Danes večina ljudi brez pomislekov sprejema idejo o razvoju človeka iz nižjih vrst s procesom evolucije. Če kdo predlaga kar koli drugega, tvega oznako brezupneža, ki se ne zaveda realnosti življenja na Zemlji.
Darwinu pripisujejo prvo predložbo verjetnega naravnega mehanizma, ki pojasnjuje raznolikost živih bitij v svetu okrog nas. Evolucija, kot je razlagal, temelji na dveh načelih: spremenljivosti in naravnem izboru. Sklepal je, da ko se pripadniki neke vrste razmnožujejo, pride do razlik med posameznimi predstavniki te vrste. Nekateri med njimi so bolje opr4emljeni za preživetje v nekem določenem okolju, zato so njihove značilnosti izbrane, prenesene na njihovo potomstvo, čez čas pa zadostujejo za spremembo vrste.
Od Darwinovih časov pa do danes je koncept spremenljivosti doživel nekaj sprememb. Moderni evolucionisti verjamejo, da mutacije genov povzročajo spremembe, ki jih naravne sile izberejo za obstanek. Evolucionisti so pretehtali precej različnih tipov genetskih modelov, na primer: na sprejemljivosti osnovane mutacije, genetske kombinacije in naključne genetske skupke-toda vsi ti zajemajo naključne genetske spremembe. Edino danes veljavno načelo, ki usmerja evolucijski proces, je naravni izbor. Torej sta Darwinovi načeli naključne spremenljivosti in naravnega izbora še vedno evolucijski misli.
Današnji evolucionisti bi se še vedno strinjali z naslednjimi Drwinovimi izjavami: »Ne vidim nobene težave v spreminjanju medvedov, ki z naravnim izborom postajajo v navadah vedno bolj vezani na vodo, z vse večjimi usti, dokler ne nastane bitje, veliko kot kit.« In »…kakšna posebna težava je v verovanju, da lahko spremenjenim potomcem pingvinov koristi, da najprej postanejo sposobni prhutati po gladini morja kakor race in se končno dvignejo z gladine in zajadrajo skozi zrak.«
Zveni lahko logično, da se skozi milijone let medvedi lahko spremenijo v kite. Toda, ali se je to resnično zgodilo? In še bolj pomembno: ali obstaja kakšen resnično vsaj teoretičen znanstven razlog za predvidevanje, da se je to v resnici zgodilo? Objektiven pregled dejstev daje nekaterim opazovalcem slutiti, da je odgovor na obe vprašanji dokončni ne. V današnjem času, kot bomo pokazali, ni nobene nesporne osnove za vztrajanje, da je evolucija edina možna razlaga raznolikosti živega sveta, kot ga vidimo danes.
Mnogi ljudje mislijo, da je edina druga možnost izvora vrst nekakšna oblika svetopisemskega stvarstva. Seveda obstaja mnogo alternativ. Vključujoč koncepte inteligence različne od tiste, ki jo zagovarjajo krščanski fundamentalisti in koncepte evolucije, ki so drugačni od Darwinovega.
Vendar je večina znanstvenikov še vedno pripravljena braniti evolucijo pred katerimkoli alternativnim konceptom. Na široko propagirajo geslo ’Evolucija ni teorija, temveč dejstvo’. To stališče namiguje, da so šli preko meja teorije, medtem ko so v svoji razpravi o evoluciji v resnici komaj dosegli nivo prave teorije.
Resnično, evolucijska teorija, kakršna je danes, v strogem znanstvenem smislu besednega opisa pravzaprav ne pojasni, kako se ena vrsta spremeni v drugo.
Ko znanstveniki govorijo o evoluciji, mislijo, da so se vse danes znane vrste razvijale generacijo za generacijo iz prvobitnega enoceličnega organizma. Vse razlike med različnimi življenjskimi oblikami naj bi nastale z evolucijskim procesom pod vplivom fizikalnih zakonov, kot velja v biologiji in kemiji. Darwinova teorija se torej opira na vseobsegajočo osnovno strategijo moderne znanosti: materialistični redukcionizem. V tem primeru je življenje reducirano na kemijo, ki pa je še naprej omejena na fiziko. Ti naravni zakoni so domnevno zadostni za razlago evolucije. Vsem dostopen dokaz naj bi potrjeval, da se je evolucija dejansko zgodila po zgornjem opisu. To seveda izključuje inteligentno stvarjenje kakršnekoli oblike.
