Nekega dne se mu je v snu prikazala prelepa oseba in ga posvarila, da naj se nikakor ne pusti zavesti posvetni miselnost, temveč naj se raje napoti v Vrindavan in tam ponovno odkrije pozabljena sveta mesta ter pridiga. O sanjah je povedal svojemu bratu Rupi, ki se je prav tako zavedal veličine zlatega avatarja in skupaj sta v velikem pričakovanju čakala na trenutek, ko se bosta lahko izzvila iz prijema svojega neokusnega služenja muslimanski vladi. Čeprav je za Rupo in Anupamo ta trenutek prišel že kmalu po obisku Gospoda Caitanye v Ramakeliju leta 1514, se Sanatan ni mogel zlahka izmuzniti svojim obveznostim v Navabovi vladi. Sprva se je poizkusil pretvarjati, da je zbolel in doma v družbi lokalnih učenjakov preučeval Bhagavatam, vendar pa je Navab Husein Šah hitro posumil, kaj se dogaja, in v jezi od njega zahteval, da ga spremlja na zavojevalskem pohodu v Oriso. Ker pa se je temu ukazu uprl, se je Sanatan Gosvami kaj kmalu znašel v ječi. Ko je za to izvedel Rupa Gosvami, mu je skupaj s povabilom, naj nekako vendarle pride v Vrindavan, v pismu poslal navodila, kako priti do denarja, s katerim naj bi se osvobodil iz zapora.
Sanatan je tako podkupil ječarja in si celo izmisli zgodbo, ki naj jo le-ta natvezi vladarju ob njegovi vrnitvi. Prepričal ga je, da pravzaprav odhaja samo na romanje v Meko in da je za tistega, ki pogojeno dušo reši iz zapora, osvobodoitev zagotovljenja. Čeprav laganje ali prikrivanje resnice nikakor ne pristajata bhakti, je bilo to za Gosvamija, ki ni navadna pogojena duša, nujno orožje, s pomočjo katerega se je lahko vključil neposredno v službo Sri Caitanye Mahaprabhuja.
Tako je bil Sanatan Gosvami končno tudi fizično svoboden in nemudoma se je napotil proti Vrindavanu. Skupaj s svojim služabnikom Isano je potoval skozi nevarne inn neobljudene gozdove in končno prispel države Bihar. Ko sta neke noči prenočevala v gostišču ob poti, se je proti njima zarotil lastnik gostišča, ki mu je nekako uspelo izvedeti, da nosi Isan s seboj osem zlatnikov. V slepem pohlepu se je torej namenil svoja gosta ubiti in ju okrasti, ker pa je bil do njiju priliznjeno prijazen in vse preveč ustrežljiv, je Sanatan Gosvami prepoznal njegove namere. Isano je povprašal, ali ima pri sebi kaj denarja in ko mu je le-ta odgovoril, da nosi pri sebi sedem zlatnikov, jih je modri Gosvami nemudoma poklonil pohlepnemu lastniku gostišča. Ker je vedel, da mu je sluga zamolčal en zlatnik, ki ga je hotel obdržati zase, ga je skupaj z zlatnikom odslovil in potovanje nadaljeval sam.
Čez čas je po napornem potovanju končno prispel v Benares, kjer se je v hiši Candrasekhar prabhuja sestal s svojim ljubljenim gospodarjem in duhovnim učiteljem, Sri Caitanya.
Ko je Candrasekhar na pragu svoje hiše ugledal zanemarjenega prišleka z dolgo brado in razmršenimi lasmi, je bil nemalo presenečen, Gospod Caitanya pa ga je nemudoma ljubeče objel in oba sta občutila zanos čiste ljubezni do Boga. Potem ko je pojasnil svojo zgodbo, je Sanatan Gosvami v spremstvu Candrasekharja in Tapan Misre odšel h Gangi, obril brado in dolge lase ter se okopal. Ponudili so mu tudi nova in čista oblačila, ker pa so se mu zdela preveč razkošna, jih je Gosvami prijazno zavrnil. To je zelo razveseljilo Gospoda Caitanyo in, da bi ga v celoti zadovoljil, se je Sanatan Gosvami odrekel še svojemu edinemu imetju in (po besedah Gospoda Caitanye) zadnji materialni navezanosti – dragoceni volneni odeji, ki mu jo je poklonil svak Srikanta.
