Filozofi, teologi in ljudje nasploh že od vekomaj preudarjajo vprašanje, kaj je vzrok človekove sreče in nesreče. Zakaj se nekdo rodi s srebrno žlico v ustih, nekdo drug pa célo življenje samo trpi in se muči? Zakaj gre zlim ljudem velikokrat vse kot po maslu, dobri ljudje pa trpijo? Zakaj Bog kaj ne ukrene? Ali Mu je sploh kaj mar za nas?
Pustimo nepopolna razmišljanja o človekovi usodi in poglejmo, kaj o njej pravijo Vede – najstarejše knjige človekovega védenja, ki poleg vseh materialnih znanj vsebujejo tudi podrobno razlago človekove usode ter znanosti o duši in Bogu. V Vedah najdemo zelo zanimivo zgodbo o pravem vzroku našega trpljenja. Pripoved gre takole:
Nekoč je živela starka, ki je imela mladega sina. Ko je ta nekega dne odšel v gozd, ga je do smrti pičila kača. Neki lovec je to videl in se nad kačo zelo razjezil, jo ujel ter še živo prinesel pred starko. Povedal je, kaj se je zgodilo, in ji predlagal: »S krivcem lahko storiš, kar želiš. Če hočeš, ga lahko pri priči ubijem, da se maščuješ za sinovo smrt.«
Starka je odgovorila: »O plemeniti lovec, hvala ti, ampak nisem zares prepričana, ali je kača kriva za smrt mojega sina.«
Tedaj kača spregovori: »Žena ima prav. Nisem jaz kriva za fantovo smrt; pravi vzrok zanjo je sama Smrt.«
Na kačine besede lovec vzklikne: »Pa pokličimo Smrt, naj ona pove, kdo je pravi krivec!«
Na kraj dogajanja pride Smrt in reče: »Dovolite mi, da vam povem, da tudi jaz nisem kriva. Če za nekoga še ni čas, da umre, sem tudi jaz nemočna. Pravi krivec je neustavljivi Čas!«
Vsi so se strinjali, da pokličejo Čas, in ko je prišel prednje, so ga vprašali: »O večni Čas, ali si ti kriv za predčasno smrt ubogega dečka in žalost stare, nemočne matere? Prosimo te, povej nam resnico!«
Čas odgovori: »Prava resnica je, da niti jaz nisem končni vzrok. Če za nekoga pride čas, da uživa ali trpi, je to samo rezultat njegove karme – dobrih oziroma slabih dejanj iz tega in prejšnjih življenj. Zato je končni vzrok človekove sreče in nesreče samo njegova karma!«
Zaključek je, da je vsakdo sam kriv za svoje uživanje in trpljenje in da smo sami kovači svoje usode. »Kakor si posejal, tako boš požel.« Naša dejanja iz prejšnjih življenj določajo količino sreče in nesreče, ki jo bomo uživali oziroma trpeli v sedanjem telesu, z delovanjem tukaj in zdaj pa si ustvarjamo srečo in nesrečo v bodočih telesih.
Po Vedah smo sami krivi tudi za trpljenje v vojnah in naravnih katastrofah. Temu se pravi kolektivna karma. Poboji v vojnah so v resnici samo karmične posledice pobijanja živali v klavnicah in morjenja še nerojenih otrok v maternici.
Zakon v materialnem svetu je: zob za zob, glavo za glavo. To mogoče zveni okrutno, čeprav ni. Bog je oče vseh živih bitij in okrutno bi deloval ravno tako, če bi dopustil, da eni Njegovi sinovi zlorabljajo druge. Zato je ustvaril kozmični zakon karme, ki vsakogar nagrajuje in kaznuje za dobra in slaba dejanja.
Mogoče lahko izigramo zakon države, ne moremo pa se izogniti zakonu Boga. Vsevišnji Gospod je v srcu vsakogar kot Nadduša, tako da ne moremo ničesar skriti pred Njim. Če mislimo, da nedolžni po krivici trpijo, je to samo zaradi naše nepopolne vizije, saj nimamo vpogleda v njihova prejšnja življenja.
