Višvanath Čakravarti Thakur

V prvi polovici 17. stoletja se je Devagramu kot najmlajši v brahmanski družini rodil prav poseben otrok. Rečeno je, da se je ob njegovem rojstvu okrog njegovega telesa pojavil poseben sij, ki je razsvetlil vso sobo in takoj zatem izginil. Deček je kmalu začel kazati prve znake nadpovprečne nadarjenosti in je že kot najstnik porazil nekega učenjaka, ki je prišel v Devagram.

Ko je končal šolanje v svojem rojstnem mestu, je odšel v Saidavad, čeprav ni povsem jasno, ali ga je tam poučeval Ganganarajan Čakravarti ali njegov učenec Krišnačaran. Zelo mlad je odprl šolo za sanskrt. Kot njegova starejša brata Ramabhadra in Raghunath je bil tudi Višvanath Čakravarti Thakur velik učenjak in teolog, njegova bhakti pa se je vse bolj in bolj razcvetala. Ker sta Gjan in Vajragja sinova Bhakti devi, je bil Višvanath že od rane mladosti precej odvojen in je zelo zgodaj zapustil svojo družino ter odpotoval v Vrindavan. Čeprav so ga tamkajšnji bhakte napotili nazaj domov, se je že po eni noči vrnil in na obali Radhakunde začel prepisovati Šrimad Bhagavatam, kot mu je naročil njegov duhovni učitelj Radharaman, ki je sam pripadal duhovnemu nasledstvu Narotama das Thakurja. Ob Radhakundi je Višvanath Čakravarti Takhur poiskal zavetje Mukunda dase, ki je bil velik pesnik in učenec slavnega Krišnadasa Kaviradže. Mukunda das ga je kasneje celo zaprosil, naj dokonča nekaj njegovih pesmi.

 
Že med sodobniki se je Višvanath Čakravarti Thakur izkazal kot pesnik, glasbenik, mislec, učenjak in teolog, predvsem pa kot velik bhakta in pridigar. Kmalu po prihodu v Vrindavan je opazil, da je to čudovito sveto mesto po odhodu šestih gosvamijev znova skrilo svojo lepoto. Stanje v Vrindavanu je bilo zares pretresljivo. Po vdoru muslimanov je bila večina templjev in mathov porušenih, nekaj Božanstev pa je celo ostalo samih in brez pudžarijev in rednih daritev. Druga Božanstva so pudžariji odnesli s seboj in jih skrili izven Vrindavana. Bhakte so živeli v nenehnem strahu in niso preučevali svetih spisov.
 
Vse to je Višvanath Čakravarti Thakurja navdahnilo z željo, da bi svetemu mestu povrnil njegovo prejšnjo slavo. Na njegovo pobudo so prenovili številne templje, odprli nove mathe ter začeli znova oboževati zapuščena Božanstva. Sam je celo inštaliral Božanstvo Gokulanande in Ga oboževal. Ker je vedel, kako pomembno je globoko razumevanje filozofije znanosti zavesti Krišne, je želel bhakte spodbuditi k preučevanju velikih del, ki so nam jih zapustile vzvišeni ačarje. Ker so bila dela gosvamijev obsežna in večinoma pisana v kompleksnem sanskrtu, jih je povzel v razumljivi in skrajšani obliki in jih opremil s preprostimi, a globokimi komentarji, ter jih tako približal mnogim. Poskrbel je tudi, da so knjige prišle do bralcev in celo organiziral predavanja in razprave o znanosti služenja Krišni. Zaradi tega so ga bhakte poimenovali kar »avatar Rupe Gosvamija« oziroma »druga Rupa svarupa«.
 
Med njegove najbolj znane komentarje sodita Sarathadaršini, komentar na Šrimad Bhagavatam, in Sarathavaršini, komentar na Bhagavad-gito. Poleg komentarjev in povzetkov del prejšnjih ačarij pa je Višvanath Čakravarti Thakur pisal tudi lastna dela, večinoma pesmi in hvalnice, kjer na razumljiv in preprost način opisuje globoke duhovne in filozofske koncepte, povezane z zabavami Radhe in Krišne ter ragamarga sadhano. Med najboljše sodijo njegove pesmi v sanskrtu, čeprav je pisal tudi v jeziku vradžvuli in hindiju. Pri njegovih prizadevanjih, da bi ponovno vzpostavil gaudija vajšnavizem, mu je pomagal predvsem Baladeva Vidjabhušana, ki mu je Božanstvo Govinde razodelo Govinda-bhašjo.