
Ko pa je bil nekoč Nanda Kumara z bhaktami v Prabhupadovi sobi, je slišal, kako je opica zaropotala s kuhinjskimi vrati. Nenadoma se je spomnil metode, ki jo je Prabhupada uporabil na obali nad velikim dobermanom in se odločil, da jo preizkusi na tatinski opici. Tiho se je opravičil in odpel iz sobe, pobral palico pred Prabhupadovimi vrati in šel proti veliki opici, ki je pravkar odpirala kuhinjska vrata. Dvignil je palico nad glavo, se sključil in zarenčal. Opica, ki je imela vidno razvite mišice, pa je zarenčala nazaj, pokazala svoje zobe in krenila proti njemu. Narada Kumara se je obrnil, stekel nazaj v Prabhupadino sobo in zaloputnil z vrati za seboj. Prabhupada je celotno dogajanje opazoval skozi okno in se zakrohotal: »Ne poznaš postopka!« Nanda Kumara je v zadregi sedel. Njegovo posnemanje ni uspelo. »Prabhupada,« je dejal, »ti imaš posebno moč.«
V Indiji je bila nekoč tovarna, kjer so bili vsi delavci hindujci in večinoma vaišnave. Pri delu jim je bilo dovoljeno nositi vajšnavske tilake (oznake na čelu), imeli pa so tudi druge vajšnavske dodatke. Čez nekaj časa je tovarna prišla pod novo upravo in novi lastnik je bil musliman. Ko je prevzel posel, je izjavil, da delavcem ne bo več dovolil prihajati na delo z vajšnavskimi tilaki. Večina ga je ubogala in se določenega dne pojavila v tovarni brez tilakov. Eden od njih pa je pomislil, da bo tvegal in se zanesel na Krišno. Tako je šel nadelo z zelo lepim, belim vajšnavskim tilakom. Ko je novi muslimanski lastni zagledal vse zbrane delavce, je rekel: »Ta edini bhakta, ki nosi vajšnavski tilak, je zelo pogumen. Dovoljeno mu je, da ga na delu nosi še naprej, vsem drugim pa to prepovedujem.«
S tem je Šrila Prabhupada bhakte opogumil, naj po nepotrebnem ne opuščajo vajšnavskih označb. Rekel je, da tilaka ni treba nositi, če razmere to prepovedujejo. Bhakta naj bi si zjutraj vsaj z vodnim tilakom zaznamoval svoje telo in ga posvetil z imeni Višnuja. Če pa so dodatki dovoljeni, naj ne bi po nepotrebnem zamenjali vajšnavske obleke ali hodili brez džape.