Evolucionisti se v svojih predstavitvah za javnost hitro prekrijejo z ogrinjalom znanstvene objektivnosti in razuma. Sebe predstavljajo kot raziskovalce dejstva in trdijo, da so povsem pripravljeni spremeniti svoje teorije, če bi dejstva nakazovala drugačne zaključke od trenutno veljavnih. Toda tega ne storijo, ker vidijo ogromen ’dokaz’ v svojo korist. Kot pravi eden izmed pomembnejših predstavnikov evolucijske misli, paleontolog Niels Eldredge: »Evolucija je dejstvo, kot je dejstvo, da je Zemlja okrogla.« Toda poglejmo, če ta trditev res drži.
Danes lahko rečemo, da so mnogi finančno dovolj močni ljudje v položaju, ko se lahko sami prepričajo, da je Zemlja okrogla. Lahko greste v svojo lokalno potovalno agencijo, kupite letalsko vozovnico za okrog sveta in vidite, kaj se zgodi. Recimo, da vzletite v Los Angelesu in letite proti zahodu preko Tihega oceana, Azije, Evrope. Končno boste prišli do vzhodne obale Severne Amerike in v petih ali šestih urah boste spet v Los Angelesu. S takšnim doživetjem ni nespametno od vas, da sklepate, da je Zemlja okrogla. Prav tako lahko oboroženi z idejo o Zemlji kot krogli razložite precej stvari- zakaj sonce vzhaja ob različnih časih na različnih zemljepisnih dolžinah, menjavanje letnih časov in tako naprej. Te napovedi niso nejasne. Lahko izračunamo točne čase sončnega vzhoda in zahoda za različne kraje na Zemlji za več mescev in let naprej.
Takšno neposredno preverjanje v primeru evolucije ni možno. Če bi seveda imeli časovni stroj, s katerim bi se lahko vrnili stotine milijonov let v preteklost, fotografirali neko vrsto,plazilca, imenovano therapsids, jo potem v časovnih intervalih fotografirali, kako se spreminja v sesalca, primata in končno človeka, potem bi imeli precej trden dokaz za evolucijo. Ali drugače, če bi lahko danes pogledali neko žival, predvideli, v kaj bo evolvirala v milijonih letih, potem šli v prihodnost v svojem časovnem stroju, hkrati zasledovali razvoj te vrste in videli, če se ujema z napovedmi evolucijske teorije, bi bil to tudi nek stvaren dokaz. Ko potem ljudje vidijo mnogo barvnih slik o evoluciji v učbenikih, lahko marsikdo pomisli, da imajo znanstveniki res tak časovni stroj. V resnici so fizikalni dokazi preteklosti zelo nepopolni, zato se znanstveniki predvsem opirajo na teoretične špekulacije. Torej moramo biti zaradi pomanjkanja trdnih dokazov pripravljeni raziskati več različnih teorij. V sedanjem položaju evolucija nima izključne pravice do edine razlage za raznolikost vrst.
Ne samo, da je presenetljivo malo na opažanju temelječih dokazov, ki bi potrjevali evolucijo, temveč že teorija sama po sebi ni dovolj temeljito oblikovana, da bi jamčila vsak poskus potrditve. Pomembnejša značilnost veljavne znanstvene teorije je ta, da nudi natančne napovedi: iz teoretičnih osnov evolucije bi torej morali biti sposobni sklepati na določene stvari v opaznem svetu. Kaj predvidevajo evolucionisti? Viden evolucionist Niles Eldredge je v poskusu odgovora na ta izziv predvidel dve stvari: obstajati bi morala hierarhija v bioloških vrstah v razvojnem redu v zemeljski skorji. Razumljivo je, da evolucionisti želijo, da bi njihova teorija predvidevala hierarhijo življenjskih oblik, ker vsi vemo, da obstaja. Toda hipoteza, ki vsebuje stvarjenje, predvideva isto stvar. Na primer, v pisanju eseja avtor pogosto začne z izdelavo osnutka, v katerem naniza ideje v hierarhičnem redu. Hierarhija je naraven produkt razuma. V vozilih, ki so jih naredili inženirji, lahko tudi vidimo hierarhijo mehaničnih oblik: različni avtomobili, tovornjaki, tanki, ladje, podmornice, letala, itn. Toda naredili bi napako, če bi predvideli, da so evolvirali eden iz drugega. Kljub temu, da lahko stroje uredimo po hierarhičnem redu, so bili vsi posebej načrtovani in izdelani. Torej hierarhija življenjskih oblik ni dokaz, da je ena življenjska oblika evolvirala iz druge z naravnim procesom razmnoževanja. Prav tako je lahko sprejeta kot dokaz za ustvarjalni razum.