Nato se je začel pravi transcendentalni pouk. Caitanya Mahaprabu je svojemu učencu, ki mu je ponižno postavljal vprašanja, v globino razodel vedsko modrost. Govoril je o ontološkem položaju duše, osrednji vajšnavski filozofiji hkratne različnosti in istovetnosti, Krišnovih notranjih in zunanjih energijah, treh aspektih spoznanja Boga ter končno poudaril vrhovni položaj Boga kot osebe, ki se ga časti s petjem in plesom.
Po dveh mesecih temeljitega poučevanja je Sri Caitanya zbral svoje privržence in združeni v skupnem petju so preplavili Benares, potem pa se je odpravil v Jagannath puri, kjer se mu je po kratkem obisku v Vrindavanu pridružil tudi Sanatan Gosvami, ki preprosto ni mogel zdržati v ločenosti od Njega. V Puri se je vračal skozi gozd Džharikhando, skozi katerega je pred njim potoval njegov dragi Gospodar.
Pa vendar je Gosvamijevo potovanje skozi džunglo trajalo precej časa in ga povsem izčrpalo, spotoma pa se je še okužil s postano vodo iz nepretočnih jezer ter močno zbolel. Da bi bilo vse skupaj še slabše, je že takoj po prihodu v Puri izvedel, da je njegov brat Anupama zapustil telo, medtem ko se je Šri Rupa ravnokar odpravil nazaj v Vrindavan.
Njegova edina tolažba v Puriju pa je bila osebna družba vzvišenega bhakte Haridas Thakurja, namacarye, ki je dnevno v popolnem zanosu pel 300.000 svetih imen. Sri Caitanya se je na poti iz templja Gospoda Džagannatha vsak dan ustavil pri Haridas thakurju in tam vselej srečal tudi Sanatan Gosvamija. Vsakič znova ga je ljubeče objel, vendar pa Gosvami ni mogel prenesti občutka, da gnoj iz njegovih ran maže nežno kožo Gospoda Caitanye. Ko se je v nemi grozi ravno odločil skočiti pod velikanska kolesa Jagannathovega voza na festivalu Ratha Yatre, mu je Gospod Čejtanja odvrnil, da je svoje življenje predal Krišni in si zato nima pravice odvzeti telesa, ki tako ali tako ne pripada njemu, ampak njegovemu gospodarju. Ker je to telo pravzaprav orodje v Njegovih rokah, ga mora uporabljati za širjenje Njegovega poslanstva.
Končno se je Sanatan Gosvami odpravil v Vrindavan, da bi tam skupaj s svojim bratom Rupo Gosvamijem pisal vajšnavske spise, mu pomagal izkopati pozabljena sveta mesta ter tam postaviti razkošne templje. Med njegovimi najbolj znanimi deli sta seveda Hari-bhakti-vilas in Brihad Bhagavatamrita.
Neke noči je Sanatan Gosvami sanjal, kako nek skromni brahmana iz Mathure obožuje čudovito Krišnovo Božanstvo. V sanjah je pomislil, da bi bolj razkošno čaščenje tega Božanstva zagotovo pritegnilo veliko število ljudi. Vendar pa je Božanstvo pripadalo brahmani in ta mu ga nikakor ni hotel izročiti. Brez pojasnila so se sanje tako končale.
Ko je naslednjega dne Gosvami šel prosit hrano od vrat do vrat, je naletel na revnega brahmano po imenu Purošotama Čaub. Ko pa je vstopil v njegov dom, je uzrl prizor iz svojih sanj! Zagledal je čudovito božanstvo Madan-mohana, ampak prav kakor v sanjah, ga je brahmana zavrnil, češ da mu Ga ne more dati, toda še to noč, je Krišna v sanjah od brahmane zahteval, naj si premisli. Tako je že naslednjega dne Sanatan odnesel Božanstvo na obalo Jamune in Ga začel častiti v skromni kolibi. Nekaj dni za tem, je nedaleč od kolibe z Božanstvom na peščeni obali obtičal čoln bogatega trgovca Krišnadase Kapurja, ki je peljal tovor na tržnico v Agri. Ubogi trgovec je nemudoma pričel prositi Boga za pomoč. Sanatan Gosvami je videl njegovo stisko in ga povabil, da pride pred Božanstvo. Takoj ko je pričel moliti k Božanstvu, je čoln splaval in trgovec je lahko odplul v Agro, kjer je v dobri kupčiji zaslužil bajne vsote denarja. V zahvalo je se je odločil prispevati znesek za izgradnjo čudovitega templja za Božanstvo Madan Mohan. Prav ta tempelj, končan nekje okrog leta 1580, je še danes eden najveličastnejših v vsem Vrindavanu.
