Prav tako je umestno vprašanje o bodočem telesu. Po vsakodnevnih izkušnjah lahko zaključimo, da vsakogar izmed nas tudi v prihodnosti čaka telo. Kaj je torej z vsemi telesi? Vemo, da so vsa resnična, hkrati pa jih, oziroma še ne izkušamo.
V klasični, Newtonovi fiziki je čas definiran kot spremenljivka, ki je različna od prostora. V tem primeru je mogoče narisati pot oz. sled določenega objekta, ki se premika v času in prostoru tako: objekt se ob določeni časovni točki nahaja v določeni točki v prostoru. S spremembo časa se tudi položaj objekta spremeni. Vendar pa v Einsteinovi splošni teoriji relativnosti vsa ta razlaga izgine. Tu sta čas in prostor združena v štiridimenzionalnem časovno-prostorskem kontinuumu. Tu ni več mogoče opisati nekega objekta, ki v določeni časovni točki zavzema določeno točko v prostoru. Relativističen opis objekta bo pokazal njegov časovni in prostorski obstoj kot celoto, ki se bo strnil ali zlil od začetka do konca. Npr. človeško bitje bi bilo opisano kot celoten razvoj, od zarodka do smrti. Temu bi lahko rekli ’časovno-prostorski črv’. Ni prehoda časa, celotna sekvenca obstaja kot ena sama enota. Celoten časovno-prostorski kontinuum že obstaja.
V skladu s to Einsteinovo teorijo relativnosti sta prihodnost in preteklost resnični in obstajata. Vsi dogodki v bistvu že obstajajo in si jih lahko predstavljamo, kot časovno-prostorsko polje. Za osvetlitev te ideje si lahko ogledamo primer projekcije filma. Pri projekciji filmskega traku na projekcijsko platno naše oko zazna zaporedje kot sliko gibanja. Število teh sličic variira glede na različne tehnološke izvedbe. Vendar pa se gibljejo okoli 25 do 30 sličic na sekundo. Pri takšni hitrosti predvajanja se vse sličice stopijo v eno. Nastane določena akcija oz. gibanje na filmskem platnu ali TV. Kdor gleda film, ga vidi kot celoto, sestavljeno iz posameznih sličic, ki so že vse obstajale kot majhen delček realnosti.
Potrditev za to Einsteinovo idejo pa lahko dobimo tudi v neizčrpnih virih vse modrosti, v vedskih spisih, kot sta Bhagavad-gita in Šrimad Bhagavatam. B Bhagavad-giti je telo živih bitij, ki je sestavljeno iz zemlje, vode, ognja, zraka, etra, uma, inteligence in lažnega ega, opisano kot polje delovanja, kar zelo spominja na teorijo relativnosti, kjer vsi dogodki že obstajajo v časovno-prostorskem kontinuumu. Šrimad Bhagavatam opisuje modrece, ki so imeli mistične sposobnosti potovanja po času in prostoru. Primer takšnih ljudi je Narada Muni, ki se lahko giblje po vseh časih in prostorih. Tako, kot so naša čutila sposobna videti zri dimenzije, imajo osebe, kot je Narada Muni transcendentalna čutila, ki jim omogočajo dostop do dogodkov v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, oziroma do različnih dogodkov v časovno-prostorskem kontinuumu.
Vizija Absoluta
Absolutni kontrolor vseh živih bitij in največji mistik, ki upravlja s faktorjem časa in prostora, je v Vedah opisan kot adi-puruša ali vrhovno bitje. To bitje je izvor vse materije in vsega duha in s svojim transcendentalnimi čutili vidi vse dogodke v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Z drugimi besedami, ima istočasen dostop do vseh točk v časovno-prostorskem kontinuumu. On Sam pravi v Bhagavad-giti v verzu 7.26: »O Arjuna, kot Vsevišnja Božanska Osebnost vem vse, kar se je zgodilo v preteklosti, vse, kar se dogaja v sedanjosti in vse, kar se bo zgodilo v prihodnosti. Poznam vsa živa bitja, vendar Mene ne pozna nihče.« On resnično vidi vse dogodke in si jih ne zamišlja ali napoveduje, to, kar počenjamo navadna živa bitja, saj obstaja v višjih dimenzijah in za šalo opazuje vse dogodke, ki so se dogajali, se dogajajo in se bodo dogajali v časovno-prostorskem kontinuumu.