Evolucionisti predvidevajo tudi zaporedje fosilov. Toda ali njihova teorija zares predvideva (v naprej) dejansko zaporedje ali pa to izhaja samo iz dejstev. Predstavljajmo si domnevnega evolucionista z drugega planeta, ki pride na Zemljo v predkambriju, v času, ko naj bi obstajalo samo nekaj primitivnih alg in bakterij. Ali bi on lahko predvidel v naprej, da bosta spremenljivost in naravni izbor ustvarila pajke in ostrige? Zakaj ne samo več boljših alg in bakterij? Evolucijska teorija ne more ponuditi nobenega razloga, zakaj imamo sedaj slone in komarje, če se je življenje začelo z eno samo celico. Znanstveniki lahko samo pokažejo na obstoječe vrste in zatrjujejo: »Evolvirale so…« Ne morejo predvideti nobenega določenega organizma ali vrste organizmov. Lahko rečejo, da njihova teorija podpira splošno usmeritev od preprostih organizmov k bolj zapletenim, toda ta trditev je preveč nejasna in ne izključuje drugih možnih razlag.
Kljub temu evolucionisti v vseh svojih spisih in govorih vztrajajo, da se je evolucija v resnično dogodila in ta izključno pod vplivom naravnih fizikalnih zakonov. Mislijo, da so drugačni vzroki- kot je ustvarjalni razum- neznanstveni. Toda razlage, ki jih predlagajo v mejah naravnih zakonov, so tudi neznanstvene, ker še nihče ni izdelal modela, ki bi vsaj približno nakazal stopnje v evolucijskem razvoju organizmov. Odkrili so, da so fizična telesa zapleteni molekularni stroji in hkrati razvili teorijo, da so se ti zapleteni molekularni stroji razvili s koristnimi modifikacijami iz drugih zapletenih molekularnih strojev. Zaradi tega bi morali biti sposobni predložiti model podrobnega razvoja sprememb.
Kako so na primer nekatere jegulje razvile sposobnost proizvajanja močnih električnih sunkov? Samo zamah roke ne bo zadostoval- priskrbljen mora biti podroben model postopnih sprememb. Brez takšnih modelov ostaja evolucijska teorija samo nejasna ideja izven domene prave znanosti. Če evolucionisti odgovorijo, da je to prevelika naloga, potem naj nehajo zatrjevati, da vedo in da so dokazali razvoj organizmov iz drugih organizmov z modifikacijami. Zakaj enostavno ne rečejo, da še ne vedo ali ne razumejo, zakaj imamo toliko obstoječih življenjskih vrst.
Znanstven evolucijski model bi moral uporabiti genetiko, da sistematično in postopno pokaže, kako geni določajo fizično obliko organizmov. Na primer, človeško telo, sestavljeno iz stotin milijonov celic, organiziranih v tako zapletene strukture, kot so možgani, se razvije v maternici iz ene same celice. Kako torej genetska informacija v oplojenem jajčecu usmeri ta zapleten razvoj? Sedaj obstajajo nenehni, a neuspešni poskusi izdelave matematičnega modela, ki bi razložil ta proces. Tako ostaja to eden od nerešenih problemov sodobne znanosti.
Če bo kdajkoli razvit zadovoljiv model, bo mogoče lahko razviti strogo znanstveno razlago za preobrazbo ene vrste v drugo. Na primer, znanstveniki pravijo, da so se z genskimi mutacijami prazgodovinske ribe spremenile v dvoživke. Toda če ne vemo niti, kako dobiti ribo iz njenega genetskega materiala, je vse, kar pravijo o spreminjanju rib v dvoživke, omejeno na čisto špekulacijo, drugače povedano- domišljijo.
Da bi postavili evolucijo na trdna tla, so nujno potrebni matematični modeli, kako se geni prevedejo v fizično obliko (telesa). Brez takšnih modelov so vse samo nejasne zgodbe o evoluciji. Te zgodbe ne morejo zagotoviti nikakršnih trdnih, preverjenih napovedi; ko pa naj bi potrdile dejstva, so tako upogljive, da se jih da prilagoditi kakršnim koli predstavljenim podatkom. V nasprotju pa matematični model daje natančne napovedi, ki jih lahko preverimo z opažanji. Tako je model lahko dokazan ali ovržen.
