V Čaitanja-čaritamriti piše: »Vsa živa bitja po svoji karmi blodijo sem in tja po vesolju. Nekatera gredo na višje planete, nekatera na nižje, izmed mnogo milijonov tavajočih bitij pa samo najbolj srečna srečajo duhovnega učitelja.«
In kdo je duhovni učitelj?Kdor učencu prinese duhovno znanje iz svetih spisov in ga s praktičnimi navodili usmerja, da se odveže od materialnih želja ter doseže notranji mir in trajno srečo. Predan učenec se po milosti duhovnega učitelja končno osvobodi kroga reinkarnacije in razvije čisto ljubezen do Boga.
Glede na to sprejeti duhovnega učitelja ni le zaželeno, temveč nujno za vsakogar, ki hoče uresničiti smisel človeškega življenja. Upanišade pravijo: »Kdor se želi naučiti transcendentalne znanosti, mora poiskati duhovnega učitelja b nasledstvu učencev, ki je utemeljen v Absolutni Resnici.«
Duhovne popolnosti ne more doseči, kdor sam vadi jogo, meditira ali pa študira svete spise. Kdor hoče postati zdravnik, se vpiše na medicinsko fakulteto; da bi obvladal medicinsko stroko, se je moral naučiti od pooblaščenega strokovnjaka. Podobno moramo duhovno prakso izvajati pod vodstvom pooblaščenega duhovnega učitelja.
Ampak kako se znajti v celi množici duhovnih vodij in gurujev ter ugotoviti, kdo od njih je pravi? Gotovo ne samozvani guru, ki služi denar z neavtoriziranim poučevanjem raznih tehnik za razvijanje psiho-fizičnih sposobnosti, pa tudi ne čarovnik, ki z magičnimi triki poskuša prepričati lahkoverne ljudi, da je on sam bog. Merila, po katerih lahko prepoznamo verodostojnega duhovnega učitelja, so podana v Bhagavad-giti in drugih vedskih spisih.
Prvi in najpomembnejši znak verodostojnega duhovnega učitelja je, da je sam zvest naslednik svojega predhodnika iz verige duhovnih učiteljev, ki prihaja od samega Krišne. To se imenuje parampara ali duhovno nasledstvo. Če guru ni tako pooblaščen, ne more pravilno voditi privržencev, podobno kot slepec ne more voditi drugih ljudi. Znanje, ki ga dobimo od guruja v nasledstvu učencev prihaja od samega Boga in je zato večno popolno.
Duhovni učitelj vedno govori resnico in ne dela kompromisov, da bi postal priljubljen pri množicah. Ni ateist niti ne trdi, da je Bog brezoseben ali pa da je on sam Bog. Zaveda se, da je Bog vrhovna neskončna osebnost in da smo Mu vsi podrejeni. Duhovni učitelj ne le govori resnico, temveč po njej tudi živi; osvobojen je poželenja, jeze in pohlepa in zmeraj vdano služi Bogu. Uči z lastnim zgledom in nikoli ne deluje grešno (kar pomeni, da ne uživa mesa, ne prešuštvuje, ne igra iger na srečo in se ne opija). Zato je tako imenovan guru, ki se vdaja materialnemu uživanju avtomatično izključen. Kdor popušča lastnim čutom, ne more poučiti učence, naj obvladajo svoje.
Človek brez primernih kvalifikacij se ne bi smel postavljati v vlogo guruja, ker je to zelo odgovoren položaj. Ko duhovni učitelj inicira učenca, prevzame na sebe del njegovih grešnih posledic in obljubi, da ga bo odrešil iz kroga rojstev in smrti, če bo učenec dosledno spoštoval njegova navodila.
