Toda navdušenje nad uspešno vesoljsko odpravo, ki jo je z izdatno finančno pomočjo ameriške vlade pripravila in izvedla severnoameriška vesoljska agencija (NASA), se še ni poleglo, ko so v svetu že posumili v resničnost tega podviga. Slišati je bilo kar nekaj obtožb, da je NASA vse skupaj zrežirala in torej potegnila ves svet za nos.
V letih 1969 do 1972 se je zvrstilo še nekaj uspešnih odprav s skupnim imenom Apollo in to je utišalo govorice o prevari. Prevladalo je mnenje, da so obtožbe neutemeljene, o resničnosti dogajanja pa naj bi pričali televizijski prenosi v živo, fotografije in materialni dokazi z Lune. Govorice o lažnih pristankih so tedaj pripisali močnim sovjetskim in drugim vzhodnoevropskim tajnim službam. Toda v naslednjih letih so se sumi o prisotnost gradiva, ki naj bi ovekovečilo človekovo bivanje na Luni, poglobili in nasprotni dokazi so postajali vse prepričljivejši. Sumničenje je izrazilo vse več uglednih osem z najrazličnejših področij in zato so govorice o možni zrežiranosti osvojitve Lune postajale vse resnejše.
Dandanes in tudi v zgodovini aeronavtike in poznejših vesoljskih poletov so glavni in najtrajnejši dokazi o človekovih uspehih fotografije, filmi in televizijski posnetki. Ljudje temu gradivu slepo zaupajo zaradi velike verodostojnosti. Toda o pristanku človeka na Luni so edini dokazi tiste fotografije in posnetki, ki jih je za objavo izbrala NASA. Že omenjeni vir podatkov je sumničenje o resničnosti Lunarnih odprav dvignil na raven teorij.
Glavni dokaz v prid trditve, da ni človek nikoli stopil na Lunina tla, bi naj bili po trditvah dvomljivcev skriti prav v teh fotografijah in televizijskih posnetkih. Astronavti, ki so opravili pet uspešnih odprav Apollo, so izkrcanje na Luni namreč fotografirali in posneli s televizijskimi kamerami. Toda medtem, ko je bil televizijski prenos neposreden, je NASA fotografije najprej obdelala v laboratorijih in jih šele nato pokazala javnosti. Prav nekatere od najbolj znanih fotografij in filmskih sekvenc vzbujajo vsaj dvome o tem, ali je to, kar prikazujejo, mogoče- še zlasti na Luni. Eden od sumljivih posnetkov je tisti, na katerem je v Lunina tla zasajena ameriška zastava, ob njej pa stoji astronavt. Takšna zastava na Zemlji plapola, na Luni pa to ni mogoče, saj je naš satelit brez ozračja in potemtakem na njem ni vetrov. Toda zastava na televizijskem posnetku prav lepo plapola, kot da bi pihljal blag vetrič! Če smo že pri ozračju: prav zaradi njega je Zemlja iz vesolja videti značilno zeleno modra. Luna je brez zračnega ovoja in zato bi na posnetkih iz tirnice morala biti siva. Toda na nizu fotografij, ki prikazujejo odvajanje lunarnega modula Orla od Apolla, Luna pokriva skoraj tri četrtine neba in je zelene barve.
Med ’nenavadnimi’ posnetki je tudi tisti, na katerem so v široki perspektivi lunarni modul, eden od astronavtov in lunarno vozilo, v ozadju pa sta dve vzpetini. Toda razmerja med objekti na fotografiji in ozadjem so takšna, da je lunarno vozilo neproporcionalno glede na okolje in to nakazuje, da so posnetek v studiu ’dodelali.’
Lunina tla so po pričanju članov odprav in sodeč po televizijskih posnetkih pokrita s finim prahom, v katerem po hoji ostanejo sledovi in se zaradi majhne težnosti precej dviga. Zato bi bilo pričakovati, da bi lunarni modul Orel, ki je pri pristajanju zaviral z močnim motorjem, pustil v prahu vidne sledi. Toda na posnetkih ni o prahu ne duha ne sluha, na površini Lune pa je videti zelo ’fotogenične’ odtise obuval astronavtov, nič pa ne kaže, da je tu pristal nekaj ton težak pristajalni modul. Niz sumov poglablja še precej fotografij, na katerih je prikazana Lunina površina s kamenjem, medtem ko je v ozadju lunarni modul. To bi bili res lepi Lunini pejsaži, če ne bi bilo ’drobnih’ motečih elementov. Če na neko površino sije sonce, predmeti na njej mečejo sence. Te sence vedno padajo pod istim kotom glede na izvor svetlobe. Kaže pa, da na Luni ni tako: na omenjenih posnetkih sence padajo v različne smeri. Opraviti imamo torej s čudnimi, nemogočimi snemalnimi koti, z nelogičnimi zatemnitvami in osvetlitvami- olje na ogenj sumničenja. Fotografi so se tudi sicer vprašali, kako je mogoče, da so posnetki odlični, čeprav so bile razmere za snemanje nemogoče. Fotografiranje in snemanje s televizijsko kamero je na Luni namreč nekaj povsem drugega, kot na Zemlji, čeprav se zdi, da so fizikalni in kemični elementi povsem enaki. Prvič, zaradi vesoljskih skafandrov astronavti niso mogli izostriti posnetka, temveč so morali slikati (oziroma snemati) na slepo, ’z oprsja’. V časih Apolla še niso poznali današnje vrhunske elektronike, ki omogoča avtomatsko snemanje, zato so morali astronavti sami poskrbeti za nastavitve- z rokami, na katerih so imeli debele rokavice s težko gibljivimi prsti.