Če bi takšni modeli obstajali, bi bilo mogoče z uporabo dovolj močnih računalnikov ugotoviti, kaj se lahko zgodi, če se določen nabor genetske informacije naključno spremeni v skladu z določenimi zakoni izbora. Če bi se v modelu napovedane spremembe dejansko odrazile v fizičnih spremembah, ki ustrezajo znanim odnosom med vrstami, potem bi lahko dejali, da je evolucija resnično dosegla raven znanosti.
Vendar ni tako. Zaenkrat nimamo modela, ki bi dajal natančne napovedi o evoluciji. V resnici evolucionisti sploh niso prepričani, kaj bi radi napovedali. Tu je pravo bogastvo protislovij. Na eni strani lahko raziskovalec evolucije najde stališča, da so izidi procesa evolucije popolnoma stvar naključja. Na drugi strani pa so stališča, ki pravijo, da so izidi povsem določeni s fizikalnimi procesi, vključujoč naravni izbor. Glede človeške evolucije nekatere avtoritete zatrjujejo, da je evolucija človeku podobnih bitij zelo verjetna in se bo verjetno zgodila na katerem koli primernem planetu v vesolju. Na primer Dale Russell in Ron Sequin iz Kanadskega narodnega muzeja naravoslovnih znanosti trdita, da če dinozavri ne bi izumrli, obstaja velika verjetnost, da bi do sedaj evolvirali v človeku podobno plazilsko vrsto.
Potem so tu tisti, ki so prepričani, da je pojav človeških bitij na Zemlji naključje. V skladu s tem pogledom na začetku evolucijskega procesa ni bilo nobenega zagotovila, da se bodo človeška bitja sploh razvila. Theodosius Dobzhansky, vodilni evolucijski teoretik, zastavlja naslednje vprašanje: »Zamislite si zelo sposobnega biologa, živečega pred 50 do 60 milijoni leti, v geološki dobi imenovani eocen. Ali je lahko predvidel, da bo iz takrat živečih bitij evolviral človek? Ni zelo verjetno.« Dobzhansky pravi: »Človek ima najmanj 100.000 genov in polovica (ali več?) od njih se je od eocena najmanj enkrat spremenila. Verjetnost, da se bo istih 50.000 genov enako spremenilo in da bodo ponovno izbrani v istem vrstnem redu, kot so bili v človeški evolucijski zgodovini, je kljub vsem namenom in naklepom enaka nič.«
Torej imamo tu dva popolnoma nasprotujoča si pogleda glede evolucije. Oba ne moreta biti pravilna. Eden pravi, da je evolucija določena; drugi pa, da poteka na način, ki se ne more nikoli ponoviti. Zato se zdi, da evolucijska teorija ne zagotavlja trdnega ogrodja za odločanje o tudi najbolj osnovnih vprašanjih.
Še en primer, ko evolucijska teorija odpove, lahko najdemo pri napovedovanju določenih rezultatov v spisih pomembnega evolucijskega teoretika, neodarwinista Johna Maynarda Smitha. »Predpostavimo, » pravi, »da se je pred 200 milijoni leti, v dobi plazilcev, zgodilo nekaj, kar je podvojilo hitrost genskih mutacij v vseh obstoječih organizmih; moramo predpostaviti, da se hitrost iz nekega razloga ni zmanjšala na prejšnjo raven. Kakšne bi bile posledice? Ali bi izumrtje dinozavrov, pojav sesalcev, opic in človeka nastopil prej, tako, da bi bilo približno sedanje stanje doseženo že v 100 milijonih letih? Ali bi hitrost evolucije ostala več ali manj enaka? Bi bila morda celo počasnejša? Kratek odgovor je: ne vemo.« Da bi se zavedali pomembnosti zgornjega primera, se spomnimo znanosti o balistiki. Če na osnovi balistike topniški častnik svojim komandantom ne bi mogel pojasniti, kaj se zgodi, če podvoji količino eksploziva, namenjenega izstrelitvi izstrelkov, potem bi lahko zaključili, da si takšna balistika ne zasluži maziva znanost.
Po isti logiki imajo sedanje evolucijske teorije vsekakor svoje pomanjkljivosti, kot je v navadi pri teorijah. Pravzaprav ni problem to, ali je neka teorija o evoluciji pravilna, temveč ali teorija sploh obstaja.
