torek, 21. september 2010

Pogovor: Njegova Svetost Lokanath Swami ZAPUŠČENO PODEŽELJE - OPUŠČENE ČLOVEŠKE VREDNOTE

"Nikakor ne želim širiti vesti, češ da se moramo prav vsi preseliti na vas. Bolj kot to skušam poudariti, naj se v naše življenje spet vrnejo prave vrednote," pravi njegova svetost Lokanath Swami iz Indije, avtor knjige in dokumentarnega filma Izgubljeno podeželje. Prepričan je, da je krizni svetovni položaj (težave, kot na primer ogrevanje planeta, zastrupitev vode in zraka, terorizem, naraščanje bolezni itn.) mogoča rešiti le tako, da preobrazimo svojo zavest.
Njegova svetost Lokanath Swami se je rodil v majhni indijski vasici Maharashtra, študiral pa je v mestu Mumbai. Leta 1971 se je srečal s svojim učiteljem, njegovo božansko milostjo A. C. Bhaktivedanta Swami Prabhupadom, ki je takrat s svojimi tujimi učenci potoval po Indiji. Želel se mu je pridružiti. Njegova družina, ki je bila tradicionalna, se je temu najprej upirala, potem pa je tudi sama postala naklonjena Gibanju za zavest Krišne. Kasneje je to gibanje prevzelo vso swamijevo rodno vas, saj so v njej odprli tempelj Mednarodnega gibanja za zavest Krišne. Čeprav Lokanath Swami potuje in predava po vsem svetu, se vedno rad vrača v svojo rodno vas. Ker je opazil, kako se razmere v njej "modernizirajo", se je odločil, da bo napisal knjigo in posnel dokumentarni film Izgubljeno podeželje (Lost Village), s katerima je želel ljudi z vsega sveta spodbuditi k preobrazbi zavedanja in delovanja. Pri filmu, ki so ga posneli v številnih državah, so sodelovali tudi različni znanstveniki in strokovnjaki, med drugim tudi naš duhovnik in profesor na Teološki fakulteti, dr. Vinko Potočnik. Film prikazuje velikansko razliko med tradicionalno vasjo in mesti, vaške vrednote in družine ter, po drugi strani, mestno brezosebnost. Nakazuje, kako pomembna sta mir in organsko pridelana hrana, ki sta dosegljiva v vaseh, ki jih še ni prevzela "modernizacija". Tudi v vasi na Zahodu, prikazani na filmu, čas teče bolj umirjeno, ljudje živijo v večjem sozvočju z naravo - z živalmi in z rastlinami in so, kot je omenil tudi dr. Vinko Potočnik, bolj pobožni. Morda bi bilo prav, da bi si dokumentarni film Izgubljeno podeželje ogledal vsakdo - tako bi se zamislil - z vso resnostjo bi razmislil o tem, kaj nas, zemljane, čaka v prihodnosti ... Če želite, si lahko film naročite po klicni mobilni številki dodati telefon za nakup
V svojem dokumentarnem filmu Izgubljeno podeželje (Lost Village), ste skušali prikazati, kako se izgublja preprosto podeželsko življenje in vrednote. Zakaj ste se odločili, da posnamete takšen film?
O tem sem najprej napisal knjigo - ta je še vedno v obliki rokopisa. Moj sobrat - menih iz Nemčije, Bhakti Vhaibhava Swami, ki ga je vsebina moje knjige zelo pritegnila, pa me je spodbudil, naj posnamem še dokumentarni film. Ker je vsebina knjige res zelo primerna za današnji čas - koristila bo vsem ljudem, ne le meni - sem se odločil, da bom dokumentarni film res posnel. V  njem sem skušal svetu posredovati pomembno in dobro sporočilo.