Drugič, precej dobro osvetljenih fotografij je takšnih, da bi celo na Zemlji zahtevale uporabo svetlomera. Tega instrumenta pa ni bilo v opremi nobene misije Apolla. Na Luni povrh tega ni ozračja, ki bi ublažilo žarčenje Sonca in druga vesoljska sevanja, ki podobno kot rentgenski žarki poškodujejo filme. Da ne govorimo o nizki temperaturi, v primerjavi s katero so polarne temperature pravo poletje… Skratka, že na Zemlji bi bilo v takšnih razmerah težko narediti kakovostne fotografije. Tiste, ki jih je NASA ponudila javnosti kot dokaz človekove zgodovinske osvojitve Lune, pa so s tehnične plati izvrstne.
Po vsem tem se smemo vprašati, kaj je NASA pridobila z lažno operacijo, z varanjem milijard Zemljanov. Nekaj odgovorov nakazujejo že sumljivi posnetki.
Eden od njih je takle: človek je bil res na Luni, toda objavljeni posnetki niso s teh odprav. V prid tega odgovora govori tudi dejstvo, da so bili televizijski posnetki pristajanja med lunarno odpravo Apolla 11 precej nejasni in pogosto prekinjeni, medtem ko so bila poznejša pristajanja posneta in prenašana tako, kot da bi se vse skupaj dogajalo na lokalnem stadionu. Ker se je tedaj razvnemala tehnološka tekma med združenim državam Amerike in Sovjetsko zvezo, je bilo pač treba poskrbeti za ’dokaze’, ki bi pokazali tehnološko, torej tudi vojaško premoč ene od velesil.
Druga, ostrejša različica: astronavti sploh niso bili na Luni in zato so ponujene fotografije ter predvajani televizijski posnetki dobro organizirana prevara. Somišljeniki te razlage celo navajajo, kje so bili posneti nekateri prizori človekovega spuščanja na Luno. Po videzu ’Luninih’ gričev, nekaterih sten in podobnem namreč sklepajo, da je bila prava ’lunina’ lokacija skrivno vojaško oporišče v nevadski puščavi blizu Las Vegasa. Astronavti, ki so sodelovali v Lunarnih odpravah, so v neuradnih stikih pripovedovali, da so vsi poleti Apollo imeli enega ali več ’srečanj bližnje vrste’, oziroma so opazovali nepojasnjene pojave, katerih skupni imenovalec bi lahko bili NLP, neznani leteči predmeti.
Po eni od najbolj razširjenih hipotez ameriška vlada in njeni zahodni zavezniki, pa tudi nekdanji sovjetski nasprotniki, že desetletja vedo za obstoj zunajzemeljskih civilizacij, morda pa so celo imeli stike z njihovimi predstavniki. Ker je Zemlja očitno vse zanimivejša za tuje civilizacije, smemo domnevati, da imajo ta bitja na sami Zemlji, oziroma v njeni bližini, svoja oporišča. Najbolj logično bi bilo takšno oporišče na Luni. Ker so v vrhovih svetovnih velesil presodili, da bi objava novice o obstoju nezemeljskih civilizacij lahko zelo vznemirila vso svetovno ureditev, je bilo treba razpršiti vse pogostejše sume, na vlade komunicirajo z nezemljani. To pa je bilo najlažje narediti tako, da so na obeh straneh napovedali osvajanje Lune, onkraj katere naj bi se potem odprla vrata za pot do zvezd.
In zdaj še nekaj razkritij o samih neposrednih udeležencih te velike avanture, o astronavtih. Po uradnih podatkih je NASA v letih 1969-1972 opravila šest uspešnih Lunarnih misij Apollo. Uradno se je po Luni sprehodilo dvanajst ljudi. Večinoma jih je še živih in prav zanimivo je, kaj se je z njimi dogajalo po vrnitvi iz vesolja.
Mnogi od njih so postali globoko religiozni, kar je v nasprotju s podobo tipičnega astronavta, ki v očeh javnosti velja za pustolovca. Poleg tega so se skoraj vsi začeli ukvarjati z mejnimi področji znanosti!
Edwin Aldrin, eden od pionirje vesoljskih poletov, se posveča paranormalnim pojavom in ESP, zunajčutni zaznavi. Osmi obiskovalec Lune, James Irwin, je menda že med obiskom tega satelita sporočil centru, da čuti neznano, nenavadno silo, kakršne ni na Zemlji nikoli zaznal. Po vrnitvi je zapustil letalske sile ZDA in postal pridigar. Organiziral je sedem odprav v Turčijo in na gori Ararat vztrajno iskal Noetovo barko. Charles Duke je po vesoljski karieri postal evangeličanski duhovnik in zdravilec.
Ker imajo usode teh in drugih astronavtov iz pionirskega obdobja osvajanja vesolja toliko stičnih točk, se smemo vprašati, zakaj je večina takih, ki so stali na Luninih tleh, nenadoma začutila zanimanje za iste stvari. Kaj so doživeli, da so se vsi hkrati zatekli k veri in paranormalnemu?
