Prav vsakič ko je Čajtanja Mahaprabhu prestopil prag Tapan Mišrove hiše, Ga je tam pričakal mali, komaj devetletni Raghunath, ki mu je z izjemno gorečnostjo kazal svojo vdanost. Vselej ga je vprašal, kaj lahko stori zanj in kmalu je okušal draž osebnega služenja Gospodu. Masiral je Njegova stopala in noge ter pomival posodo, ki je ostala za njim po jedi.
Ko je dva meseca kasneje Gospod Čajtanja nadaljeval svojo pot v Puri, je mali Raghunath ostal v Benaresu strtega srca. Od tega trenutka ni minil dan, ko ga ne bi preplavili spomini na prizore, ki jih je doživel v družbi Šri Čejtanje in z upanjem v srcu je težko pričakoval dan, ko bo dovolj star, da bo lahko sam odrinil na pot proti Džaganath Puriju. Malo preden je dopolnil dvajset let, se je v spremstvu enega izmed služabnikov končno napotil proti Orisi, vendar pa se je odločil spotoma ustaviti še v Bengaliji in obiskati tamkajšnja sveta mesta. Tam je srečal bhakto Gospoda Ramačandre po imenu Ramdas in skupaj sta nadaljevala pot v Puri. Ramdas je kmalu uvidel, da ima opravka z nadvse sveto osebo, čeprav se je mladi Raghunath Bhatta ves čas upiral njegovi službi.
Ko sta končno prispela v Puri, ga je Čajtanja Mahaprabhu takoj prepoznal in ga sprejel z veliko ljubeznijo. Odslej sta vsak dan nekaj časa preživela skupaj. Raghunath je kmalu postal izveden kuhar in Šri Čejtanja je s slastjo pojedel prav vse, kar mu je pripravil, čeprav je bil ponavadi pri izbiri jedi precej zahteven. Vsakič ko je Šri Čejtanja končal z obedom, je Raghunath Bhatta počastil Njegove ostanke. Ko je tako vsak dan užival maha prasadam in se hkrati učil o umetnosti vdanega služenja od samega Gospoda, je kmalu dosegel popolnost v vdanem služenju.
Po osmih čudovitih, a kratkih mesecih v Puriju, ga je Šri Čajtanja poslal nazaj v Benares, kjer naj bi poskrbel za ostarela starša ter se pod vostvom samospoznanega Vajšnave poglabljal v razumevanje Šrimad Bhagavatama. Ker je videl njegovo nenavezanost, mu je še naročil, naj se nikar ne zaplete v zakonsko življenje. Raghunath je kot darilo prejel kanthi malo z vratu samega Gospoda ter se nato vrnil domov, da bi izpolnil svoje obljube.
Po smrti staršev se je končno spet vrnil v Puri in se znova pridružil svojemu Gospodu ter mu osebno služil še naslednjih osem mesecev, vendar pa so ga Gospodova navodila kamlu odpeljala naprej. Gospod Čejtanja mu je namreč naročil naj se odpravi v Vrindavan ter tam poišče zavetje Rupe in Sanatane. Tako je bil Raghunath Bhatta znova primoran sprejeti maha prasadam in se posloviti od osebne družbe Šri Čejtanje.
Ob prihodu v Vrindavan se je pridružil ostalim Gosvamijem in se kmalu popolnoma predal službi Božanstvu Govindadeve, kasneje pa je s pomočjo nekaterih premožnih učencev Zanj zgradil čudovit tempelj.
Čeprav je Raghunath Bhatta Gosvami edini izmed Gosvamijev, ki ni zapustil nikakršne literarne zapuščine, je že prav kmalu po vsem Vrindavanu zaslovel zaradi svojega očarujočega recitiranja Šrimad Bhagavatama ter petja maha mantre, sredi karetega je večkrat padel v stanje duhovne zamaknjenosti ali pokazal telesene simptome zanosa, ki so večkart prevzeli celo njegove poslušalce. Celo sam Čajtanja Mahaprabhu je večkrat dejal, da nadvse ceni njegovo petje, kuhanje ter recitiranje Šrimad Bhagavatama.