S takšnim razumevanjem časa in prostora nam takoj postane jasno, kako je mogoče s pomočjo raznih tehnik, kot so astrologija, tarot karte,… napovedovati prihodnost. Prihodnost že obstaja, uporabiti moramo le določene tehnike, ki nam omogočajo vpogled vanjo. Najbolje je postati transcendentalen nad časom in prostorom in tako s sto odstotno zanesljivostjo ne samo napovedovati, ampak imeti neposreden uvid v prihodnost.
Po opisu časa in prostora in njuni vsenavzočni enotnosti se pojavi vprašanje človekove svobodne volje. Če prihodnost že obstaja, kje je potem naša svobodna volja? Ali je vrhovni upravitelj vseh svetov ob stvarjenju univerzuma v bistvu že vse odločil in se s tem vmešal v našo svobodno voljo? Odgovor je da in ne.
Od začetka časa in prostora, oziroma pri stvarjenju materialnega sveta, je Vsevišnji, iz katerega vse izhaja, vse dogodke v prihodnosti že uredil, hkrati pa nam je pustil svobodno voljo. Kot živa bitja smo namreč v osnovi duh, naše grobo in subtilno telo sta le prekrivali, sestavljeni iz materialnih elementov in sta kot taki sami po sebi mrtvi ali inertni. Lahko bi rekli, da smo duše, v Vedah opisane kakor džive, nekako ujete v gmoto grobe in subtilne materije in same ne moremo neposredno upravljati z materijo. Sposobnost govorjenja, dela,… imamo po zaslugi Vsevišnjega. V Bhagavad-giti, v verzu 18.61, Krišna pravi: »Vsevišnji Gospod se nahaja v srcu vsakega, o Arjuna, in upravlja tavanje vseh živih bitij, ki so nameščena v stroju, napravljenim iz materialne energije.« Vidimo torej, da je Vsevišnji, ki pozna preteklost, sedanjost in prihodnost, že pred stvarjenjem vedel želje vseh živih bitij in s tem uredil inertno materijo tako, da se bo ob vsakem trenutku premikala v skladu s svobodno voljo vsakega posameznika. Strokovno povedano, Krišna je uredil celoten prostorsko-časovni kontinuum v skladu z našimi bodočimi odločitvami in željami. Konec koncev, tudi sami izkušamo, da imamo svobodno voljo, saj se lahko premikamo, kakor želimo, kljub temu, da prihodnost s transcendentalnega vidika že obstaja. Kdor je onkraj časa in prostora ima dostop do teh podatkov, medtem ko večina ne ve, kaj se bo zgodilo čez nekaj sekund. Zaključek je, da ni nobene kontradikcije med Vrhovno Vsevednostjo in našo svobodno voljo.
Omeniti je treba še to, da ima pri vsem tem ’prste vmes’ tudi karma. Materija se premika v skladu z našimi željami in karmo. To, kar sedaj doživljamo, je rezultat naših prejšnjih dejavnosti in želja, ki se nam izpolnijo samo v primeru, ko si to zaslužimo.
Prvotno zastavljeno vprašanje o naših telesih, ki je bilo na prvi pogled sila zapleteno, je sedaj postalo zelo preprosto. V časovno-prostorskem kontinuumu v skladu z Albertom Einsteinom ali v skladu z Bhagavad-gito vsi dogodki že obstajajo. Navadna živa bitja se jih prek tridimenzionalnih čutil postopoma zavejo, medtem ko imajo osvobojeni transcendentalisti do njih neposreden dostop.