Prosim, opišite, v čem se podeželsko življenje in vrednote najbolj razlikujejo od modernega mestnega življenjskega sloga? 
V Indiji še vedno obstaja velikanska razlika med vasmi in mesti, na zahodu pa se je ta razlika že skoraj povsem porazgubila. Ko sem se pred šestdesetimi leti rodil v domači vasi, so bile še vse indijske vasi, skupaj z okolico, zelo izrazite. Bile so posebne - čiste, preproste, naravne. Takrat so se še povsem razlikovale od mest ali velemest, kjer so prevladovali hitenje, tekmovalnost, pohlep, jeza, pohota. Pred šestdesetimi leti sta bila torej indijska vas in mesto še dva povsem različna "svetova".
Na vasi je takrat še prevladovalo preprosto življenje in "vzvišeno" mišljenje, v mestih pa tako imenovano "življenje na visoki ravni" in nikakršno mišljenje. Na vasi smo bili namreč odvisni zgolj od zemlje, in to smo obdelovali s plugom in voli, medtem ko so v mestih izdelovali traktorje in stroje... Vas je bila videti kot neka velika družina, bila je tako rekoč središče družinskega življenja - poznali smo svoje sosede, sovaščane - imeli smo jih radi in jim pomagali. V mestu pa ljudje navadno nikoli ne vedo niti tega, kdo je njegov najbližji sosed, včasih ljudje ne vedo, ali je še živ ali mrtev.
Da, tako je bilo takrat še v vseh indijskih vaseh... Dandanes pa se je tudi indijsko podeželje, skupaj z dobrimi vrednotami, začelo neustavljivo spreminjati; in prav zato sem omenjeni dokumentarni film naslovil Izgubljeno podeželje. Način življenja, ki sem ga na vasi doživljal pred šestdesetimi ali  petdesetimi leti, se je zdaj tam žal že porazgubil, saj se je mestni način življenja pojavil tudi na vasi. Ali bolje povedano - zahodni način življenja se je najprej pojavil v indijskih velemestih, nato v mestih, nazadnje pa še v vaseh. Tako je sčasoma vse postalo prežeto z zahodnim življenjskim slogom, in tako se je začel  izgubljati tudi tisti starodavni življenjski način... Porazgubila so se razmerja, kakršna so tedaj gojili vaški ljudje, omika, vrednote itn. Izgubilo se je torej nekaj zelo pomembnega.


Kakšna je bistvena vrednost prvobitnega vaškega življenja, tako za posameznika kota za človeštvo?
Glejte..., ljudje za svoje preživetje potrebujemo hrano, vodo, zrak, čustvovanje, razmerja... In prav to smo imeli včasih na vasi - tam je bilo prisotno v čisti, naravni obliki. Na kmetijah so pridelovali žita, zelenjavo, sadje, cvetje itn. Pridelali so si torej vse dobrine, ki jih ljudje potrebujemo za potešitev svojih temeljnih potreb. Pridelana hrana je bila popolnoma organska, saj takrat na vasi nismo poznali umetnih gnojil; polja smo gnojili s kravjim ali volovskim gnojem. Dandanes pa lahko opazimo, da so umetna kemična gnojila povsem oplenila, uničila in pokvarila rodovitnost in bogastvo prsti. Zato pravim: Človek je ustvaril mesta in zmedo, Bog pa je ustvaril podeželje!
Imeli smo seveda tudi čisto, svežo, naravno pitno vodo. Kot deček sem včasih z volovi odšel na travnike, in medtem ko sem pohajal, sem si tešil žejo iz številnih čistih vodnih izvirkov in studencev (in s seboj mi ni bilo nikoli treba nositi steklenice z vodo!). Tudi zrak na vasi je bil povsem čist, prijetno ga je bilo vdihavati. Poleg tega smo gojili tudi pomembne človeške vrednote: spoštovali in ljubili smo starše in vse starejše ljudi. Takšno življenje je bilo dobrodejno za telo, um in tudi za dušo.
Večkrat smo obiskovali tudi templje, prirejali smo različna duhovna praznovanja - ta so vzdrževala, "hranila" našo dušo. Bili smo zdravi na vseh ravneh, zato je bilo na vasi zelo malo bolnih ljudi - tisto kar smo jedli in pili, je bilo namreč povsem naravno, zdravo. Poleg tega smo bili tudi čustveno zdravi. Ko je  zdravnik enkrat tedensko prikolesaril v našo vas, da bi pogledal, ali kakšen vaščan morda potrebuje medicinsko pomoč, ni navadno našel nikogar, ki bi ga potreboval... Odpeljal se je s "praznimi žepi", razočaran.


