nedelja, 7. junij 2009

Indijska modrost v Evropi

Mnogi osnovni pojmi indijske modrosti, kot so reinkarnacija, maja (slepilo), nirvana (umiritev) in ahimsa (nenasilje) so vstopili v zahodno filozofijo po zaslugi Schopenhauerja. V tej številki bomo povedali nekaj več o indijski filozofiji v zgodovini evropskega kontinenta.

 
Vedsko znanje v zgodovini zahoda

Mnoge ideje iz Ved so bile prisotne v antičnem svetu, ki je bil prava zibel zahodne kulture. Odnosi so bili takrat podobni tistim v stari Indiji. Pitagorejci so imenovali ašrame (centre za meditacijo), bili so vegetarijanci... Etično obdobje po Sokratu je posebno povzdigovalo arhetip modreca kot ideal, h kateremu so se poskušali približati nekateri stoiki, kinijci in epikurejci. Tako so postali guruji za mnoge generacija. Krščansko obdobje je potisnilo 'poganski ideal' modreca-guruja (inkarniranega v liku Sokrata, Diogena in Seneka) v ozadje in ga spremenilo v Kristusa ali idealnega krščanskega svetnika. Ta ideal in vzor je mnoga leta obvladoval svet. Krščanska teologija je prav tako prevzela tiste elemente antične filozofije, ki so bili skladni z evangelijem, vse drugo pa je odvrgla kot poganske zablode. To je bila usoda večine vedskih idej o reinkarnaciji, vegetarijanstvu in ostalem.

Cerkev je mnogo stoletij vzdrževala ta monopol s policijsko strogostjo in v strahu preganjala vse sumljive poganske ideja. V tej občutljivi družbi se je s svojo domišljijo in uspešnostjo še posebej izkazala inkvizicija. Kasneje, v 18. in 19. stoletju, so se mnogi intelektualci, ki so bili nezadovoljni z monopolom, moralo in teologijo krščanske cerkve, poskušali osvoboditi krščanstva. Ponujali so alternativo, ki bi lahko zavzemala mesto krščanske vere. To so bile različne vrste racionalizma in empirizma. V 19. stoletju so pričeli bolj in bolj dvomiti v Darwinovo teorijo evolucije. Toda nobena od teh struj ni zapolnila duhovnih in verskih potreb, ki jih je za seboj pustilo opuščanje krščanskih vsebin. Iskali so zamenjavo. Zanimivo nadomestno idejo je predstavil nemški filozof A. Schopenhauer.

 
Arthur Schopenhauer

Ideje in pojmi indijske modrosti so vstopili v svet zahodne kulture (filozofijo, znanost in književnost) posebno po zaslugi del Schopenhauerja. Ta čudak in samotar je bil v prejšnjem življenju prav gotovo indijski brahmana-svečenik, ki se je po pomoto rodil v Evropi, katero je neutrudno kritiziral. Potem, ko je svoj življenjski pogled in filozofijo že oblikoval, se je srečal z indijsko modrostjo. Bil je presrečen, ker je v njej odkril potrditev svoje filozofije. Mnogi osnovni pojmi indijske modrosti, kot so reinkarnacija, maja (slepilo), nirvana (umiritev) in ahimsa (nenasilje) so si utrli pot na zahod prav z njegovo pomočjo.

V istem času je deloval tudi slavni Hegel, ki je v svoji 'Filozofiji zgodovine'prav tako govoril Indiji, toda popolnima subjektivno in zelo neugodno. Ker ni vedel, da v Indiji obstajajo zelo stari, zapleteni sistemi logike in abstraktnega mišljenja (kot šankhija, njaja in vedanta) je trdil, da Indijci še niso napredovali do filozofskega in abstraktnega mišljenja, ampak so ostali na stopnji mitološkega in sanjskega.

Schopenhauer pa v nasprotju z njim pravi, da so Upanišade vrhunec modrosti in filozofije. Sklicuje se na Kanta in podrobno razčlenjuje idejo o tem, da je svet, ki ga zaznavamo, mreža subjektivnih pojavov, maja, utvara, izza katere se skriva prava, čutilom nedostopna resničnost. Veliki filozof Emanuel Kant, začetnik in glavni nosilec klasičnega nemškega idealizma, je razvil veliko razpravo o 'pojavu' in 'stvareh, kot so'. Pojasnil je, da svet ni to, kar vidimo in da je objektivna resničnost (bit ali 'stvar taka, kot je') neznana.

