V Puranah, ki predstavljajo del vedskih zapisov o kozmičnem dogajanju od najzgodnejših dni nastajanja kozmične manifestacije, lahko najdemo neverjetne in osupljive spise moči in sposobnosti superiornih človeških oblik, ki naseljujejo višje planetarne sisteme. Ta človeška bitja, kot so jogiji, rišiji in polbogovi so, z razliko od nas navadnih ljudi, posebej pooblaščena. Sposobna so delovati znotraj časa in prostora, daleč nad našimi običajnimi dojemanji. Stanovalci višjih planetov, kot na primer Čandaraloka ali Mesec, živijo 10.000 človeških let. En dan na tem planetu znaša 6 mesecev na našem. Opisano je, da nekateri polbogovi, ki so pooblaščeni in zadolženi za razna kozmična dogajanja v našem vesolju, živijo še mnogo dlje. Nekateri od njih imajo svoj položaj v univerzalni kozmični administraciji v času ene manvatare, ki traja 852.000 nebeških let. Prav tako imajo, če si zaželijo, moč prevzemanja katerekoli oblike, posredujejo pa tudi sposobnost nenadnega pojavljanja in izginjanja izpred oči navadnih ljudi.
Sposobnost njihovega pojavljanja in izginjanja ni povezana z mističnimi močmi, kot bi to običajno takoj pomislili. To pravzaprav nazorno prikaže odliko in karakteristiko fizičnega sveta, v katerem živimo.
V Bhagavata Purani ali Šrimat-Bhagavatamu je omenjeno, da so v času obrednih žrtvovanj v dobi vedskih vladarjev celo navadni ljudje lahko videli polbogove. V tem času, pred več kot 5.000 leti, so polbogovi obiskovali Zemljo in se angažirali v različnih dejavnostih in odnosih z ljudmi. V Puranah se pogosto poudarja, da ko dosežemo večje duhovne kvalifikacije, lahko dvignemo svoje čutne moči in avtomatično izkusimo fenomen večdimenzionalne eksistence. Obstaja zgodba, ki govori o tem, kako je velik mistik in svetnik Narada Muni poučeval svojega učenca Dhruvo Maharadžo in mu razkril to skrivnost. Rekel mu je, da bo z izgovarjanjem vedske mantre ’Om namo bhagavate vasudevaja’ kmalu videl popolna človeška bitja, ki letajo po nebu.
Prav tako je omenjena metoda, ki se uporablja za potovanje med višjimi planeti in Zemljo. Veliki modreci in jogiji lahko potujejo po planetarnih sistemih vse od najvišjega planeta v vesolju, ki se imenuje Satjaloka (Severnica) pa vse do zemlje tako, da se potopijo v vodo reke Ganges.
Tukaj vam, spoštovani bralci, dolgujemo pojasnilo. To vesolje vsebuje 14 planetarnih sistemov in je razdeljeno na tri svetove: višji, srednji (kamor spada tudi naš planet) in nižji svet. Purane trdijo, da reka Ganga teče od najvišjih planetov do planeta Zemlja. Obstaja razumno pojasnilo, ki potrjuje to dejstvo, saj drugače ni mogoče pojasniti, da njen izvor niti do današnjih dni ni odkrit. Vrnimo se k našemu primeru. V Indiji se odvija vsakih 12 let znan festival Kumbha-Mela. Veliko je ljudi, ki pričajo, da mnogi mistični jogiji, kot so Naga-babe, ki sicer redno obiskujejo ta festival, skrivnostno izplavajo iz reke Gange. Nikoli pa niso izvedeli od kod in kako so pravzaprav prišli. Ta oblika potovanja vključuje večdimenzionalno vez med različnimi lokacijami in reka služi kot nekakšen vodič, ki usmerja takšen izven-planetarni transport. Purane so polne osupljivih dogodkov in fenomenov, ki jih z našim poimenovanjem resničnosti in časa ne moremo doumeti in logično obrazložiti. Pred začetkom železne dobe, imenovane kali-juga, ki se je začela pred 5.000 leti, so naravni procesi na tem planetu delovali popolnoma drugače, kakor danes. Čutna moč takratnih prebivalcev je bila na daleč višji ravni. Zemlja je bila takrat veliko intimneje povezana z zelo oddaljenimi izven-planetarnimi sistemi in njihovimi prebivalci. Z začetkom te dobe degradacije, prepirov in hinavstva oz. kali-juge, so polbogovi in višja planetarna bitja prenehala komunicirati z Zemljani. Ljudje so nekaj časa še verjeli v zgodbe o prejšnjih obiskovalcih zaradi avtoritete tradicije. Zaradi pomanjkanja in izgube vere pa so šle prejšnje tradicije sčasoma v pozabo in so danes popolnoma izgubljene. Takšna verovanja in starodavni zapisi so v novejšem času s strani formalne znanosti proglašeni kot mitologija in praznoverje.
