Objemi moč ljubezni

Februar je mesec ljubezni. Zanimivo je raziskati, od kod izhaja ta praznik. Seveda obstaja več različic, a najverjetneje je najbolj znana tista, ki govori o svetnikih. Med njimi posebej izstopa zgodba o svetem Valentinu, človeku, ki mu moč, prestiž in priljubljenost niso pomenili nič. Bil je menih, živel je v celibatu in ne glede na grožnje s smrtjo ni prenehal širiti sporočila ljubezni, ki je prihajalo iz globin njegovega srca. Zaradi svojega nauka je postal mučenik – usmrčen je bil prav na 14. februar, dan, ki ga danes poznamo kot valentinovo.

Sčasoma je ta zgodba dobila še dodatne pomene. Po dolgi in temni zimi se začne prebujati pomlad, ki simbolizira regeneracijo, novo življenje in čas, ko se »ptički ženijo«, čebele brenčijo in narava ponovno oživi. Februar tako v naravnem svetu zaznamuje združevanje moškega in ženskega principa. Tako je poleg nesebičnega žrtvovanja zgodba o svetem Valentinu pridobila še pridih romantike, privlačnosti in kemije, kar je skupaj ustvarilo praznik ljubezni.

Ljubezen je univerzalna pustolovščina, na katero se podamo vsi. Lahko smo na različnih poteh – nekateri ljubezen iščejo, drugi so zaljubljeni, spet tretji živijo z nekom, ki ga ne ljubijo, ali pa so doživeli razočaranje in izgubili upanje vanjo. Ne glede na okoliščine je ljubezen globoko vtkana v našo zavest, vendar ali sploh vemo, kaj v resnici je ljubezen? Pogosto jo zamenjujemo z vsem tistim, kar ljubezen ni.

Prava ljubezen je redka. Pogosto mislimo, da nekoga ljubimo, v resnici pa nam je le všeč. Učenec je nekoč vprašal učitelja, kakšna je razlika med tem, da nekoga ljubiš in tem da ti je nekdo zgolj všeč. Učitelj je pokazal na prelepo rožo in dejal: »Če ti je roža všeč, jo boš utrgal, užival v njeni lepoti in vonju, ko pa bo ovenela, jo boš zavrgel. Če pa rožo ljubiš, jo boš negoval, zalival in skrbel zanjo, da bo rasla in cvetela v vsej svoji lepoti.« Ta zgodba nam odpre oči glede naših odnosov. Pogosto mislimo, da ljubimo, a v resnici zgolj jemljemo, namesto da bi dajali.

Ko ti je nekdo zgolj všeč, razmišljaš o tem, kaj lahko dobiš. Ko ljubiš, pa te vodi želja po dajanju, žrtvovanju in nesebičnosti. V prvem primeru prevlada pričakovanje, v drugem spoštovanje. Ni pomembno le, kaj lahko oseba nudi tebi, temveč kaj je že storila zate. Če nam je nekdo le všeč, lahko to prepoznamo po tem, da odnos ne spodbuja našega osebnega razvoja, prav tako pa ne živimo v skladu s svojimi višjimi vrednotami. »Biti všeč« pogosto pomeni zgolj uživanje, kar dolgoročno vodi v degradacijo. Nasprotno pa prava ljubezen v nas razvija čudovite lastnosti, kot so potrpežljivost, sočutje, prijaznost in empatija. Medtem ko naklonjenost temelji na takojšnjih rezultatih, ljubezen prepoznava, da je odnos dolgotrajen proces, ki zahteva čas, trud in odpovedovanje. Če je odnos zgrajen na všečnosti, bo sčasoma zbledel; če temelji na ljubezni, bo vedno znova cvetel.

To niso zgolj suhoparne teoretične trditve – vse to lahko prepoznamo v svojih odnosih s partnerjem, starši, prijatelji, otroki in drugimi bližnjimi. V sodobnem svetu se soočamo s težavami pri vzpostavljanju globljih vezi. Znani komik Woody Allen je nekoč dejal: »Z ženo voziva vsak svoj avto, bivava vsak v svoji sobi, imava vsak svoj ritem, vsak svoje prijatelje – torej delava vse, kar je v najini moči, da bi ostala skupaj.« Ta izjava na hudomušen način odraža resnico današnje družbe – ljudje imamo hude težave z globljim povezovanjem. Odnosi so pogosto le površinski, kar vodi v postopno oddaljevanje. Kvalitetna interakcija je ključna za globoko in resnično ljubezen.

Ljubezen ni le čustvo, temveč odločitev, dejanje in odgovornost. Zato se trudimo razvijati odnose, ki temeljijo na resnični ljubezni, in se zavestno podajmo na to čudovito življenjsko pustolovščino.