Ali so ljudje v vaseh bolj poduhovljeni od meščanov?
Zagotovo so bili ljudje v prvobitnih vaseh bolj pobožni, imeli pa so tudi čistejše navade kot meščani. Imeli so bolj omikano obnašanje in odnose. Živeli so preprosto, bili so povezani z zemljo in tudi njihove življenjske potrebe so bile preproste, zgolj temeljne.
Vaščani so imeli čas za Boga. V mestih pa za Boga ni nikoli časa: potem ko vstanejo, ljudje odhitijo v pisarno ali v tovarno in tam delajo od devetih dopoldne, do petih popoldne, in končno se domov vrnejo izčrpani, potem pa sedejo pred televizor. Televizija je namreč zavzela osrednje mesto pri mestnih ljudeh. Na vasi (vsaj v mojem otroštvu) pa so kmetje, potem ko so opravili delo  na polju ali travniku, svoje obede použili skupaj. Potem so se zbrali v majhne skupine, peli slavilne pesmi ali recitirali verze iz Ramajane ali drugih svetih spisov. Zdaj pa je v središču življenja le televizija, ljudje nimajo časa niti drug za drugega; svoj čas namenjajo le televiziji.
Včasih pa so vsi družinski člani skupaj molili, slavili Boga - in zato so tudi za vedno ostali skupaj. V družini, kjer vsi člani skupaj gledajo le televizijo, pa slej ali prej razpadejo medosebni odnosi, to pa seveda pelje v ločitev. Otroci so v takšnih družinah osamljeni, saj jim starši ne namenjajo dovolj časa - preveč so zaposleni z gledanjem televizije ali z opravki, delom. To je res pomilovanja vredno. In to, kar se dandanes dogaja v moji rodni vasi, se žal dogaja tudi v vseh drugih petsto tisočih indijskih vaseh. Zato v dokumentarnem filmu, čeprav v njem opisujem svojo rodno vas, v resnici opisujem zgodbo vseh indijskih, pa tudi zahodnih vasi - vse bolj so namreč prežete z "novostmi".


Na podeželju, v Indiji, še obstajajo t. i. razširjene družine, v njih skupaj živijo  najmanj trije rodovi. Kakšna je prednost takšnih družin?
Moji trije bratje še vedno živijo skupaj pod isto streho (jaz sem se odselil, ker sem menih), skupaj kuhajo, jedo in slavijo Boga. Zakaj? Drug drugega namreč potrebujemo, rabimo pomoč drugih ljudi. Potrebujemo tudi starejše ljudi, predvsem zato, ker nam lahko dajo modre nasvete, ker lahko učijo otroke, mlade  - otroci lahko starejše sprašujejo za nasvete in sledijo njihovim zgledom. Starejši nam lahko pomagajo tudi denarno ali kako drugače. Ljudje smo namreč družbena bitja in pomembno je, da se družimo, skupaj molimo in praznujemo.
Včasih so otroke na vasi vzgajali vsi vaščani. Kajti otrok za vzgojo potrebuje celo vas, in ne le družine. Otrok potrebuje vse: družino, sosede in vse vaščane - le tako lahko poteši vse svoje potrebe. Vas je otrokova "večja družina" ali pridružena družina. Če je nima, lahko postane osamljen - temu pa navadno sledi  samomor, saj ima takšen človek občutek, da ga prav nihče ne pozna, ne potrebuje, ne ljubi in se ne briga zanj. Tudi v Indiji je zdaj veliko mladih, ki zapustijo svoje veliko družino in se ustalijo v mestih, kjer služijo denar in živijo samo še za stroji ali v pisarnah... Vendar pa tako ne dobijo tistega, kar potrebujeta njihov um in duša. Takšno življenje je namreč polno frustracij in zato mladi velikokrat napravijo samomor.


Zakaj dandanes ljudi bolj privlači mesto, in ne cenijo več vaškega življenja?
Menim, da je to predvsem zaradi neutrudne propagande, zaradi nje vsi mislijo, da je "trava drugje bolj zelena, kot pri nas". Prav zato številni vaščani odhajajo v mesta in so prepričani, da bodo tam postali srečnejši. Iz mest si žele oditi v velemesta, nato na Zahod in nazadnje... na drug planet...
Vendar pa nikjer niso srečni! Vseskozi le tavajo in iščejo, hitijo. Ker se vsepovsod razglaša, da bodo srečnejši, če bodo imeli več stvari, si nakupili tisto, kar jim ponujajo v veleblagovnicah, okusili še druge užitke - ljudje verjamejo, da jih bo to res osrečilo. Zaradi takšnega razglašanja so številni vaščani prepričani, da bodo v mestih živeli lagodno in jim ne bo treba, tako kot na vasi, za preživetje trdo, fizično delati. V mestih pri delu res le "pritiskajo na gumbe", tam stroji delajo samodejno - vendar pa pri tem oslabi njihovo telo, saj ga ne  uporabljajo dovolj, zato velikokrat zbolijo. Zavedati se je treba, da takšno lahkotno in "užitkarsko" življenje, v katerem lahko posedujemo brezštevilne reči  in imamo ves "blišč", ki ga neprestano oglašujejo mediji, ne prinaša sreče - kajti navadno se izkaže, da ta "blišč" ni zlato!