Razvili smo idejo, da tridimenzionalno področje ne predstavlja popolnosti duhovne in materialne stvarnosti. Ena trditev te ideje je, da obstajajo svetovi oziroma področja, ki so locirana celo tukaj, na našem planetu, vendar jih ljudje, glede na to, da imajo omejene čute, ne morejo videti. To dokazuje, da znotraj določenih področij našega planeta obstajajo zelo realna večdimenzionalna področja, ki nam, navadnim smrtnikom, niso dostopna. Obstaja torej večdimenzionalno povezovanje in vključevanje dveh ali več svetov, ki eksistirajo paralelno (vzporedno) in istočasno na isti lokaciji. Purane govorijo, da so naše oči zaradi nevednosti in izgube superiornih čutnih moči prekrit z oblaki iluzije in zaradi tega lahko vidimo samo sekundarno, fizično preobražanje te višje energije.
Purane omenjajo primer slavnih princev Maruja in Devapija, ki sta pripadala dinastiji Soma in Surja (dinastiji Meseca in Sonca, ki sta obstajali pred več tisoč leti). Še danes živita na Himalaji v mestu Kalpa-gama. Zaradi svojih mističnih moči bosta živela vse do začetka naslednje dobe, satja-juge, ki bo nastopila čez 427.000 let. Takrat bosta spočela otroke in ponovno osnovala izgubljeni dinastiji. Če bi obiskali mesto njunega bivanja, ne bi bili v stanju videti ničesar, razlog za to pa je, da pravzaprav prebivata v dimenziji, ki nam, navadnim ljudem, ni vidna in dostopna. Bilo bi napačno pomisliti, da nevidni svet ne more obstajati na isti ravni stvarnosti, kot ta naš vidni svet. Takšnih obstoječih svetov ne moremo videti, ne zaradi tega, ker so iz substanc, ki pripadajo izven tridimenzionalnega prostora, ki je izven našega dosega in obzorja. To mesto je torej lahko na istem mestu, kjer se nahajamo tudi mi, zaradi obstoja večdimenzionalnega interspoja. Samo kdor poseduje zelo razvite čutne moči, lahko opaža te paralelne svetove. Nam, smrtnikom, sedaj obstaja le ena možnost: da si poskušamo zamisliti v domišljiji. O tem pa lahko veliko izvemo, če beremo vedske spise. Na srečo so ti končno prevedeni v slovenščino in so nam vsem dostopni.
Znani ameriški fizik Jack Saffaty, zavesten vrste nepremostljivih težav in preprek v znanstveno-konvencionalnem definiranju fenomena prostora, uvaja nov koncept psihoenergijskih sistemov. Predlaga namreč možnost obstoja superluminoznega združenja na višji ravni resničnosti. Na ta način poskuša formulirati elemente teorije o multidimenzionalni stvarnosti. V tej teoriji imajo stvari in dogodki višjo stopnjo povezovanja v harmonično celoto na ravni stvarnosti, daleč iznad naše. Šele po doseganju te ravni spajanja v celoto bi lahko dojeli delovanje trenutne medsebojne združitve. Vsa današnja znanja, kot trdi Saffaty, so še vedno samo bledi odrazi resničnosti višjega reda, ki ga za sedaj znanost komaj sl