Ko je odkril staro indijsko znanje o iluziji in resničnosti, ki pojasnjuje, kaj je sat (večno, brahman, absolut) in kaj je asat (pojavno, prehodno, maja), je Schopenhauer spojil svojo filozofijo, ki jo je nasledil od Platona in Kanta z indijsko, in je v svojem delu 'O religiji' o reinkarnaciji zapisal: 'Mit o selitvi duše je po svoji vsebini najbogatejši, najpomembnejši in filozofski resnici najbližji od vseh. Zaradi tega sta ga Pitagora in Platon spoštovala in narod, pri katerem pa ta mit vlada kot vera in na čigar življenje ima odločilen vpliv, pa je potrebno prav zato imeti za najsrečnejšega, pa čeprav mogoče to ni res.' Izjavil je, da je zahodni svet nerazumno obseden z idejo, da se vse začne z rojstvom in konča s smrtjo. Zato ljudje tako hrepenijo po varljivih življenjskih užitkih. Schopenhauer je prav tako sprožil in napovedal zanimanje za vedsko modrost, posebno v uvodu svojega dela 'Svet kot volja in predstava', kjer navaja, da je za razumevanje tega dela potrebno poznati Platona in Kanta. Večkrat je citiral Bhagavad-gito in Upanišade in navajal, da je to glas nadčloveške, božanske modrosti. Čvrsto je verjel v reinkarnacijo in ahimso in kritiziral krščansko moralo, ki niti malo ne ščiti živali s tezo, da nimajo duše in da so to le stvari ali živi stroji, s katerimi lahko človek dela, kar hoče. V svoji knjigi 'Temelji morale' nasprotuje vsakemu nasilju in ubijanju živali, ki bi jih vera pravzaprav morala ščititi. Kulturen človek bi moral biti milosten do živali in se tako tudi naučiti, kako se obnašati z ljudmi: 'Torej, do živali bi morali biti milostni, saj so one nekakšni patološki fantomi, ki nas učijo, kako se obnašati z ljudmi.'

Schopenhauer je verjel, da je volja (die Wille) oziroma življenje neuničljivo. Smrt je samo pojavna oblika telesa, ko ena minljiva oblika življenja preide v drugo. V osnovi ni razlike med živaljo in človekom. Ker iz krščanske filozofije ni razvidno, ga je prenehal proučevati in ga ni cenil kot metafiziko, katere naivnih dogem pravi filozof ne more sprejeti.

Kljub nekaterim pravilnim razlagam in informacijam pa je kriv za pristranskost in predsodke večine znanstvenikov in akademikov današnjega časa, ki zmotno mislijo, da je indijska filozofija impersonalni monizem, kar nam včasih dajejo misliti tudi Upanišade, pa tudi razlaga Šankarjevega advaita (monističnega) sklopa.

 
Svami Vivekananda

Skoraj sto let po Schopenhauerju, točneje leta 1893, je 'Parlament of World's Religion' poklical danes slavnega Svamija Vivekanado, da bi kot predstavnik hinduizma imel predavanje o svoji veri. V njem je Vivekanada pojasnil tradicionalne ideje o karmi, reinkarnaciji in dejal, da se je treba obrniti k Bogu (bhakti), kar je najlepše razloženo v Bhagavad-giti.

Ko so vsi pomislili, da imajo opravka z monoteizmom je svami začel pojasnjevati, kako je konec koncev vse Brahman in da Bog pravzaprav ni oseba. Po Vivekanandi so skoraj vsi predstavniki hinduizma, mnogi guruji in jogiji, znova in znova predstavljali monizem v imenu hinduizma. Zato ni čudno, da mnogi učbeniki in enciklopedije pravijo, da je hinduizem vera brez 'pravega' Boga, torej monizem ali politeizem. Ali to drži?

 
Monizem

Šankarin monizem se bistveno razlikuje od krščanskega po tem, da vir vsega, Bog ali Absolut, ni oseba, pač pa nekaj mističnega, impersonalnega. Le-to nima lastnosti inteligentne osebe oziroma klasičnega Boga, ki ima Svojo osebnost, voljo, želje in drugo. Tod ideja monizma (za razliko od teizma ali monoteizma) ni karakteristično prvinska vedska vera ampak je relativno nov pojav, ki je nastal kot posledica budizma.

Kot vemo, so se pred 2500 leti pojavila močna proti vedska in proti brahmanska gibanja, imenovana šramanska gibanja, od katerih sta najbolj razširjena budizem in džainizem. To so bile ateistične, asketske vere, ki niso spoštovale Ved in brahmanov ter Boga.