Ali so sodobni ljudje tudi bolj pohlepni in gredo v mesta zato, da bi zaslužili več denarja?
Da, vsekakor! Ljudje si dandanes želijo le še več imetja. Želijo si, da bi lahko neomejeno zapravljali. A kaj se zgodi potem? V dokumentarnem filmu Izgubljeno podeželje je prikazano, kam nas je pripeljalo takšno potrošništvo: več ko trošimo, bolj nezadovoljni postajamo. Zato, ker smo nesrečni, si kupujemo še več stvari, misleč, da nas bodo vendarle osrečile... Vendar pa žal zato postajamo še bolj nesrečni, nezadovoljni. To se seveda dogaja tudi zaradi našega pohlepa - nismo namreč zadovoljni s tistim, kar imamo, saj nismo zadovoljni zgolj s tem, da je poskrbljeno za naše temeljne življenjske potrebe.
Znanstveniki so o tem opravljali številne raziskave. Ugotovili so tole: Čeprav imamo danes na trgu veliko več dobrin (televizijo, alkoholne pijače in druge privlačne stvari) kot včasih, so ljudje dvakrat do štirikrat manj srečni in zadovoljni, kot so bili pred petdesetimi ali več leti. Poleg tega so tudi manj zdravi - in tudi o tem so potekale številne raziskave. Med drugim so razkrile, da so Američani najbolj bolni ljudje na svetu. Izsledki te raziskave me niso presenetili, saj v Združenih državah Amerike poudarjajo predvsem uživanje in potrošništvo.
A v vedskih spisih si lahko preberemo, kakšne so posledice takšnega življenja:  Več užitka ljudem prinaša trpljenje. Trpljenje pa se izraža na raznovrstne načine: bodisi s telesno ali mentalno boleznijo, z razkrajanjem družine in družinskih podjetjih, v zanemarjanju otrok, ki navadno rastejo zgolj z enim staršem (starši se navadno ločijo), v zakonski nezvestobi (moderno je, da ima danes vsakdo  poleg zakonca, še dodatnega spolnega partnerja). In to seveda ni ne civilizirano  ne pravilno ne omikano vedenje. Še pred nedavnim se v Indiji kaj takega sploh ni dogajalo, prav tako tudi na Zahodu pred sto ali dvesto leti takšno vedenje ni bilo prisotno. Zdaj pa je videti, da so ljudje postali hujši kot živali...


Kakšno korist bi imele države od tega, če bi več ljudi živelo na podeželju?
Nikakor ne želim širiti vesti, češ da se moramo prav vsi preseliti na vas. Bolj kot to skušam poudariti, naj se v naše življenje spet vrnejo prave vrednote. In to so vrednote, ki temeljijo konceptu, ki sem ga že omenil: preprosto življenje in "vzvišeno" mišljenje. Na konceptu, utemeljenem na zavesti Krišne, Boga. Če sledimo temu konceptu, ne razmišljamo le o sebi, marveč mislimo še na druge in skrbimo zanje in njihove potrebe. Če bi živeli tako, bi se na svetu zmanjšali:  pohlep, jeza, poželenje, iluzije itn. Zmanjšale bi se torej vse vsebine človekove  "nižje narave", saj so te vsebine naši največji sovražniki in tudi sovražniki vse človeške družbe (ne glede, ali ljudje živimo na vasi ali v mestu). Te nizkotne vsebine človeške narave je potrebno iztrebiti, zoper nje se je treba bojevati!


Na kakšen način boste opogumili ljudi, predvsem mlajše, da bodo začeli razvijati dobre vsebine svoje narave? Kako jih boste nagovorili, da bodo zaživeli preprosteje in se morda celo preselili na vas?
To se bo zgodilo samodejno - ko bodo ljudje popolnoma videli rezultate sodobnega življenjskega sloga, se bodo začeli preobražati. Na to jih bodo namreč napeljale številne naravne in druge nesreče ter razdejanje. Ljudje na Zahodu že opažajo takšne reči: zaskrbljeni so zaradi planetarnega ogrevanja, številnih zdravstvenih težav in slabih dogodkov, ki jih zdaj ne zmorejo nič več nadzorovati. Spoznavajo, da so te težave "alarmni zvonec", ki bi ga morali slišati, razmisliti o tem, kar se dogaja in oceniti način življenja, kakršnega imajo ter spremeniti: življenjske navade, vrednote idr.


Torej se bomo teh stvari naučili po težji poti?
Da. Videti je, da bomo le tako zmogli spremeniti svoje življenje.