Kdor razvije zavest Krišne, za svoje nadloge ne krivi Boga. Razume, da bi glede na svoje preteklo grešno delovanje moral trpeti še mnogo bolj, a mu je Gospod milostno zmanjšal karmo na minimum. Življenje potem posveti ljubečemu služenju Vsevišnjemu Gospodu, ki nas edini lahko osvobodi zakona karme.
Naslednje vprašanje, ki je že dolgo predmet filozofske debate, je: Zakaj nas je Bog sploh ustvaril take, da smo lahko zli in moramo zato trpeti? Če nas je ustvaril tako nepopolne, očitno tudi On ni popoln, iz tega pa zopet sledi, da Boga ni!?
Bog je vsepopoln, zato je vse, kar ustvari, ravno tako samo po sebi popolno. Nas, živa bitja, je ustvaril, da bi z Njim izmenjevali duhovno ljubezen. Zato nam je dal tudi svobodno izbiro, da Ga lahko ljubimo ali pa ne. Če nam ne bi dal te svobodne volje, bi bili kakor mrtev kamen, nezmožen čustev.
Vede opisujejo, da so duše v materialnem svetu prišle sem iz duhovnega sveta, našega izvornega domovanja. Tam večno osvobojena živa bitja služijo Krišni, edinemu predmetu njihove ljubezni, Krišna pa jim ljubezen na vse načine vrača.
Vendar nekaterim dušam ni všeč, da morajo služiti Krišni; raje bi same bile gospodarji, katerim služijo drugi. Zato je Krišna ustvaril materialni svet, kjer lahko te duše zadovoljijo želje po sebičnem uživanju, ločeno od Gospoda.
Ampak v tem svetu vlada pravilo, da se vse plača; za sebično uživanje moramo biti pripravljeni na plačilo v obliki karmičnih posledic. Te določa kozmični kazenski zakonik ali zakon karme, ki odreja okvire pravilnega delovanja in kazni za nepravilno delovanje.
Nekateri, ki poudarjajo pomen Božje milosti, menijo, da bi bil takšen zakon z Božje strani zelo okruten, zato v karmo ne verjamejo. Ne razumejo, da je zgolj drug vidik Božje milosti za tiste ljudi, ki se niso pripravljeni z ljubeznijo prepustiti Bogu.
V državi hkrati obstajata civilno in kazensko pravo. Civilno pravo upravlja lojalne državljane, kazensko pa prestopnike. Čeprav bi kdo lahko rekel, da so določila kazenskega prava okrutna, so v resnici samo drug vidik milosti države.
Čeprav kazenski oddelek ni zares v interesu države, le-ta vseeno zgradi zapor, saj ve, da bo zmeraj določeno število prestopnikov. Materialni svet pa je kazenski oddelek v Božjem stvarstvu. Čeprav ni želja Boga, da ustvari materialni svet z vsemi njegovimi nadlogami, ga kljub temu ustvari za živa bitja s prestopniško miselnostjo.
Odgovorimo zdaj na vprašanje, zakaj smo bili ustvarjeni taki, da lahko grešimo in trpimo – res je, da pravzaprav ne bi smeli trpeti, saj smo kot živa bitja ustvarjeni za večno uživanje v Gospodovi družbi. Ampak če trpimo, za to ne moremo kriviti Vsevišnjega Gospoda, niti ne bi smeli posplošeno zaključiti, da Boga ni ali pa da ni dober. Obstaja veliko primerov, pri katerih je trpljenje dobro in vzgojno.
Če zdravnik pacientu predpiše dieto in grenko zdravilo, je to za pacienta dobro. Če mati kaznuje otroka, da bi ta zrasel v poštenega človeka, je to vzgojno. Če se nespameten otrok igra z vžigalicami, ga oče nekaj časa opominja. Če nič ne zaleže, pa oče z vzgojnim namenom pusti, da se otrok opeče in na lastni koži izkusi, da se ni dobro igrati z ognjem.