Ideološko zmago nad budizmom je dosegel Šankarčarja (7. stoletje našega štetja) s filozofijo advaite, ki jo je sistematično obdelal ter jo razširil po celi Indiji, kjer je zamenjala budizem. V indijski filozofiji, pri kateri se čas meri v enotah, kot sta Brahmanov dan in noč (časovna enota nastajanja in izginjanja svetov v vesolju), so ti dogodki pravzaprav nekaj popolnoma novega. V tradicionalni vedski teistični kulturi, kakršno nam predstavljajo Vede, Purane, Mahabharata in drugi spisi, je impersonalna teologija prisotna samo kot eden od aspektov realnosti, delna resnica, nikakor pa ne kor edina in poslednja. Toda celo zdrava pamet in izkušnje nam dajo vedeti, da mora izvor pojava nositi v sebi njegove lastnosti. Na primer, izvor toplote in svetlobe je sonce. Nemogoče je, da bi bilo temno in mrzlo, saj osvetljuje in greje celo vesolje. Podobno vidimo, da je tudi ta svet poln oseb: ljudi, rastlin,živali,... Vse je torej osebno, izvor vsega tega pa naj ne bi bila oseba? Kako bi to sploh lahko bilo mogoče? Pristaši negativne teologije se temu vprašanju skušajo izogniti in pravijo, da je Šankara dejal, da stvarjenja sploh ni bilo (džagat nitja brahman stjam). Trdijo, da ne obstaja ničesar, razen Brahmana, pojavni svet pa je samo iluzija, maja. To, tako imenovano filozofijo so poimenovali advaita (a = ne; dvaita = dvojnost, dualnost).

Torej, ni dveh ontoloških kategorij, temveč samo ena: Brahman. Toda prav tu so izjavili, da obstaja tudi maja, slepilo. Lahko bi jih obsuli z nerešenimi vprašanji o odnosu maje in Brahmana: kako in zakaj je nastala maja? Kako je mogoče, da slepilo prekrije Brahmana, Absolut? Če se je sam prekril z njo zaradi božanske zabave (lile), potem to pomeni, da je oseba. Na koncu vse skupaj zanikajo z besedami, da če je vse slepilo, potemtakem je tudi to, kar govorijo. Tako v začaranem krogu varajo samega sebe.

Zahodni predstavniki impersonalizmna, Plotin in neoplatonisti (kot tudi razni gnostiki), ki so častili 'Edino', bi dejali, da ni nujno, da obstaja Stvarnik. Kakor voda izvira sama, tako vse izvira iz prvobitnega Edinega. Vse, kar obstaja, neprestano izvira in narašča. Spet se lahko vprašamo, kako to, da Edino ni oseba, ko iz Njega izhaja toliko oseb? Če je Edini neoseben, bi morala iz Njega izhajati samo neosebna energija, kot iz vode izvira samo voda. Pravzaprav bi impersonalistom (in hkrati znanstvenikom) lahko svetovali, naj se posvetijo psihoanalizi in izprašajo svojo zavest, motive, značaj in čustva, da bi lahko ugotovili, zakaj nasprotujejo Bogu! Jim je v napoto? Zakaj si ne želijo družbe in prijateljstva tako čudovite in veličastne osebe? V monizmu ni nobene logike, temveč le trmasto vztrajanje, ki pa samo po sebi ni dokaz.

 
Vedski monoteizem

Navkljub vsem modernističnim idejam in gibanjem pa je prvotna vedska misel nedvomno monoteistična, kar je posebno jasno razvidno iz Bhagavad-gite, sveta starodavne vedske modrosti. Monoteizem ne izključuje drugih vidikov, v katere verjamejo impersonalisti. Bog se nam razodeva glede na naš pristop in želje. Filozofi in asketi Ga vidijo kot brahmadžjoti, božansko svetlobo, mistiki in jogiji Ga vidijo kot Paramatmo, Boga v srcu, bhakti jogi pa kot išta devat, oboževano Božanstvo, osebno in intimno.

O poslednjih sam Šri Krišna, ki je izgovoril Bhagavad-gito, pravi: joginam api sarvešam mad-gatenantar atmana: 'Tisti, ki z velikim zaupanjem vedno živi v Meni, ki v sebi vedno misli na Mene in Me služi z ljubeznijo in vdanostjo, je najbolj pristno povezan z Mano in je najvišji jogi med jogiji.' (Bg. 6.47)

Prejšnji članekRazumevanje vzhoda
SRI KRIŠNA JANMAŠTAMI FESTIVAL 14.-16.Avgust (also in English)We are very happy to invite you for joining us for two most auspicious and important events: the appearance...
Članek si je ogledalo 4994 obiskovalcev.
Kontakt imate komentar ali vprašanje na katerega niste dobili odgovora? Video vsebine Video posnetki prireditev in festivalov v skupnosti. našli pa boste tudi kakšen bombonček iz zgodovine gibanja. Zadnji vnosi Za boljšo preglednost so članki in novice razporejeni po datumu vnosa.
Kje nas najdete Nas želite obiskati, pa ne veste kako do nas? Srečanja organiziramo po več mestih v Sloveniji. Pogosta vprašanje Odgovori na pogosta vprašanja, ki jih imajo ljudje o Skupnosti za zavest Krišne. Vajšnavski koledar Ne zamudite nobenega festivala!
Copyright (c) 2008 - 2017 Skupnost za zavest Krišne, Žibertova 27, 1000 Ljubljana | Splošni pogoji uporabe | Na vrh
Produkcija in tehnična izvedba: ineonova d.o.o.