Ali je v Vedah kakšen zapis tudi o tem, da se bodo ljudje zdaj preseljevali nazaj na vas?
Da, v vedskih spisih je zapisano nekaj podobnega - ni toliko poudarjena nujna selitev na vas, kot nujna sprememba zavesti. Čejtanja Mahaprabu, KDO JE TO, prosim, v treh besedah povejte, je zapisal V KATERI KNJIGI?  "Ime Boga (imenujejo ga tudi Krišna ali Rama) bo doseglo vsako mesto in vas, vse ljudi - in ti bodo začeli peti mantro Hare Krišna. To pa bo spremenilo njihovo zavest, vizijo in usmeritev.
Ljudje bodo torej, na vasi ali v mestu, napravili "revolucijo" v zavesti, razmišljanju in tudi pri prehranjevanju (v Vedah je zapisano, da je najboljša hrana tale: polnovredna žita ali zrnje, zelenjava, sadje). Človek je namreč takšen, kot je hrana, ki jo je - saj hrana ne vpliva le na naše telo, marveč tudi na  um. Če jemo naravne pridelke, pridelane na vasi, imamo zdrav um in telo. Pomembno je tudi, da pred zaužitjem hrano ponudimo Bogu, in ta jo napolni s svojo milostjo.
Prebiranje svetih knjig, petje božjih imen in molitev nam bodo dali moč, da se bomo lahko uprli slabim skušnjavam, ki nam jih ponuja sodobni svet: alkoholu in drugim stvarem. Tem se moramo upreti in se jih z vso močjo ubraniti! Za to pa potrebujemo moč, energijo, In kje jo bomo dobili? Na primer takole: če bomo molili rožni venec ali kakšno drugo molitev, brali svete knjige itn. Tako bomo postali zadovoljni, saj bosta potešena naša duša in um. Postali bomo resnično srečni.


Torej še ni vse povsem izgubljeno? In še imamo možnost...
(Smeh) Vsekakor! Našo zadnjo možnost!


Koliko let nam je še ostalo?
Nekaj let...  Nekateri pravijo, da se bo nekaj zgodilo že leta 2012. No, morda se ne bo zgodilo tako hitro... (smeh) Nekateri ljudje se sprašujejo, kaj naj storimo, da popravimo zdajšnji položaj. Nekateri znanstveniki pravijo, da je najbolje, da se ozremo po kakšnem drugem planetu in ga naselimo. Pravijo takole: Zemlja se preveč ogreva, zrak in voda sta zastrupljena, vsepovsod je terorizem, pestijo nas bolezni in težave, zato se moramo rešiti - torej potrebujemo nekakšen "rešilni pas".


Najbrž se ne strinjate, da bomo rešeni, če se preselimo na drug planet?
To ni preveč praktično, ali ne?! Menim in predlagam, da je bolje, da preobrazimo svojo zavest, to je "rešilni pas". Njegova Božanska Milost A. C. Bhaktivedanta Swami Prabhupada, ki je bil Krišnov poslanec, nam je že predstavil rešitev zdajšnjega položaja. Pripadniki gibanja Hare Kršna po njegovih napotkih že delujemo in vsi že zdaj doživljamo sadove tega delovanja. Svoje izkušnje pa predajamo tudi drugim ljudem po svetu - zanje imamo sporočilo - vemo, kako lahko rešimo krizni svetovni položaj. Če bodo ljudje spremenili svoj življenjski slog, spremenili um in vrednote, bodo postali srečni - kjer koli že bodo. Morda bodo posedovali manj stvari, vendar bodo zagotovo notranje bogatejši.

Elena Danel

Krišna - eno izmed božjih imenImena Boga so lahko splošna, kot na primer »Nebeški Oče, Vsemogočni«. Veliko jih najdemo tudi v...
Članek si je ogledalo 2743 obiskovalcev.
Kontakt imate komentar ali vprašanje na katerega niste dobili odgovora? Video vsebine Video posnetki prireditev in festivalov v skupnosti. našli pa boste tudi kakšen bombonček iz zgodovine gibanja. Zadnji vnosi Za boljšo preglednost so članki in novice razporejeni po datumu vnosa.
Kje nas najdete Nas želite obiskati, pa ne veste kako do nas? Srečanja organiziramo po več mestih v Sloveniji. Pogosta vprašanje Odgovori na pogosta vprašanja, ki jih imajo ljudje o Skupnosti za zavest Krišne. Vajšnavski koledar Ne zamudite nobenega festivala!
Copyright (c) 2008 - 2017 Skupnost za zavest Krišne, Žibertova 27, 1000 Ljubljana | Splošni pogoji uporabe | Na vrh
Produkcija in tehnična izvedba: ineonova d.o.o.